Tašča mi je uničila življenje, zdaj pa hoče živeti pri nas

Bila sem nezakonski otrok, z mamo sva živeli pri dedku in babici. Ni nam bilo lahko, saj nas je stric, ki je bil pijanec in narkoman, ves čas fizično nadlegoval in nam grozil s smrtjo. Pri sedemnajstih sem srečala fanta, se zaljubila, poročila in se preselila na njegov dom.

Že od prvega dne pa sem imela težave s taščo. Ni me marala zaradi več razlogov: prvi je bil, da sem pri dvajsetih čisto osivela (družinska značilnost), drugi, da sem končala samo sred­njo šolo, tretji, ker sem jo, po njenem, premalo spoštovala. Vsa vas je vedela, kako jo je »sram«, ker mora sin deliti posteljo s »staro, sivolaso babo«.

Ljudje so ji pritrjevali, ker se ji niso hoteli zameriti. S svojim psihičnim nasiljem me je spravila na kolena, zbolela sem. Čir na želodcu je povzročil veliko škode mojemu zdravju. Mož je čez noč ukrepal: izposodila sva si denar, najela kredit in kupila starejšo hišo. Preselili smo se, ko še niso bile urejene niti sanitarije.

Sredi največjega pomanjkanja denarja se nama je rodil še tretji sin, ki sva ga kljub težavam sprejela z veliko ljubeznijo. Potem se je poročil možev brat in tašča je nenadoma ugotovila, da je njegova žena še bolj »pasja« od mene. Začela nas je obiskovati in se pritoževati čez njo. Zadnjič je omenila, da razmišlja o selitvi k nam, ker so domače razmere »nevzdržne«.

Sesedla sem se! Po vsem, kar mi je naredila hudega?! Mož je na moji strani, a se boji zamer, zato je tiho. Še nekaj: stara sem štirideset let, po treh otrocih bi se rada sterilizirala, pa se bojim, da bi ljudje izvedeli. Kaj menite vi? Lenka







Kar nekaj družin je, v katerih so ženske tiste, ki povzročijo največ težav. Minuli ponedeljek so se sicer ženski profili na družbenih omrežjih zagrnili v črnino. Na ta način so protestirale proti nasilju moških nad njimi. Prav bi bilo, da bi se kdaj spregovorilo tudi o zgodbah, kakršna je vaša. Pogosto se dogaja, da so tašče nevarnejše od partnerjev. Tudi sama poznam veliko zgodb, kako so s svojimi neprimernimi dejanji uničile družine lastnih otrok.

Nasilnice se najdejo že med osnovnošolkami, pozneje naletimo nanje v službi, v okolju, kjer živimo. Več jih je, kot si lahko mislimo, pa se vseeno obnašamo, kakor da ne obstajajo. Zakaj že?
Globoko vas razumem in sočust­vujem z vami! Številne generacije so bile vzgojene v prepričanju, da imajo starejši zmeraj prav. Da jih moramo spoštovati, ne glede na to, kaj rečejo ali storijo. Narobe! Sočloveka sodimo po njegovih dejanjih, ne po letih, statusu, položaju v družbi.

Če vse napisano drži, si vaša tašča pač ne zasluži spoštovanja, kaj šele, da bi ji dovolili, da se preseli pod vašo streho!
Prav ste storili, ko sta se z možem umaknila na svoje. Pa kaj potem, če so vas ob izdatni spodbudi vaše tašče obrekovali vsi, ki so vedeli za beg. Vam je kdo od opravljivcev priskočil na pomoč? Se zavzel za vas? Rekel tašči, naj utihne? Nihče. Sklonili so glave, prestrašeni, da bi dobila na piko tudi njih.

Zaradi lastnega udobja so vas pustili na cedilu. Niste jim dolžni polagati računov! Niti predstavljati si ne morem, kako vam je bilo, ko ste se z dvema majhnima otrokoma umaknili v tisto staro hišo brez sanitarij in brez kopalnice. A bolje to, kot da bi vam gospa še naprej pila kri.

Prav pri odnosu med taščo in snaho opazimo, kako tanka je črta med ljubeznijo in sovraštvom. Že tako je prihod v novo okolje za marsikatero snaho zelo stresen, da pa jo na pragu pričaka še ženska, ki ji iz oči sije neizmerno, povsem neutemeljeno sovraštvo, je sploh hudo. Nešteto je zgodb, ki govorijo o tem žalostnem medgeneracijskem odnosu, za katerega so, žal, včasih krive tudi snahe.

Ne koristi nobena mediacija, noben pogovor, edini izhod je, da se mlada družina pravočasno preseli na svoje. Imate veliko srečo, da je mož na vaši strani. Če prav razumem, mu je težko, saj ima mamo rad, malo pa se je tudi boji, a kot kaže, je ljubezen do vas in otrok premagala vse pomisleke. Tašča je v času, ko ste obnavljali dom, celo hodila okoli moževih prijateljev in jim grozila, da jih bo prijavila, ker delajo pri vas »na črno«. Kaže, da ni pomislila, da s svojim obnašanjem škoduje tudi sinu.

Zelo neprimerno je bilo, da se je obregala ob vaše sive lase. Na srečo mož trdi, da vam pristojijo, in prav je, da mu verjamete. Tukaj postavite piko in se ne ozirajte nanjo, če bo še kdaj kaj podrobila.Vesela sem, da imata kljub vsemu zelo lep zakon. Moram reči, da ste trenutke, ko ste rodili tretjega otroka, opisali zelo čustveno. A ker ste še zelo mladi, razumem, da želite še malo »uživati«, zato ste se odločili za sterilizacijo. Bojite pa se, da bi kdo od bližnjih za vašo namero izvedel in vročo novico raznesel med ljudi. Ne predstavljate si, kako bi se počutili, ko bi za vami kazali s prstom.

Zdi se mi, da živite v podeželskem okolju, kjer imajo nekateri navado, da raje pometajo pred drugimi pragi kot pred lastnim. Strinjam se, da lahko takšni posamezniki na zloben način prenašajo od ust do ust novice, ki so jih vsega naveličani željni slišati. Če nimajo druge zabave, si pač krajšajo čas s težavami ljudi, ki jih največkrat niti poznajo ne.

Če vas je res toliko strah, potem naj se vsa družina odpravi od doma, na dopust. Potem ko boste v bolnišnici ostali dan ali dva, se boste pridružili svojim. Vi boste počivali, mož pa se bo ukvarjal z otroki in vas razvajal. Če tudi on ne bo razlagal podrobnosti prijateljem, bratu, svakinji, bognedaj mami, za vajino skrivnost nihče ne bo izvedel. Če bi bila na vašem mestu, bi se o sterilizaciji vseeno še enkrat pogovorila z njim. Kaj pa, če bi se zanjo odločil on?

Vesela bi bila, če bi se malo sprostili, če vas ne bi toliko skrbelo, če bi se otresli nekaterih nepotrebnih strahcev, ki so po sredi votli, okoli pa jih nič ni. Bodite bolj odločni, postavljajte meje, ker drugega vam ne preostane! V prihodnjih mesecih verjetno ne bo prijetno, ker boste morali reči ne tudi tašči. A boljša prva zamera kot zadnja! Povejte ji, da lahko pride na napovedan obisk, k vam pa se ne more preseliti. Ni treba iskati izgovorov, resnica o tem, zakaj ne, bo zadoščala.

Odkar smo v karanteni in imamo dovolj časa, je pogovor še toliko bolj dobrodošel. V odkritem pogovoru se lahko osvetli tudi tista plat sobivanja, ki je bila zaradi pomanjkanja časa očem skrita. Ob vseh težavah, ki ste jih v preteklosti že imeli, pa si lahko, ko vstanete, čisto preventivno rečete: »Nikoli ne bom takšna, kot je bila moja tašča do mene!« Človek, veste, nikoli ne ve, kdaj nam takšna obljuba pride še kako prav!