Vito Divac: Mojo novinarsko kariero so zaznamovale dame

Šestdesetletnica Dela je zelo pomemben datum slovenske kulture. Na proslavi je bilo velikokrat slišati o eni najbolj prepoznavnih znamk. Menim, da je bolj kot tradicija imena pomembna tradicija koncepta in prepoznavnost sloga pisanja ter nenehnega preizpraševanja, kako novinar lahko in mora delovati. Bolj kot objektivnost s predstavljanjem stališč se mi zdita pomembni in razumni novinarjeva poštenost in intelektualna moč.

V Delu še vedno najprej pogledam športno stran iz preprostega razloga, ker tam najdem realne dosežke ljudi. Na prvi strani so prevečkrat človeške napake in zame slabe novice. Delovo športno novinarstvo ima tradicijo. Dejstvo pa je, da je športno novinarstvo v bistvu konzervativno, ker se slog ne menja. Tudi vprašanja so bolj ali manj enaka. Dotika se mitske zgodovine in neke lepše preteklosti. Pravzaprav gre za igro spominjanja. Vsaka tekma je drama, naloga novinarjev pa je, da znajo to dramo napisati in ljudem z estetiko razmišljanja predstaviti dramaturgijo dogodka.
 

Kdo je pravi novinar?

Moji novinarski učitelji iz slovite športne redakcije sedemdesetih in osemdesetih let minulega stoletja – od mentorja Jožeta Dekleve - Pepija, Evgena Berganta, Henrika Übeleisa do Staneta Trbovca in Staneta Liparja – so me vsak po svoje izučili novinarske obrti in izpilili. Prvo lekcijo mi je dal Pepi, ko mi je zavrnil kratko vest, zmečkal papir in ga vrgel v koš, češ da je nisem napisal dobro. Ko sem jo vnovič spisal, je niti pogledal ni. Končala je v košu, kjer pa sem moral poiskati prvo. Zgladil je papir in mi rekel: Ta bo šla v objavo! Na moje začudenje mi je pojasnil, da je napisana po vseh novinarskih pravilih … Sklenil je s podukom: »Pravi novinar se mora za vsak svoj tekst boriti do konca in od urednika zahtevati, da mu razloži, zakaj ga je popravil oziroma zavrnil!« V Delu nismo imeli, tako kot mnogi svetovni časopisi, priročnika za pisanje, imeli pa smo izjemne mentorje in lektorje. Skozi vse lekcije praktičnega novinarstva na Delu sem dojel, kaj pomeni, da mora biti novinar v svojem delu predan, etičen, verodostojen, kompetenten in načelen.

Deloval sem v najboljših letih za novinarstvo, ko smo lahko počeli vse tisto, kar dela ta poklic žlahten. Športniki, kakor so nas imenovali v redakciji, smo bili privilegirani. Bolj kot v katerikoli novinarski zvrsti smo lahko sprostiti čustva in se jim prepustili z otroško igrivostjo. Ne predstavljam si, kako bi lahko zgolj z golimi dejstvi ter brez kančka čustev in sredozemske vznesenosti opisal olimpijsko zmago Primoža Kozmusa v Pekingu ali pa Tine Maze v Sočiju.
 

Zgodbe športnih dam

Novinarsko kariero so zaznamovale dame – od Brigite Bukovec, Britte Bilač in Jolande Čeplak do Mateje Svet, vražjih Slovenk in Tine Maze. Vsaka izmed njih me je po svoje naučila, da moraš biti kot novinar najprej spoštljiv in razumeti človeško dušo, da si lahko tudi kritičen. Če me nenehno navdaja občutek, da sem bil v prejšnjem življenju francoski kuhar, ker znam ena in ista jajca narediti na tisoč načinov, imam občutek, da bom v naslednjem spovednik. Toliko osebnih zgodb sem slišal od svojih dam. Iz zaupanja je nastala tudi knjiga o Tini Maze. Najbrž sem ga dobil takrat, ko so jo vsi dajali v nič, jaz pa sem bil prepričan, da je v njej vse tisto, kar je pozneje iz njenega šampionskega duha izvlekel Andrea Massi. Razgaljanje se mi preveč gabi, da bi zaradi naslajanja nad nesrečami drugih iz ljudi izvabljal nizke strasti. Prav zaradi tega mi tudi ni všeč današnje »buldog novinarstvo«, ko nekoga primeš v svoje klešče in ga ne spustiš, dokler iz njega ne izcediš vsega, kar je vredno.

Ob prejetju Delove nagrade za življenjsko delo sem najprej pomislil, da se začenja zadnja predstava ali po mlakarjevsko: »in tako gre življenje počasi v maloro«. Nekdo mi je na fešti rekel, da sem velik … hm, novinar. No ja, velik sem res, velikost pa je relativna, kar sem sam videl, ko sem se fotografiral z Adamom Malyszem in Shaquillom O’Nealom. Za nekatere si kot novinar velik, za druge povprečno velik, za nekatere pa tako majhen, da bi te v žlici vode utopili. V pokoju neizmerno uživam in klasičnega novinarstva niti ne pogrešam. V Izoli sem pri starih študentskih prijateljih (z Mefom sva se nekoč zmenila, da se stari prijatelji v pokoju dobimo v Izoli in naprej žuriramo tam, kjer smo pred 40 leti nehali) našel druga področja, v katerih uživam. Pripravljam oziroma bolje rečeno razmišljam tudi o novi knjigi.