V operi sem našla smisel življenja

Komaj 28-letna ustvarjalka, ki s soprogom, italijanskim tenoristom Domingom Stasijem, živi v Bologni, je v Sloveniji sodelovala pri nekaj odmevnih predstavah, kot sta komorni operi Ljubezen kapital in Ada. Zdaj je vključena v kar štiri večje projekte, med drugim bo na oder postavila muzikal Madagaskar. Priložnosti za ustvarjalno delo, pravi mlada režiserka, ki se v prihodnosti vidi v največjih svetovnih opernih hišah, je dovolj, zaradi česar je ves čas na poti, največ med Bologno in domačo Radovljico.
 

Kako vas je pravzaprav zaneslo v operno ustvarjanje?

Najprej sem na AGRFT končala študij dramaturgije, vendar me je že med študijem zelo privlačilo glasbeno gledališče, tako da sem v tretjem letniku odšla na študijsko izmenjavo v Berlin. Tam sem našla študijski program, v okviru katerega smo se veliko ukvarjali z opero. V Berlinu so kar tri velike operne hiše, tako da sem se z lahkoto zaljubila v opero. Ker sem tudi glasbenica, imam v resnici že vse življenje stik z glasbo.
 

Ali so tudi vaši starši glasbeno izobraženi?

Ne, čisto nič (smeh). Sama sem, ko sem slišala neko deklico igrati prečno flavto, začutila željo, da bi se vpisala v glasbeno šolo. Starši so mi ustregli in od takrat se moja ljubezen do glasbe in gledališča le še poglablja. Zato sem se tudi odločila za študij dramaturgije, ki omogoča razumevanje scenskih umetnosti, tudi z znanstvenega vidika. Nekaj najlepšega pa se mi zdi, da lahko zdaj to umetnost ustvarjam in delim z ljudmi.

Po svoji berlinski izkušnji sem že vedela, da si želim postati operna režiserka. Ker pri nas v Sloveniji še ni tega izobraževanja, sem si izbrala Verono oziroma Italijo, kjer se je na neki način opera rodila. Že ko sem pripravljala diplomo, sem pisala o razcvetu italijanske opere v 17. stoletju. Tam sem se res dobro počutila, tudi jezika sem se hitro naučila, čeprav pred tem nisem znala čisto nič italijansko. Veliko sem poslušala ljudi, njihovo komunikacijo, pa tudi sama sem začela hitro navezovati stike, tako da so se mi prvi projekti odprli že v Veroni. Še zdaj se mi zdi, da mi je bilo to usojeno, občutek imam, kot da bi – če se tako izrazim – tam živela in ustvarjala že v prejšnjem življenju. (smeh) Morda sem se zato tako hitro naučila jezika.
 

Tam ste, če se ne motim, spoznali svojega soproga Dominga Stasija, in spet je bila vpletena opera …

Tako je, z Domingom sva se spoznala v gledališču Teatro Filarmonico. Srečala sva se kot gledalca in kmalu ugotovila, da do opere gojiva podobno ljubezen. Tega zares nisem pričakovala. V Verono sem prišla, ker sem sledila svojim sanjam in zaradi želje po študiju operne režije …

Tako kot jaz je tudi on svobodni umetnik in oba sva veliko na poti. (smeh) Srečo imam, da sem spoznala človeka, ki dela na istem področju, v operi. V Italiji te lahko pokličejo kamor koli, tako da za opravljanje svojega poklica potrebuješ veliko prilagodljivosti. Slovenija je majhna država, zato to manj občutimo, tam pa so razdalje res velike. Zbrati moraš veliko poguma in volje, da se za nastop odpelješ več sto kilometrov daleč in potem še odpoješ. Zato zelo občudujem nekatere prijatelje in kolege, operne pevce, saj vem, kako naporno je takšno življenje. Po svoje je to prav atletski poklic.

Sta s soprogom delala tudi pri kakšnih skupnih projektih?

Pri dveh … Mezzosopranistka Irena Yebuah Tiran naju je leta 2016 povabila v Novo mesto, kjer smo uprizorili opero Pod svobodnim soncem mladega slovenskega skladatelja Toma Kobeta. Pri tem projektu sva z Domingom prvič sodelovala. Lani pa je Aleš Makovac, skladatelj in dirigent iz Novega mesta, napisal svojo opero Deseti brat, ki sem jo prav tako režirala, Domingo pa je v njej odpel neko bolj komično vlogo. Sodelovanje je bilo zanimivo predvsem zato, ker je moral obe vlogi odpeti v slovenščini. Zelo sem naklonjena mednarodnim zasedbam, saj preplet različnih mentalitet in izkušenj zagotovo še dodatno izboljša kakovost uprizoritve.
 

Se s soprogom morda pogovarjata slovensko?

V glavnem govoriva italijansko. Nekaj besed se je hitro naučil, težje jih je potem sestaviti v stavek.
 

Združuje vaju torej tudi ljubezen do opere …

To je za naju smisel življenja …
 

Zdaj ste razpeti med Bologno, kjer živite, in Slovenijo, kjer ustvarjate. Kako naporno je to?

Bologna je zame dobra iztočnica, saj povezuje sever in jug države, je nekakšna strateška baza, saj imam še vedno veliko stikov z Verono, kjer tudi občasno ustvarjam. Iz Bologne do Verone je ura in pol vožnje, do Slovenije je približno štiri ure. Zdaj imam tu kar nekaj projektov, med drugim pripravljamo za september dve premieri – muzikal Madagaskar in operno-baletno pravljico Gospod in hruške skladatelja Dušana Bavdka. Opera nastaja v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča in Cankarjevega doma. Pri tem projektu bodo sodelovali baletni plesalci, operni pevci in orkester, namenjen pa je otrokom, osnovnošolcem in vsem ljubiteljem glasbenega gledališča. V začetku novembra bomo v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča in SNG Opera in balet Ljubljana uprizorili komorno opero Mož, ki je imel ženo za klobuk skladatelja Michaela Nymana.
 

Ste že med študijem sodelovali s katerim od znanih opernih ustvarjalcev?

Imela sem priložnost, da sem sodelovala s priznanim režiserjem Gianfrancom De Bosiom, ki sicer deluje v veronski Areni in ima zdaj že 93 let. Vse življenje je režiral opero, tako da si je res nabral veliko izkušenj. Bil je tudi moj mentor in od njega sem se ogromno naučila. Na vajah v Areni smo lahko v živo videli, kako dela s pevci, na kakšen način misli opero. Veliko sem se naučila tudi od Lorenza Marianija, ki režira v največjih opernih hišah. Med mojimi profesorji so bili še Pier Luigi Pizzi, Lorena Marin, Leo Muscato in drugi. Med študijem smo se preizkusili tudi kot asistenti režije. Sama sem denimo izbrala sodelovanje pri Mozartovi operi Così fan tutte v znamenitem Teatru Olimpico v Vicenzi. Že od nekdaj me privlačijo prve opere s konca 16. stoletja in potem dela 17. in 18. stoletja. Prav posebno doživetje je bilo delati v gledališču, ki je eno redkih renesančnih gledališč, ohranjenih vse do današnjih dni. V Veroni sem se povezala tudi z zgodovinsko dvorano Palazzo Camozzini, kjer med letom izvajajo operni repertoar in kjer sem imela prvič priložnost samostojno režirati opero, Mozartovo Figarovo svatbo.

V Sloveniji ste kot študentka in asistentka sodelovali pri uprizoritvi opere Ljubezen kapital, ki je nastala po libretu Vinka Möderndorferja …

Tako je in pri Foersterjevem Gorenjskem slavčku. To je bilo v sezoni 2012/13, takrat sem bila še študentka in sem s temi opernimi asistencami nekako prebila led. Kot ena redkih študentov AGRFT sem se podala v opero. Vsi moji vrstniki so si znanje želeli pridobiti v dramskih produkcijah, jaz pa sem si res želela opero.
 

Kakšna pa je razlika med dramsko in operno režijo?

Velika. Včasih vidim, da se dramski režiserji opirajo le na libreto, ampak je po mojem pri operi glasba tista, ki naj bi vodila režijo. Zato mora biti operni režiser glasbenik, mora poznati note, raziskovati glasbo, zvok, razumeti, kakšna zgodba se skriva v notah, da jo potem s svojo interpretacijo še poglobi ali ji doda kakšno novo dimenzijo … Vedno te mora kot režiserja opere voditi glasba, in da najdeš ključ do uprizoritve, moraš ujeti njeno valovno dolžino. Seveda je pomemben tudi libreto, saj gre pri operi prav za čarobni spoj glasbe in besede pa tudi drugih vizualnih umetnosti v harmonično celoto. Menim, da je opera eno najmočnejših izkustev za gledalce in ustvarjalce … V Rimu sem režirala tudi dramsko predstavo, vendar prav ob operi začutim njeno kompleksnost, opera me osebno najbolj izpolni in prepričana sem, da lahko z opernimi predstavami gledalcem največ ponudimo.
 

Več kot gledališče?

Vsakdo ima svoje mnenje, a zame osebno – morda zato, ker tako zelo ljubim glasbo – je opera tisto pravo.
 

Se spomnite, katera opera je v vas prebudila to ljubezen?

Težko bi se odločila za eno samo. Zagotovo pa je to italijanska opera. Puccinijeve Tosca, Turandot in Madama Butterfly so me ganile do solz, ko sem jih kot študentka prvič slišala. To je bil zame prvi znak, da z opero lahko ljudem odpreš srca, vstopiš v globino človeka. Zame je opera nekaj resnega. Kot ustvarjalec se ji moraš res posvetiti, zato jo moraš najprej tudi sam ljubiti.
 

V Sloveniji je zadnja leta v razcvetu tudi komorna opera. Pri koliko projektih ste sodelovali do zdaj?

Vsa zahvala gre sopranistki in predsednici Slovenskega komornega glasbenega gledališča Katji Konvalinka, ki mi je zaupala od samega začetka in mi dala možnost prvih opernih režij. Leta 2014 sem režirala Kaznovano radovednost Pavla Šivica in to je bil po nekaj projektih v Italiji prvi večji poskus tudi v Sloveniji. Potem smo v Cankarjevem domu uprizorili opero Božji delec, lani pa v ljubljanski Operi še Ado, s katero smo ravno prejšnji teden imeli še dve uspešni ponovitvi. Slovensko komorno glasbeno gledališče je na neki način protiutež vsem projektom, ki jih izvajajo v ljubljanski in mariborski operi. Gre za manjše zasedbe, manjše komorne sestave glasbenikov, vendar ne bi mogla reči, da niso na enako kakovostni umetniški ravni. Razlog, da so naši projekti tako uspešni, je v tem, da se z ustvarjalci med seboj dobro poznamo in si povsem zaupamo. Tako na primer že od začetka uspešno sodelujem s scenografom Jarom Ješetom in vidim, kako v ustvarjalnem smislu rasteva skupaj iz projekta v projekt. Vsi člani Slovenskega komornega glasbenega gledališča se vsak na svojem področju zelo trudimo, da bi komorno opero približali ljudem.
 

Klasične opere s priljubljenimi arijami, ob katerih se utrne kakšna solza, so verjetno bolj obiskane.

V Sloveniji je zadnja leta vse več piscev in skladateljev, ki ustvarjajo nove opere, in opažam, da so pri gledalcih lepo sprejete. Sodobne opere se želijo približati življenju, ki ga poznamo, našemu vsakdanjiku. Zaradi tega so predvsem sodobne komorne opere bliže dramskemu gledališču. Ada, denimo, je prava glasbena drama, v njej je spoj med besedo in glasbo še tesnejši.
 

Gre za zgodbo o Adi Škerl, o njeni pesniški zbirki Senca v srcu, ki jo je izdala leta 1949 in je bila zaradi nje razglašena za sovražnico ljudstva …

Tako je. Ada Škerl je ustvarjala lirično poezijo, pisala je o ljubezni, hrepenenju, »sistem« pa je želel, da se piše o idejah, kakšen naj bi človek bil, o kolektivnem duhu, tako da so jo želeli onemogočiti. Kljub temu ji je uspelo izdati zbirko, vendar zanjo nihče ni slišal, ostala je skrita, v senci.
 

Omenili ste, da sodobna opera odraža čas, v katerem živimo. Ljubezen kapital, denimo, je kritika kapitalizma, v katerem ljubezen nima več prostora, opera se konča z uporom delavcev. Je sodobna opera bolj družbeno kritična kot klasična?

Tudi klasična opera je odsevala duha časa, vendar na drug način, morda z drugo estetiko. Danes si lahko privoščimo več svobode pri interpretaciji, včasih je bilo bolj strogo določeno, kakšna naj bi bila uprizoritev. Tudi ni bilo režiserjev, ampak so vse skupaj vodili impresariji, danes pa ima operni režiser veliko bolj proste roke. Včasih je treba to svobodo celo malo zamejiti, bolj plavati v toku z glasbo. Opera je vendarle harmonična zvrst, treba jo je čutiti kot celoto. Meni pri tem pomaga dramaturški vidik, saj dramaturgija gradi rdečo nit predstave in v operi je še toliko bolj pomembno, da se vsi elementi res spojijo. To je potem ta čar opere, tisto, kar včasih na obraz zvabi kakšno solzo.

Se tudi ob sodobni komorni operi ljudem orosi oko?

Seveda. Ada denimo v zgodbi izgubi vse, saj umre tudi njen fant, ki ga res ljubi. Že na vajah smo sami ustvarjalci včasih jokali, ker nas je tako ganilo. Četudi ima skladatelj Tomaž Svete svoj glasbeni slog, smo začutili, kaj z glasbo misli. Prav to: da ni več prostora za ljubezen in kako sistem pogosto pohodi umetnike. V zgodbi je res zelo močno prikazano, kako je Ada preganjana. Tudi scensko smo želeli to prikazati, tako da smo se odločili za labirint, v katerem tava med vsemi členi družbe: urednikom, ki ji ne da možnosti, čeprav se pretvarja, da jo podpira. Tudi Adina mati ji reče: »Kaj boš ti, umetnica, saj še preživeti ne boš mogla, delati je treba.« Zaupali ji niso niti prijatelji, edino s fantom Milanom je našla stik, varnost, zavetje, k njemu se je umaknila, vendar je potem tudi on umrl. Res zelo tragična zgodba. Na koncu se Ada zaposli kot učiteljica slovenščine, kot pesnica pa je umaknjena na stranski tir.
 

Kako pa se da otroke navdušiti za opero? Verjetno je režija opere za najmlajše spet svojevrsten umetniški izziv?

Seveda. Ampak je glasba tako univerzalen jezik, da prepriča vse, od najmlajših do starejših. Kaznovana radovednost je bila opera, v kateri so nastopili tudi otroci, imeli smo 40-članski zbor, nastala je v sodelovanju s komornim gledališčem in Glasbeno matico. Neverjetno je, ko imaš na odru toliko majhnih otrok z močno energijo in željo po nastopanju. Poleg njih so nastopili tudi odrasli operni pevci … Mislim, da je čar opere tudi v združevanju, saj se v operni predstavi lahko sreča toliko različnih poklicev – pevci, plesalci, glasbeniki.

So pa otrokom namenjene tudi opere, v katerih nastopajo odrasli pevci. V operno-baletni pravljici Gospod in hruške bo nastopila le ena deklica. Otroci imajo glasbeno gledališče zelo radi. Z društvom smo pripravili tudi lutkovno glasbeno pravljico Ježek omedli, ves čas smo v živo igrali na inštrumente, nastopila je tudi operna pevka Mojca Bedenik in otroci so to predstavo zelo lepo sprejeli. Bili so očarani, zvok jih je čisto potegnil v zgodbo.
 

Kaj pa vaša generacija, mladi? Ali obiskujejo opero?

Žal ne. Mislim, da bi bilo treba pretresti stereotip, da je opera samo za starejše. Mislim, da ne smemo obupati zaradi »krize opere«, o kateri nekateri govorijo, ampak je treba prav zdaj stopiti skupaj in verjeti v njeno prihodnost. Mislim, da bi morali bolj zaupati mladim ustvarjalcem in jim dati priložnost za njihov umetniški izraz. V nekaterih drugih državah mlade umetnike zelo aktivno vključujejo v projekte, ne le pevce, ampak tudi režiserje, scenografe, kostumografe, koreografe. Mislim, da bi tudi mi to potrebovali, da bi tako privabili tudi več mladih gledalcev. V Slovenskem komornem glasbenem gledališču je umetniška ekipa mlada in projekti so uspešni, saj uživamo v tem, kar delamo, hkrati pa smo polni zanosa, idej.

V operi lahko veliko dobiš, tudi miru. Mladi ga potrebujejo, saj je danes življenje lahko precej težko, nekateri nimajo službe, na druge se izvaja velik pritisk … Kar močan moraš biti, da lahko slediš zahtevam sistema. Opera lahko človeku poleg estetske dimenzije omogoči tudi ponovno povezavo s samim sabo. Gledalec naj bi se ob ogledu operne predstave umiril, »harmoniziral«. Režiserji bi se tega morali bolj zavedati. Včasih si po kakšni predstavi raztresen in to mi da vedeti, da nekaj ni bilo v redu z režijo, da je ubrala drugo smer, in ne tiste, ki je nakazana v partituri. Nikogar nočem obsojati, saj ima vsakdo neko svojo resnico, vendar se mi zdi, da naj bi operno gledališče zbujalo pozitivna občutja, ne glede na samo zgodbo. Ta je lahko kritična do družbe, celo tragična, vendar naj bi bila sama energija, ki jo vložimo v proces uprizoritve, pozitivna … že med nami ustvarjalci, da lahko potem to informacijo predamo naprej ljudem. Zelo pomembno je, s kakšnimi notami se igramo. (smeh)

Sama sem, ko sem končala študij operne režije, čutila še potrebo, da se izpopolnim na področju zvoka. Ker sem zelo čustvena oseba, me je vedno zanimalo, kaj izzove pri ljudeh solze. Zdi se mi pomembno, da pri gledalcih budimo čustva, saj smo čedalje bolj racionalni, medtem ko kar pozabljamo na čustva, čutnost. Zato sem se tudi odločila še za podiplomski študij glasbene terapije na konservatoriju za glasbo v Veroni, saj sem se želela poglobiti v zvok. Ugotovila sem, da vsaka frekvenca ustreza nekemu notranjemu organu, in ko pevec zapoje neki ton, odzveni nekaj tudi znotraj poslušalca in harmonizira nekatere organe, da se ob glasbi počutimo tako blažene, pomirjene. Podobno kot pri meditaciji.
 

Kako pogosto si ogledate kakšno opero v velikih hišah po Evropi? So cene vstopnic dostopne?

Zelo pogosto, pa tudi ni tako težko priti do ugodnih vstopnic. V milanski Scali, denimo, so vstopnice zelo poceni, če prideš zadnji hip. Malce moraš poznati trike opernih hiš … Bologna ima zelo ugodne vstopnice, zlasti če kupiš vnaprej, na internetu. Zame je pomembno, da vidim čim več predstav. Seveda je del mojega poklica tudi to, da moram veliko potovati. Moj cilj je, da nisem ves čas v eni ali drugi državi, ampak povsod. Potujem s tokom, kamor me pokličejo, in za zdaj se mi v ustvarjalnem smislu veliko dogaja … Hvaležna sem za vse te čudovite izkušnje. Dela imam res veliko.
 

To pomeni, da se je mogoče z operno režijo tudi preživljati?

Seveda, vendar moraš vedeti, da je to povezano z veliko potovanja. Stalno sem na poti … Trenutno je takšno obdobje, da sem malo dlje v Sloveniji, sicer pa sem stalno na poti, s kovčki v rokah.
 

Ali kljub temu s soprogom razmišljata tudi o družini?

Razmišljava, vendar tudi to pride ob pravem trenutku. Vse je mogoče. V Italiji sem denimo videla operne pevke, ki so bile v visoki nosečnosti, pa so še vedno na odru odpele in odigrale svojo vlogo, morda še bolje. Videla sem jih tudi dojiti v garderobah … vse se da, sčasoma. Zdaj je v ospredju ustvarjanje.

Tudi v Radovljici, od koder sem doma, si želim, da bi lahko začeli izvajati večje projekte s področja glasbenega gledališča. V okviru KUD Theatrum Mundi smo pripravili že več uspešnih koncertov, ki so zagotovo začetek nečesa večjega. Svojo vlogo včasih doživljam kot nekakšen most med Italijo in Slovenijo. Tako bomo 3. avgusta v Radovljici za občinski praznik izvedli gala operni koncert Z opero na pot, na katerem bodo nastopili lokalni pevci in nekaj mednarodno uveljavljenih italijanskih opernih pevcev. Domingo se je že večkrat predstavil v Radovljici, pel bo tudi na tej prireditvi. Naš namen je, da približamo ljudem opero in tako bodo ob tej priložnosti lahko prisluhnili znanim melodijam. V Radovljici, kjer sem odraščala in tudi končala glasbeno šolo, si želim z ljudmi deliti znanje, ki sem si ga nabrala v tujini.
 

Kje bi si najbolj želeli ustvarjati, če bi lahko izbirali?

Sanje so velike. (smeh) Vidim se v največjih opernih hišah. Želim si režirati povsod, predvsem opere, mogoče pa tudi druge glasbene in gledališke zvrsti.
 

Zdaj ste se podali še v režijo muzikala, saj boste režirali Madagaskar.

Tako je. K sodelovanju me je povabil producent Nejc Avbelj, jaz pa sem to vzela za nov izziv. Moram povedati, da so se vaje že začele in zelo uživamo. Malo drugače je od opere, saj gre za moderno zvrst glasbe, vendar še vedno govorimo o glasbi, in to je to. Nikakršnih težav nimam pri prehodu z ene na drugo. Tudi pri režiji modernih oper, v katerih imajo skladatelji zelo različne stile, se hitro povežem z energijo glasbe in se približam tistemu, kar je imel v mislih skladatelj. Če ti to uspe, tudi predstave ni težko povezati.
 

Kako težko pa je prodreti v največje operne hiše?

Pevci imajo nekaj več sreče, saj imajo svoje agente, ki skrbijo za njihovo prepoznavnost. Režiserji pa se moramo sami dokazati s svojim delom. S časom bo prišlo vse. Ne mudi se mi … Za zdaj delam tisto, kar najbolj ljubim, vse drugo še pride. Bolj kot uspeha si želim notranje izpolnjenosti in sreče. Predvsem si želim tudi umetniško in osebnostno rasti s projekti in širiti harmonijo, spominjati na človečnost.

V gledališču se mi zdi zelo pomemben ta osebnostni razvoj, saj ne moreš ostati nespremenjen, ampak rasteš iz projekta v projekt. Včasih moraš tudi priznati kakšno napako in dati ego na stran, v dobro projekta. Zdi se mi, da marsikateremu ustvarjalcu zaradi uspehov ego prehitro zraste, postavi zid med seboj in vsemi drugimi. Kot režiser moraš seveda imeti svoj jaz, jasne vizije in ideje, ob tem pa se je dobro zavedati, da je pot do spoznanja še dolga, in izkoristiti vsak nov projekt, da lahko sebe še malo preobraziš. Režiser je namreč tisti, ki vodi skupino. Nekateri to počnejo zelo avtoritativno, kričijo na pevce, jih pripeljejo do joka … To se mi zdi nesprejemljivo. Prepričana sem, da mora biti na prvem mestu človečnost. Kot režiser moram razumeti, da se pevec trudi in naredi največ, kar lahko v tistem trenutku, in vidim svojo vlogo bolj kot mediator, ki igralca pospremi proti vlogi, mu pomaga prebuditi strast do vloge. Zato pri režiji tako zelo uživam. V operi je proces vaje nekakšno potovanje in takšno je tudi moje življenje: ves čas s kovčkom v roki.