»Verjamem v ljudi, ki so svinje«

Presenetljivo pravzaprav, saj že štiri leta vodi eno najbolj gledanih satiričnih oddaj pri nas. Toda Jure je pač takšen: človek mnogih talentov in zanimanj.

Dobila sva se sredi vročinskega vala. Kako prenašate te tropske temperature?

Vročinski val prenašam slabo. Zadržujem se v notranjih prostorih, uporabljam klimo in čakam, da mine, ker vročinski val ni zame. Po horoskopu sem oven in v podznaku lev, to je dvojni ogenj in tretjega ne potrebujem.

Torej ne prisegate na hlajenje v vodi?

Ne, skupna kopališča niso zame. Zdijo se mi neestetska in nepriljudna, stavki, kot so: »Ejga, en'ga bomo pa spil'!«, iz ust ljudi, ki jih ne poznam, pa me tudi odvračajo. Nisem človek javnih prostorov rekreacije.

Menda preživljamo najbolj vroče poletje v zadnjih štirih desetletjih. Verjamete v globalno segrevanje ali menite, da gre zgolj za neke naravne cikle?

Ne verjamem v novodobne iznajdbe, ne spremljam jih in ne berem študij o globalnem segrevanju. Slišim pa od starejših ljudi, kako je bilo tudi v preteklosti vreme ekstremno. Moj odgovor je, da ne politiziram narave.

Se imate za ekološko ozaveščenega človeka?

Ozaveščen sem toliko, da nikoli ne vržem odpadka na tla. Veliko, pravzaprav ogromno tečem. Deset kilometrov tri- do štirikrat na teden. To, kar vidim po gozdovih, me žalosti. Vprašali ste, ali verjamem v globalno segrevanje. Verjamem v ljudi, ki so svinje in v naravo odlagajo štedilnike, školjke, kotličke … Nazadnje ob nekem kanalu nisem videl le otroškega vozička, ampak še cel kup drugih pripravkov za dojenčka. Vprašal sem se, ali se bo to vedenje preneslo na dojenčka, ki je v tem vozičku spal in bo čez dvajset let, ko bo imel svoje otroke, naredil enako. Tega ne razumem in glede tega sem dokaj staromoden. Nehaj smetiti!

Vam je zima ljubša kot poletje ali vas mokri čevlji, plundra in nizke temperature ravno tako vznejevoljijo kot vročina?

Najraje imam jesen, pa tudi zima mi ni odveč. To je povezano z naravo mojega dela. Ko pišem knjigo ali tekste za oddajo, mi ustreza, da so zunaj neprijetne vremenske razmere. Potem sem bolj ustvarjalen. Če je zunaj sonce, me pisanje ne mika in me vleče ven. Temperatur nad 25 stopinj ne maram, tiste nad 30 pa sploh niso zame.

Ste si letos že privoščili dopust ali vas še čaka?

Dopust imam vse leto. Res sem hvaležen, da sem v takem poslu, da si lahko sproti jemljem nekaj prostih dni in kam grem. Dlje tako ne zdržim, mislim, zdržim že, ampak mi začne presedati. Lani sem šel za mesec dni sam na Capri in po dveh tednih je postalo zelo pusto. Pisal sem in dejansko sem tisto, kar bi tu poleg vsega drugega napisal v pol leta, tam naredil v dveh tednih. Veliko sem hodil v hrib, po stopnicah na Anacapri in nazaj … Hitro sem padel v rutino, toda nikjer ne zdržim dolgo, niti na Havajih ne. Nikoli se ne morem privaditi na novo okolje. Tudi koncepta dopusta ne razumem najbolje: najbolj se spočijem doma, kadar ne delam.

Znate na dopustu sploh odklopiti ali zraven vedno nekaj delate?

Ne, ne znam! Vedno delam in nazaj se običajno vrnem bolj utrujen, kot sem šel tja. S Caprija sem se vrnil z vlakom, ker sem hotel izkusiti vso to romantiko potovanja z vlakom. Pa sem zamudil vlak, na katerega bi moral prestopiti, in nazadnje sem se cijazil po italijanskih železniških postajah. Da ne omenjam dejstva, da sem za kakšnih petdeset let zamudil zlato dobo potovanj z vlakom. Moram sicer pohvaliti prve razrede, ki jih imajo na italijanskih vlakih, so zelo v redu, všeč pa mi je bilo tudi, da so bili prazni.



Si tudi na letalu privoščite prvi razred?

Letim pa zelo nerad. Malo letim in tisto, kar letim, ne ponuja prvega razreda. Najdlje sem sicer letel v Ameriko, kjer sem veliko nastopal, takrat pa nisem letel s prvim razredom, ker so razlike v cenah še bolj občutne kot pri vlakih. No, potem je pa težava, ko je treba prestopati. (Smeh.) Ob 13.38 sem prispel v Bologno in štiri minute pozneje sem imel vlak naprej. Na tisti postaji se nisem znašel, tam pa je peronov kakšnih 27. Dve minuti do odhoda vlaka sem končno prišel do okenca in gospa mi je povedala, da moj vlak odpelje s čisto zadnjega perona. Tekel sem in do mene je pristopil fant, češ, da mi bo pomagal. Tekel je z mojim kovčkom in mislil sem si, kako je prijazen. Ko sva prišla na peron, sem se mu zahvalil in mu dal 20 evrov, pa je hotel več. Potem sem videl, da je narkoman. Ko sem nekoga vprašal, kdaj pride vlak za Trst, mi je povedal, da je odpeljal pred desetimi minutami. Bili pa so tako prijazni, da so mi dali vozovnico, s katero sem lahko šel v kateri koli razred na kateri koli vlak, da sem prišel do Trsta.

Znate italijansko, da se vam je uspelo vse dogovoriti?

Ne, ne znam tekoče govoriti, razumem pa dovolj, da se zmenim stvari.

Zadnjega avgusta pa se brez prestopanja vračate na male zaslone.

Res je, oddaja Ta teden z Juretom Godlerjem vstopa v deseto, jubilejno sezono in ta bo … čisto enaka kot vse doslej. (Smeh.) Začeli smo marca 2015 in vsako leto smo posneli dve sezoni. Dolgo že delamo to. Nisem še sodeloval pri projektu, ki bi imel za seboj uspešnih devet sezon.

Predolgo?

Ne, nikakor. Če me vprašate, ali je oddaja še aktualna, je enako, kot če bi me vprašali, ali so še aktualni Odmevi. Je hvaležen format in ne gre za skeč šov tipa Monty Python, za oddajo, ki bi hitro dosegla vrh in se potem ne bi mogla več dvigniti v višave.

Kako pa na vas vpliva dejstvo, da imate od devete sezone konkurenco v obliki Jonasa Žnidaršiča na nacionalni televiziji? Vam to daje dodaten zagon?

Dodaten zagon bi nam dalo, če bi bilo tisto dobro, pa ni. (Smeh.) Seveda se hecam. Hočem reči, da je konkurenca seveda dobra, Jonas je še mlad in se še išče, še vso kariero ima pred seboj. Bo že. (Nasmešek.)

Se zasebno kaj vidita ali drug drugega opazujeta le na televiziji?

Z Jonasom sva se včasih zelo veliko družila in skupaj igrala šah, potem pa sem se odselil iz Ljubljane in je najina komunikacija malo upadla. Nazadnje sva šahirala pred kakšnim mesecem v znani ljubljanski kavarni.

Kdo zmaguje?

Malo on, malo jaz. Običajno jaz. (Smeh.)

Kakšna pa se vam zdi njegova oddaja?

Format je podoben kot naš, všeč pa mi je, da je Jonas oddajo zapopadel iz svojega zornega kota. Sicer sva tudi v preteklosti vodila podobne oddaje, že leta 2006 na portalu Vest.si, ki je pozneje ugasnil. Že takrat se je videlo … Veste, kako za nekatere klasične igralce točno vemo, kako bodo izpadli v določenih vlogah? Vsi si recimo predstavljamo Jerneja Šugmana kot Hamleta in podobno je pri žanrskih oddajah. Jonas ostaja zvest svojemu liku. Pri Tem tednu smo se že na začetku zavestno odločili za sproščen pristop, ki privablja mlajše gledalce.

Si zaradi vaše oddaje na političnem parketu želite novih obrazov, ki bi popestrili dogajanje?

Niti ne, saj novinec ne pomeni nujno zanimivega človeka in s tem dobrega materiala za oddajo. Z leti so se pojavljali novinci, ki so bili bolj dolgočasni kot novembrska megla. Zanimivih novincev pa si seveda želim.

O vas vem, da ste ljubitelj Velike Britanije in vsega britanskega. Kakšno pa je vaše mnenje o njihovem novem predsedniku vlade Borisu Johnsonu?

Zdi se mi smešen lik. Marsikomu je všeč, marsikomu ne. Britanci me niti niso posebej razočarali, ker sem spremljal kampanjo za brexit in razumem, zakaj je zagovornikom odhoda iz EU uspelo. Opcija za brexit je imela izrazito kampanjo in ta je na koncu slavila, kot je pri uspešnih marketinških kampanjah običajno. Osebno pa mislim, da brexita ne bo. Če ga ni bilo v treh letih, mislim, da ga ne bo niti v treh mesecih.

Vas širjenje populizma na stari celini skrbi?

To ni nikoli dobro. Populistični izpadi, histerija in hujskaštvo mi nikoli niso bili všeč, na nobeni ravni, ne v osnovni šoli, ne na ulici, kot se danes dogaja. Glede prihodnosti sem sicer realist in pesimist. Popolnoma brezupen v več pogledih. Eden je seveda pogled na to, kar se danes dogaja. Potem je pogled na instagram, na twitter …

Uporabljate družbena omrežja?

Instagram uporabljam samo v, reciva tako, poslovne namene. Imam račun na twitterju, kjer se da regulirati vsebine, ki pridejo do mene. Če si dam med interese umetnost, romane, kaj trenutno igrajo v londonskih gledališčih, recimo, sem hitro in dobro informiran. Da bi gledal časovnico vseh stvari, ki se dogajajo, to pa ne. To me dela pesimističnega. Pesimizma sem se sicer naučil že zelo zgodaj, v osnovni šoli ali še prej, prek glasbe. Opazil sem, kaj se je zgodilo človeštvu na tem področju. Dobro, morajo obstajati Miley Cyrus in Backstreet Boys, ampak naj povem zanimivo dejstvo. Na glasbeni akademiji smo se učili o Mozartovi skladbi, imenovani Glasbena šala. V njej je bil skladatelj humoren, karikiral je nesposobne skladatelje in vanjo vtkal nepravilnosti. To je bilo takrat, če se smem tako izraziti, za rajo. To ni bilo za akademijo, poznavalce. In ko človek to posluša danes, reče: to je klasična glasba, kaj me moriš s tem?! Takrat pa so ljudje to množično poslušali in se smejali. Človeka kar zmrazi, ko pomisli na to.

Vem, da ne moremo več priti na tisto stopnjo razumevanja, kjer smo nekoč bili. Tudi ljudi, ki hodijo v gledališče, repertoar povečini ne gane. Ko ima človek do neke stvari interes in vidi, da ga večina ljudi nima, kar naenkrat nima več občinstva. S kompozicijo pa nisem nadaljeval zato, ker se po neki uvodni izobrazbi vse razveji na toliko smeri in čisto vsaka je nišna: eno je jazz, drugo je eksperimentalna klasična glasba … In vse to ima minimalno število poslušalcev, edini način, da se danes približaš masi, pa je, da delaš butaste in slaboumne stvari. Tega ne govorim iz zagrenjenosti, dokazljivo je, kaj gre dobro v promet.

Kakšno je mnenje klasično izobraženega glasbenika o crossoverju, o stvareh, ki jih v glasbi počnejo recimo Vanessa Mae ali 2Cellos, ki pop skladbe preoblačijo v klasično podobo?

Vprašanje je preveč kompleksno, da bi nanj lahko odgovoril zgolj z všeč mi je ali ni mi všeč. Če človek na tak način, torej da popularno glasbo igra na klasične inštrumente, naredi en komad v karieri, potem v redu. Tudi če posname en CD na ta način, je to v redu. Ko naredi tri enake cedeje, si rečem, pa dobro … Bach, Mozart, Beethoven ali Schumann so bili inštrumentalisti in skladatelji. Beethoven ni prišel na oder in rekel: »Najprej bom zaigral enega Bacha, potem pa še kaj svojega, ampak je igral svojo glasbo.« Glede teh stvari sem zelo zahteven. Nič nimam proti, toda v nedogled teh priredb ne morem poslušati.

Ljudje menda tudi ne berejo kaj dosti. Vi kupujete časopise?

Berem Delo. Všeč mi je občutek, da držim v rokah papir. Interneta bi se rad znebil. Pred časom sem se znebil iphona in to je bila dobra odločitev. Ne predstavljam si, da ne bi bral. Če nekaj časa ne berem, se mi zdi, da postajam neumen. Sem pa tudi moderen in uporabljam kindle. Najraje ga uporabljam pri zajtrku, ker se knjige rade zapirajo, pri bralniku pa teh težav ni.

Pred kratkim ste napisali tragikomedijo Predsednikova norost. Zanima me, kateremu od naših politikov bi se po vašem mnenju najbolj kraljevsko utrgalo?

Govoriva hipotetično? Mislil sem, da se jim je že. (Smeh.) Šalo na stran, težko je reči. Ne poznam jih tako dobro, da bi lahko sodil o njihovih osebnih stiskah.

Knjigo ste menda napisali na pisalni stroj?

Res sem jo, pa ne zaradi kakšnih romantičnih vzgibov, ampak zato, ker sem, dokler sem imel socialne mreže in sem pisal blog na računalnik, redno gledal facebook in potem tam ostal. Na pisalnem stroju tega ni.

O vas sem prebrala, da obožujete avtomobile in parfume.

Včasih pozabim, da imam intervju in povem preveč.

Pa imate avto, glede na to, da potujete z vlaki?

Imam, vozim zelo rad. Vlaki so samo za daljše poti, ker lahko na njih kaj spijem. No, tudi parfume imam v resnici zelo rad, voh se mi zdi skoraj najpomembnejše čutilo. Všeč so mi nišne dišave, rad preizkušam različne vonje in gradim svojo zbirko. Imam jih že kakšnih petdeset, tudi ženski so vmes. Pri vseh stvareh so mi všeč nišni izdelki, pri dišavah pa sploh. Angleži so sploh mojstri.

Vrniva se še malo v Britanijo. Od najinega zadnjega srečanja je kraljeva družina dobila novo članico Meghan Markle, ki je pogosta tarča tabloidov. Vam je ljubša Meghan ali Catherine?

Z mlajšimi generacijami kraljeve družine ne simpatiziram preveč. Veliko več sem bral o kraljičinem stricu, Edvardu VIII., ki se je odpovedal prestolu zaradi ljubezni do ameriške ločenke Wallis Simpson. To se mi zdi najbolj romantična zgodba v človeški zgodovini. Sicer mi je veliko bližje Kate, Meghan in Harry mi nista preveč pri srcu. Všeč pa sta mi princ Filip in njegov opus žaljivk. Je relikvija pretekle dobe, ki je še vedno živa. Nisem občutljiv glede politične korektnosti in te žaljivke me ne motijo. Me pa fascinirajo ljudje, ki so izredno zvesti svojemu liku, četudi gredo zato prek trupel. On je takšen. Pred nekaj meseci je oddal vozniški izpit, ampak najbrž bo še vedno vozil, seveda ne pripasan.

Vedno ste do potankosti urejeni. Se vas da kdaj zalotiti v trenirki?

Ne, nimam trenirke. Tečem v kratkih hlačah, sicer pa je moja norma glede oblačenja kar visoka. Imam sicer hlače, ki spominjajo na trenirko, z vrvico in žepi ob strani, vendar to nikakor ni trenirka.

Pred časom ste mestno življenje zamenjali za življenje na podeželju. Katere so prednosti in slabosti vaškega življenja?

Slabosti ne vidim, niti ene. Všeč mi je, ker lahko grem kadarkoli v naravo, kjer ni ljudi. Z ljudmi se ne znajdem, pa ne znam točno povedati, kaj me moti. Najbolj verjetno to, da bi se radi pogovarjali z menoj, jaz pa sem zelo privaten človek. V gostilne ne zahajam, tako da družbe ne pogrešam. Zadnjič sem bil prvič na pijači v svojem rojstnem mestu, v Brežicah. Tamkajšnji knjižnici sem podaril zbirko 50 knjig o Mozartu. Ko sem bil otrok, so me zelo zanimali Mozart, note in glasba.

Po znanje sem šel seveda v knjižnico in tam dobil dve Mozartovi kaseti, ena je bila iz angleške zbirke Mojstri klasične glasbe, ki so jo ravno prevedli. Zelo sem bil podhranjen. V petem razredu sem si želel brati Miltonov Izgubljeni raj. Takrat še ni bilo prevoda in hotel sem ga brati v angleščini. V Brežicah izvoda seveda niso imeli in z medknjižnično izposojo sem ga dobil iz NUK-a. Plačal sem 5000 tolarjev za teden dni in zato sem zdaj doživel zadoščenje, ko sem knjige, ki jih ne potrebujem, podaril knjižnici. Če se v tistem koncu pojavi še kdo, ki ga bo zanimal Mozart, bo imel kaj brati.

Na Ljubljanskem gradu 30. avgusta z Ladom Bizovičarjem pripravljata Predstavo za vsako priložnost. Z njim dobro sodelujete?

Zelo dobro. Lado je perfekcionist in zahteven človek in v tem sva si podobna. Ve, kaj bi rad, in to potem tudi dobi. Dobro delava skupaj. Krasno sodelujem tudi z Juretom Karasom, ki je soavtor predstave in se mi zdi trenutno najboljši pisec komedij pri nas.