Težki ljudje

Z nekaterimi ljudmi se da zlahka komunicirati, in to celo takrat, ko se glede določene stvari pojavijo nesoglasja, zato se drugi v njihovi družbi počutijo prijetno. So pa tudi posamezniki, s katerimi je težko komunicirati, tako da je v njihovi družbi neprijetno. Zaradi tega jih drugi označujejo kot »težke ljudi«, »težke stranke« ali kot »sodelavce, s katerimi je težko sodelovati«.

Obstaja več kategorij tako imenovanih »težkih ljudi«. Ena najpogostejših je tista, v katero sodijo posamezniki, ki imajo vedno prav, ki nikoli ne priznajo svojih napak, ki vedno zahtevajo, da je vse po njihovem – da jim drugi vedno ugodijo, in so užaljeni, kadar se drugi z njimi ne strinjajo, kadar jih kdo kritizira ali preprosto noče početi tistega, kar si oni želijo.

Vsako človeško vedenje in odzivanje izhaja iz nekakšne notranje logike, za katero ni nujno, da je racionalna. Tudi vedenje »težkih ljudi« izhaja iz nekakšne določene logike. Šele ko razumemo to posebno logiko, ko razumemo način, na katerega doživljajo sebe, druge in nasploh medčloveško komuniciranje, lahko razumemo njihove akcije in reakcije, njihovo vedenje postane predvidljivo, mi pa veliko bolje vemo, kako se postaviti v komunikaciji z njimi.

Vedenje te vrste »težkih ljudi« izhaja iz njihovega zmotnega prepričanja, da so oni in njihove želje, ideje in ravnanje – isto. Povedano z drugimi besedami: ti ljudje so postavili enačaj med seboj in svojimi željami, mislimi in ravnanjem. Zaradi tega so zmotno prepričani, da jih človek, ki noče narediti tistega, kar si želijo, zavrača. Ti ljudje preprosto niso sposobni ločevati med zavračanjem želje in zavračanjem njih kot posameznikov. Razmišljajo na način: če sprejmeš mojo željo, me sprejemaš, če ne sprejmeš moje želje, ne sprejemaš mene. Zato se na vsako zavrnitev njihovih želja odzovejo z občutkom, da so jih drugi užalili in zavrnili. Ko se jim zdi, da so bili po krivem zavrnjeni, se na to odzovejo ali z žalostjo in umikom ali pa postanejo agresivni in poskušajo še močneje »vrniti udarec«.

Ko se, denimo, ne strinjamo z njihovim mnenjem, idejo, odločitvijo ali predlogom, ko trdimo, da nimajo prav, se zagrizeno upirajo vse do prekinitve komunikacije. Gre za to, da ne razumejo napake, in to prav zaradi tega, ker se istovetijo s svojim prepričanjem. Če bi uvideli, da so se zmotili, bi o sebi mislili, da so neumni in nesposobni, ker vedo, da niso takšni, pa morajo imeti prav za vsako ceno.

Večina ljudi se je že v otroštvu naučila sebe razlikovati od svojih želja, tako da se, kadar kdo noče izpolniti katere od njihovih želja, ne počutijo zavrnjene, temveč zgolj onemogočene in frustrirane. Tako tudi spora z drugim človekom ne dojemajo kot prenehanje ljubezni ali spoštovanja. Ti ljudje so sposobni še naprej ljubiti in spoštovati in se, čeprav je nastal spor, še naprej počutijo ljubljene in spoštovane. Hkrati se naučijo, da se lahko tudi pametni ljudje zmotijo in da je modro uvideti svojo napako ter spremeniti način razmišljanja in vedenja. Vsega tega se človek nauči v svoji primarni družini, torej v odnosih s starši, brati in sestrami.

»Težki ljudje« se tega niso naučili. Kadar se drugi z njimi strinjajo, se počutijo sprejete in ljubljene, kadar se kdo z njimi ne strinja, pa se počutijo nesprejete, prikrajšane za spoštovanje in ljubezen. Zdi se jim, da so po krivici postali žrtev. Nato začnejo zaradi užaljenosti čustveno izsiljevati. Eden od načinov čustvenega izsiljevanja je užaljenost in umik iz komunikacije. To je situacija »dolgega nosu« in »tihih dni«. Psihološko sporočilo je: če zavračaš mene, potem tudi jaz zavračam tebe. Njihov cilj je, da pri drugem človeku izzovejo občutke krivde in usmiljenja.

Drugi način čustvenega izsiljevanja je ustrahovanje. Ker so se ti ljudje že v otroštvu učili, kako v sporu premagati nasprotnika, so zelo spretni v obtoževanju drugih, pripisovanju krivde in ustrahovanju, njihov končni cilj pa je: prisiliti druge, da vendarle naredijo tisto, kar od njih zahtevajo.

Noben majhen otrok ne pozna razlike med seboj in svojim ravnanjem, idejami in vedenjem. Kadar starši nočejo izpolniti katere od njihovih želja, se vsi majhni otroci počutijo zavrnjene in neljubljene, zaradi tega pa nato tako ali drugače čustveno izsiljujejo starše, da bi jim izpolnili željo. Moč njihove trme in kljubovanja ne izhaja samo iz neures­ničene želje, temveč v glavnem iz želje po tem, da bi starše prisilili, da jih imajo radi, ne pa da jih zavračajo.

Zato je zelo pomembno, da jim starši izkazujejo ljubezen tudi takrat, ko jim nočejo izpolniti določene želje ali ko od njih zahtevajo, da se morajo vesti drugače. Tako jih učijo, da v glavah povežejo ljubezen in spor in da namesto svoje otroške logike »nimaš me rad, ker mi nočeš izpolniti želje« sprejmejo logiko staršev »želje ti nisem izpolnil, ker te imam rad«. Otroci, ki se tega nikoli ne naučijo, postanejo »težki otroci«, ko odrastejo, pa so to »težki ljudje«.

Prav zaradi mehanizma, ki ga imajo v svoji glavi, odrasli »težki ljudje« hitro prepoznajo kritiko in se zaprejo za nadaljnjo komunikacijo, tako da so zelo odporni na zahteve, naj nekaj spremenijo. Ob razumevanju njihove notranje logike se je zato treba obrniti na njihovega »notran­jega otroka«. Najbolje je, da jim pokažete, da jih kot osebe spoštujete, hkrati pa od njih nežno zahtevate, naj se začnejo vesti drugače.