Naši mladi naravoslovci na vrhovih evropske olimpijade. Na srečanju, ki ga je gostila Slovenija, so se fizikalno, kemijsko in biološko lotevali vina.
Galerija
Tretjeuvrščeni med 52 ekipami – Gašper Košir, Tevž Lotrič in Luka Hadl Foto: Nebojša Tejić/STA
Beg možganov čez mejo v tuje dežele se nam utegne v prihodnosti grdo otepati. Zlasti ker se ves čas potrjuje, kako velike količine izredno razvitih sivih celic imamo na zalogi. Natanko tako je bilo na nedavni Evropski naravoslovni olimpijadi, s tujo kratico EUSO, na kateri so naši srednješolci segali po vrhovih.
Na teh olimpijadah se merijo dijaki srednjih šol, stari največ 16 let, spopadajo pa z interdisciplinarnimi nalogami s področja biologije, kemije in fizike. Vede so porazdeljene enakomerno, naloge pa vsebinsko povezane z državo gostiteljico. Tokrat Slovenijo, Ljubljano.
Namen naravoslovnih olimpijad je jasen, izzvati mlade, nadarjene dijake k razvijanju naravoslovnega znanja, s čimer se jim odpira tudi možnost nadaljnje kariere na tem področju. Seveda pa je takšna prireditev hkrati promocija naravoslovja v širšem, neznanstvenem okolju.
Letošnja olimpijada je bila šestnajsta, potekala je od 28. aprila do sklepne slovesnosti in podelitve priznanj 4. maja, in sicer pod okriljem Zveze za tehnično kulturo Slovenije (ZOTKS). Našo državo sta zastopali dve ekipi, v eni so bili Gašper Košir in Tevž Lotrič z Gimnazije Kranj ter Luka Hadl z Gimnazije Novo mesto, fantje so prejeli zlato medaljo in v konkurenci vsega skupaj 52 ekip zasedli tretje mesto. Zmagali so češki bodoči znanstveniki, druga je bila ekipa iz Estonije.
V drugi domači naravoslovni trojki so bili Ana Meta Dolinar, Gregor Gajič in Vladimir Smrkolj, vsi z ljubljanske Gimnazije Bežigrad, osvojili so srebrno medaljo, skupno, absolutno pa 20. mesto. Gostiteljica Slovenija je imela še dve ekipi, ki pa sta nastopili zunaj konkurence.
Več kot 50 sestavov je prišlo iz 25 držav, z zagonetkami se je spopadalo 156 mladih znanstvenikov. Naši uradni ekipi je sestavljalo šest najbolje uvrščenih dijakov z državnega naravoslovnega tekmovanja.
Slovenija – vino
Tematika, smo omenili, se navezuje na državo gostiteljico, tema letošnjega tekmovanja je bilo – vino. Prvi tekmovalni dan je bil posvečen barvam, v kemijskem delu so dijaki analizirali listna barvila, fizikalni del je zahteval merjenje prepustnosti svetlobe v različnih vzorcih vina, pri biologiji so preučevali vpliv encimov na oksidacijo grozdja.
Drugi tekmovalni dan je bil namenjen lastnostim tekočin. Fizikalno so preučevali viskoznost in površinsko napetost vina, kemijsko so določali vsebnost kislin v vinu, v biološkem delu so določali neznane organizme, ki so prilagojeni na življenje v vinogradih in sadovnjakih. Eksperimentov so se lotevali v laboratorijih Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo.
Poleg dveh tekmovalnih dni s po peturnim reševanjem nalog so organizatorji pripravili številne obtekmovalne dejavnosti, mladi znanstveniki so si ogledali nekaj naših naravnih lepot, se družili v sobi pobega, obiskali muzeje, spoznavali prestolnico.
Glavni tajnik ZOTKS Jožef Školč je ob srečanju povedal: »Geslo letošnje evropske naravoslovne olimpijade, ki jo prvič gosti Slovenija, je Povezujmo znanost, saj v ZOTKS pod svojim okriljem povezujemo različna področja znanosti, tekmovanje EUSO pa povezuje najboljše evropske mlade znanstvenike. V ZOTKS si prizadevamo za dvig priljubljenosti znanosti in tehnike med otroki in mladimi ter za spodbujanje in razvijanje ustvarjalnosti, inovativnosti in raziskovalnega duha ...«
Naravoslovna olimpijada je zahteven organizacijski zalogaj, priprave so se začele že pred tremi leti, ko se je Slovenija odločila za vlogo gostiteljice. Najpomembnejši del EUSO pa je priprava kakovostnih nalog in izvedba tekmovanja. Naloge sestavijo člani znanstvenega odbora Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, Fakultete za matematiko in fiziko ter Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, pripravljajo jih več kot eno leto in testirajo, da lahko predvidijo morebitne nejasnosti in težave, ki bi se lahko pojavile na tekmovanju.
Odkar pomni
V slovenski ekipi, ki je zasedla skupno tretje mesto, je bil tudi 16-letni dijak drugega letnika, Novomeščan Luka Hadl. Povedal je, da zlato medaljo ponavadi dobi pet ali šest ekip, letos jo je šest, srebrno odvisno od tega, kako zadevo organizator definira, »do polovice ali treh petin vseh ekip, drugi dobijo bronaste«. Letos so poleg šestih zlatih podelili 19 srebrnih, bronaste dobimo z nepretežkim izračunom. Metodologija ocenjevanja nekoliko spominja na ocenjevanje – vin.
Šest najboljših z državnega tekmovanja v ekipi razdelijo bodisi po uvrstitvah, lahko geografsko. Letos so bili v eni trije Ljubljančani.
Kateri del naravoslovnega trisa ved je najbližji mlademu Novomeščanu? »Fizika, a sem tokrat reševal naloge iz kemije in biologije.« Načeloma se člani ekipe vnaprej dogovorijo, kdo se bo posvečal kateri vedi, velikokrat pa odločitev, kdo bo trl kateri oreh, pade skoraj zadnji trenutek.
Pred tekmovanjem znanstveniki dobijo namig o tematiki, »vendar nič direktnega. Namigi so opora, kaj verjetno bo, ni pa to vse.«
Koliko časa 16-letnika že privlači naravoslovje? »Odkar pomnim, zagotovo pa od začetka osnovne šole, v ta način razmišljanja me je vpeljal oče.« Način razmišljanja, ki je? »Temelj znanosti je, da mora biti vse dokazano. Bistveno je vprašanje, kako stvari delujejo.«
Je najstnik popolnoma v svetu znanosti oziroma kako je z znanostjo in vsakdanjim življenjem, prežemanjem, apliciranjem. Luka pravi, da sta vsekakor povezana, »želim odgovarjati na vprašanja, ki se drugim zdijo samoumevna«, na primer, zakaj se hladilnik, ko ga zapremo, potem teže odpre. Povsem vsakdanji, pogost dogodek, a ko ga mladenič začne razlagati, je zadeva tako vijugava, da bi se človek najraje odločil, da hladilnika ne bo več uporabljal. Ali ga vsaj puščal odprtega.
Kaj Luku Hadlu, ki ga zanima tudi programiranje »kot obdelava podatkov, da poenostavim nalogo«, pomeni športno merjeno tretje mesto. »Pomeni mi velik dosežek, potrditev sposobnosti.« Čez 15 let se vidi v znanosti, verjetno v fiziki, kje, »pa ne morem reči«.
Takšna vprašanja presegajo celo meje znanosti.
Komentarji