Ta film je eden od razlogov, da sem ostala v Sloveniji

Na platna in male zaslone je Urša Menart vstopila z dokumentarnimi filmi Veš, poet, svoj dolg? o slovenskem rapu, Nekoč je bila dežela pridnih o oblikovanju slovenske identitete z marketinškimi kampanjami in Kaj pa Mojca? o vlogi žensk v slovenskem filmu. Na pravkar končanem Festivalu slovenskega filma pa se je predstavila s svojim celovečernim igranim prvencem Ne bom več luzerka in nastavila ogledalo svoji generaciji. V filmu se tridesetletna umetnostna zgodovinarka Špela bori s priložnostnimi deli in prostovoljnim garanjem, ker »mladi potrebujejo izkušnje in reference«. Vsi, »ki so normalni«, so že zdavnaj šli v tujino, ona pa trmasto vztraja v Ljubljani, kljub temu da se mora v krizi preseliti nazaj k staršem.
 

Po dolgem času smo dobili film, ki obravnava težave generacije, iz prve roke. Zakaj se je šele vaša generacija režiserjev začela ukvarjati s temami, ki jih živi? Pred vami so Luzar, Turk, Vojnović... v svojih debijih presenetili s komornimi, resnimi dramami, daleč stran od tem, ki jih živijo mladi ...

Bolj generacijske teme sta pred mano recimo obdelala že Nejc Gazvoda z Izletom in Dvojino ter Blaž Završnik s filmom Pot v raj. Oba sta svoje prve filme snemala brez kakšne večje podpore javnih sredstev. Morda je zato treba odgovor iskati v tem, da režiserji na začetku kariere niti ne pričakujejo, da bo filmski center podprl njihove ideje. Tudi jaz sem pogrešala take filme, zato sem se ga lotila sama.
 

Kako težak je bil korak, da stanje, ki ga živiš, preliješ v scenarij in nato na platno? Najbrž je potrebna neka distanca do stvari?

Distanca se vzpostavi sama od sebe, saj od pisanja scenarija do snemanja lahko pretečejo tudi štiri leta. Sčasoma, ko premlevaš situacijo, nanjo začneš gledati objektivno. To je pozitivna lastnost dolgega procesa nastajanja filma. Seveda pa mora biti tema tako močna, da te tudi po štirih letih še vedno zanima in ti je izziv.
 

Vaša junakinja kljub tragiki, ki jo doživlja, premore dobro mero cinizma. Je to njen obrambni mehanizem?

V izziv mi je loviti ravnotežje med tragiko in komiko. Lahko bi rekla, da je tak, kot pravite ciničen, odnos do življenja dokaj značilen za našo generacijo. Ne jemljemo se preveč resno. Tak zorni kot ponavadi mladi zavzamejo, ker jih tudi starejše generacije ne jemljejo resno. To je torej bolj samoironija. Ko govoriš o problemih svoje generacije, vedno tvegaš, da bodo v očeh drugih ti problemi videti smešno, razvajeno ali patetično. Vedno nam starejši očitajo, da smo razvajeni, že zato potem stvari relativiziramo, češ, vem, da to, kar se mi dogaja, ni najpomembnejša stvar na svetu, je pa to, kar poznam.


 

V čem mislite, da je generacija milenijcev najbolj nerazumljena?

Mislim, da generacija naših staršev ne razume, da nismo vsi začeli z enake štartne pozicije kot oni. Primerjava je sicer težka. Pozneje se razlike zabrišejo. A obdobje po študiju, ko se uveljavljaš na svojem področju, je danes zelo drugačno kot pred tridesetimi leti. Takrat so menili, da nimajo dovolj izbire, danes jo imamo, a ta izbira nas sili, da se lotimo najrazličnejših stvari. Zaradi nastalih gospodarskih razmer se je razvila nekakšna honorarna miselnost. Pričakuje se, da si multipraktik, da se znajdeš na več področjih hkrati, da si svoj šef in računovodja, da se nenehno samomotiviraš in iščeš nove priložnosti oziroma izumljaš projekte. To po drugi strani starejši razumejo kot neosredotočenost, nepoglobljenost, celo lenobo. Rečejo, poglej, vse bi radi, pa ničesar zares ne znajo.
 

Koliko je torej v filmu avtobiografskih detajlov?

Predvsem to, da sem v nekem obdobju odkrila, da so se vse moje prijateljice, s sestro vred, odselile v tujino. Skoraj vsak mesec je nekdo od mojih znancev odšel. Ostala sem sama in ugotovila, da imam več stikov s prijateljicami po skypu kot v živo. Začela sem se spraševati, ali ne bi morala tudi jaz drugam. Kakšen smisel ima moje vztrajanje v Ljubljani? Rekla sem si, morda pa lahko iz te dileme potegnem nekaj dobrega. Nekaj ustvarim. Ta film je bil eden od razlogov, da sem ostala v Sloveniji.

Iskreno najbrž nikogar v Berlinu ali Londonu ne bi zanimale moje zgodbe ali to, kako njih vidim jaz. Svojo zgodbo lahko najbolje naredim doma, ker poznam to okolje in imam o njem mnenje. To dilemo sem nato prelila v scenarij. No, avtobiografski detajl je v filmu tudi ta Špelina načelnost, da je treba ostati doma in »ne pustiti, da bodo kreteni vse zafurali«. Mislim, da je Eva Jesenovec to držo zelo dobro ponotranjila.
 

To sem želela omeniti; igra mladih igralcev in igralk, posebno Eve Jesenovec in Žive Selan, v vašem in tudi drugih letošnjih filmih izstopa po naravnosti, sproščenosti. Zdi se, kot da ne igrajo. Jih je bilo sploh treba režirati?

Nekateri igralci se med seboj niso poznali oziroma še niso skupaj igrali, zato smo imeli veliko skupnih vaj in pogovorov. Predvsem smo si prizadevali, da bi ustvarili občutek, da vsi »igrajo v istem filmu«. Ko pri kakšnih filmih opazim, da tega ni, me zelo zmoti. Nekako me vrže iz realizma. Nisem želela, da bi se igralci oziroma njihovi liki preveč zavedali, da igrajo v komediji. Hotela sem, da komedija izide iz določene situacije. Zato je bilo treba skrbeti za ravnovesje, neko realistično logiko. Nisem hotela, da je preveč tragedije ali da je nekaj prisiljeno komično.

Se pa strinjam, da je mlada igralska generacija zelo perspektivna. Ta naravnost in spontanost v igri, ki jo omenjate, je najbrž posledica tega, da so zrasli s filmi, kot sta V leru in Jebiga, v katerih je igra že veliko bolj sproščena. Najbrž pa je na njihovo igro vplivalo tudi to, da so jih vzgajale mlajše generacije profesorjev na AGRFT. Upam le, da bodo imeli čim več priložnosti svoj talent razvijati v čim več različnih vlogah.
 

No, »v istem filmu« so bili tudi zelo realistični mama Saša Pavček, oče Branko Završan in babi. Kje ste našli igralko Špelo Rozin?

To je zelo zanimiva zgodba. Spoznala sem jo med snemanjem dokumentarca Kaj pa Mojca? in odkrila, da je nenavaden primer slovenske igralke, ki je tu nihče ne pozna, v tujini pa je v sedemdesetih letih ustvarila pestro kariero. Morda se je kdo spomni iz naših filmov Nočni izlet in Peščeni grad. Večinoma pa je delala na Hrvaškem in Poljskem. A največji razcvet je doživela v Rimu, kjer je igrala v številnih špageti vesternih in mafijskih filmih.
 

V omenjenem dokumentarcu Kaj pa Mojca? ste se ukvarjali s »pozabljenimi« ženskimi vlogami in analizirali ženske like v slovenskih filmih. Zdaj ste s svojim filmom v zgodovino domače kinematografije sami prispevali pomemben delež.

To, kdo piše scenarije in kdo jih režira, se pri filmih pozna. Če bi bilo več scenaristk in režiserk, bi bile tudi take vloge povsem običajne. Ker pa pri nas ni tako, film, kot je moj, prej velja za neko posebnost oziroma izjemo. Ampak zdaj prihaja močna generacija filmark, Sara Kern, Katarina Morano, Urška Đukić, pa scenaristka Iza Strehar in še mlajša dekleta, ki bodo, če bodo vztrajale v tem težkem filmskem svetu, to spremenile.
 

Pa kot režiserka čutite pritisk na področju, na katerem prevladujejo moški?

Morda je ravno zato, ker nas je manj, čutiti večji pritisk, ko katera posname film. Imaš občutek, da če bo film slab, to ne bo imelo posledic samo zate, temveč tudi za vse režiserke za tabo. Tvoje delo zato spremlja večja odgovornost. Zdi se mi, da se je marsikateremu režiserju odpustilo, če se mu je kakšen film ponesrečil, in je dobil novo priložnost, kot pa se to dogaja pri režiserkah. Vsaj če pogledamo filmografije, je to dokaj očitno.
 

Dejavni ste tudi v društvu slovenskih režiserjev, prejšnji teden ste predstavili nacionalni program za film. Katera tema se zdi vam osebno najbolj pereča?

Največji problem vidim v tem, da se pri nas ustvarjanje filmov obravnava skoraj tako kot hobi, ne pa resen poklic. To je posledica neurejenih razmer. Film je preslabo financiran in proračuni so premajhni. Scenarije pišemo v prostem času, saj je delo scenarista premalo plačano in moraš poiskati dodatno delo, da se preživiš. Če hočeš, da bo projekt dober, pa si je zanj treba vzeti čas in se mu posvetiti. Poleg tega nimamo urejenih avtorskih pravic, da bi filmarji imeli možnost dodatno zaslužiti s tantiemami od preteklega dela. Ne nazadnje to lahko nekomu nadomesti pokojnino.