Vode po zakonu ni treba klorirati, razen če je to nujno

Naše vedenje o pitni vodi iz vodovoda je pogosto obremenjeno s stereotipi, češ da je preveč klorirana ali da se zaradi višjih temperatur v tem letnem času hitro okuži z bakterijami. A te navedbe ne držijo; če je zagotovljena ustrezna kakovost vode brez dodatne dezinfekcije, potem je ni treba klorirati. Prav tako mora biti pitna voda varna ne glede na zunanjo temperaturo, ki ima poleg tega le majhen vpliv na temperaturo vode v vodovodnih sistemih, pravi naš sogovornik dr. Primož Banovec, predavatelj s fakultete za gradbeništvo pri predmetu oskrba s pitno vodo, ki na tem področju deluje tudi raziskovalno in projektno.

Kaj je primešano vodi, da včasih teče iz vodovoda skoraj bela?

Razlog za to, da je voda bela, je v splošnem sproščanje plinov iz vode, ko jo natočimo v kozarec. Fizika pravi, da se v vodi pod tlakom lahko raztopi več plinov, ob prehodu iz visokotlačnega sistema (vodovod) v kozarec, kjer vlada zračni tlak, pa se sprostijo. Pri tem se voda obarva belo. Če jo pustimo stati nekaj minut, bo spet postala prozorna. Najverjetneje se zrak topi v vodi kar v hišni napeljavi, ki ima morda kakšen zračni žep, ni pa to ozon, ker ga pri nas ne dodajajo. Če imajo težave z belo vodo tudi drugi stanovalci v večstanovanjski hiši, je lahko vzrok v vodovodnem sistemu, ki ga lahko pregleda vsak vodovodar in poišče potencialno lokacijo zračnega žepa.

Kakšne dodatke predvideva zakonodaja za vzdrževanje kakovosti vode v vodovodnih sistemih in v čem se tu razlikujemo od sosedov oziroma tujine?

Če je zagotovljena ustrezna kakovost vode brez dodatne dezinfekcije, je ni treba klorirati. Če se pojavlja tveganje za neustrezno kakovost vode, pa je treba dodajati dezinfekcijska sredstva, kakršno je denimo klorov dioksid. V vsej Evropski uniji velja enoten tehnični standard glede parametrov kakovosti pitne vode. Kljub temu so med državami razlike, saj je na primer ponekod obvezna preventivna dezinfekcija z aktivnim klorom (klorov dioksid), v drugih pa ne. Med slednje spada tudi Slovenija, kar je načeloma dobro. Primer takšnega sistema je centralni vodovodni sistem mesta Ljubljana, ki se napaja iz vodnega vira Kleče. Voda iz perifernih virov, ki napajajo ljubljanski sistem (npr. Brest), pa mora biti zaradi daljših transportnih vodov preventivno dezinficirana. Poleg dezinfekcije s kloriranjem so mogoči tudi drugi načini, predvsem dodajanje ozona in dezinfekcija z ultravijolično svet­lobo. Vsak način ima svoje prednosti in slabosti, ki jih je treba pri izbiri upoštevati.

Ali je kloriranje še vedno eden najpogostejših postopkov za razkuževanje vode v vodovodnih sistemih?

Kloriranje je dejansko najpogostejši postopek dezinfekcije vode v vodovodnih sistemih. Odlikujeta ga relativno enostavna tehnologija in s tem povezan majhen strošek tovrstnih sistemov. Tudi prilagod­ljivost postopka na različne pretoke je preprosta. Poleg tega učinki dezinfekcije s klorom delujejo tudi naprej od točke dodajanja in s tem preventivno dezinficirajo vodo v celotnem vodovodnem sistemu, kar ni značilnost drugih načinov dezinfekcije. V Sloveniji je približno 500 javnih vodovodnih sistemov in večina uporablja ta način dezinfekcije. Količina klorovega dioksida v pitni vodi se s časom in potjo vode po vodovodnem sistemu močno spreminja, saj je namen odmerjanja prav v tem, da reagira in dezinficira vodo, zato so zakonsko omejene predvsem koncentracije razpadnih produktov, sama količina klorovega dioksida v pitni vodi pa v Sloveniji ni omejena.

Je klor škodljiv? Ali je glede na količine dodatkov priporočljivo uporabljati (ogljene ali druge) filtrirne naprave za dodatno čiščenje vode?

Klorov dioksid v koncentracijah, ki se uporabljajo za dezinfekcijo vode v vodovodnih sistemih, nima dokazanih škodljivih učinkov. V visokih koncentracijah je to seveda močno dražljiv in škodljiv plin. Škodljivi učinki bi se pokazali tudi pri dezinfekciji voda, ki so obremenjene z organskimi spojinami, saj bi nastajali škodljivi trihalometani. V Ljub­ljani se vodi iz glavnega črpališča Kleče ne dodajajo nobeni dodatki, prav tako ni nobenega filtriranja. Voda, kot se načrpa iz vodnjakov, gre naravnost v vodovodni sistem. Uporaba filtrirnih naprav za dodat­no čiščenje vode je vedno predmet intenzivnih razprav. Že strah pred neustrezno pitno vodo lahko povzroča psihosomatske težave, zato je v takem primeru res najbolje, da se vgradi dodatna naprava. V splošnem lahko dodatne filtrirne naprave z ustreznimi certifikati izboljšajo kakovost vode, ki jo zaužijemo, a zahtevajo dosledno vzdrževanje. Dodatna naprava je lahko v nasprotnem primeru dodaten vir tveganja za onesnaženje pitne vode. Subjektivnost dojemanja vode za pitje, njenega okusa ter varnosti in zaupanja v institucije je visoka. V medijskem svetu resnic in polresnic se tako pojavljajo tudi vprašanja o resnicah in zarotah o pitni vodi. Kolikor kot specialist za to področje poznam razmere v Sloveniji, lahko zagotovim, da se s kakovostjo pitne vode ukvarjajo pretežno ljudje, ki jim je to več kot le služba, pogosto že kar poslanstvo.

Katere so alternative kloriranju in kaj vodovodni sistemi večinoma še uporabljajo za zaščito pred okužbami?

Osnovna alternativa sta varovanje kakovostnih virov pitne vode in ustrezna priprava vode. Poleg tega je pomembno ustrezno načrtovanje vodovodnih sistemov, njihova gradnja in vzdrževanje. Pitna voda se namreč lahko onesnaži tudi pri samem transportu do uporabnika, prepogosto pa zaradi njegove neustrezne notranje napeljave. Najbolj izpostavljenemu primeru smo lahko sledili tudi v medijih – gre za problem kakovosti pitne vode v nekaterih zdravstvenih ustanovah. Če od vira, prek priprave do uporabnika vse poteka optimalno, potem je najboljša alternativa kloriranju – stanje sistema brez kloriranja. Za konec še moja osebna izkušnja – živim v Ljubljani in ne uporabljam nikakršne dodatne naprave za čiš­čenje pitne vode.