Spregledani biseri v zaledju Benetk

V dneh, ko se poletje ne more povsem odločiti o svoji identiteti, je najprijetnejša misel, da bi bilo lepo iti nekam na potep … morda spet kar v sosednjo Italijo. Kakor da poletja ni brez pravega kapučina, vsaj bežnega dotika renesanse in sredozemske ležernosti, ki odzvanja tudi na italijanskem severu. Benetke so vabljivo blizu, a že dolgo prepolne turistov. In sploh, zakaj bi vedno startali na največje in najbolj oblegane? Zato smo od morja zavili v notranjost, v zaledje mesta na vodi, po ravnici in proti gričem, za katerimi se v daljavi že rišejo Dolomiti. Pred njimi pa se v toplo ozračje dvigujejo spregledana obzidana mesteca, ki vabijo na svoje tesne ulice.

Začeli smo na ravnici, levo morje in močvirnate lagune, na katerih so zrasle Benetke, desno zelena pokrajina, ki čez čas preide v mehke, s trto porasle griče. Po slabih treh urah vožnje iz Ljubljane se je pred nami pojavil Treviso, mesto ob reki Sile, ki ga kljub vodnim kanalom ni mogoče imeti za miniaturne Benetke niti ni verodostojna alternativa zanje, pa čeprav poskušajo nekateri turistični vodniki obiskovalce prepričati prav o tem. In vendar je Treviso, ki je bil že v rimskih časih pomembno središče, s svojim starim obzidjem in kanali dovolj privlačen za krajši obisk. Ima pač vse, kar mora imeti italijansko mestece: osrednji trg, imenovan seveda Piazza dei Signori, na katerem je prijetno posedeti v senci opečnate (nekdaj mestne vladne) palače, obokano srednjeveško glavno ulico, reko, ki te popelje na kratek sprehod, in ravno prav zgodovine, da človeka ne zasujejo podatki. Hkrati je Treviso za mnoge, tudi Slovence, zaradi letališča dobro izhodišče za polete po svetu. A saj ni treba daleč, nekaj dni se zlahka potepamo tudi blizu doma.

Stran od obleganega mesta

Turistom, ki se nasitijo Benetk (tudi takšni so), številne agencije ponujajo enodnevne izlete v zaledje lagune, a prav nobenega razloga ni, da se tja ne bi odpravili sami. Možnosti so raznolike, izbira pa kot vedno stvar okusa. Promet je dvosmeren – nekateri rinejo v Benetke, drugih že bežijo iz njih –, a v zaledju niti v najvišji sezoni ne doživiš takšne turistične okupacije, kot jo doživlja mesto na kolih. Kdor je rad ob vodi, pa je tudi stran od morja ne bo pogrešal. Ravnice v beneškem zaledju, po katerih se vije Pad, so namreč bogato prepredene z rečnimi kanali, ob spokojni vodni gladini pa se vrstijo vasice in sem in tja razkošne vile. Riviera del Brenta je vodna pot, ki povezuje Benetke s Padovo, vmes pa oblije kraje, kot so Stra, Fiesso d'Artico, Dolo, Mira, Oriago, Malcontenta in Fusina.


V teh krajih ali povsem v samoti, kakor bi hotele dati vedeti, da so namenjene posebnim gostom, stojijo številne stare vile. Med 15. in 18. stolet­jem so jih dali zgraditi bogati beneški meščani, ki so se v najbolj vročih dneh iz soparne lagune raje umaknili na deželo in se tam prepustili še za kanček bolj sproščenemu življenju, kot so ga bili vajeni v mestu. Nekatere stare in propadajoče mogočne stavbe pričajo o razkošni preteklosti, druge, nič mlajše, a zgledno vzdrževane in obnovljene, privabljajo turiste, ki se na oglede lahko podajo z avtom, s kolesi ali pa s posebnimi turističnimi ladjami, ki plujejo po Rivieri del Brenta. Kar nekaj je ladijskih ponudnikov, ki vozijo na tej relaciji, najbolj avtentično pa je menda doživetje, če se na plovbo odpravite z ladjo, imenovano burchiello. Ker so burchiel­le za svoj poletni pobeg na podeželje uporabljali premožni meščani Benetk in Padove, so cene za takšen izlet tudi danes malce zasoljene. Selitve velikašev seveda niso bile preproste, saj je bilo treba s seboj v poletne dvorce vzeti vse, kar je njihovo življenje naredilo prijet­no in razkošno.

Lepotice ob reki

Med ležerno vožnjo v smeri proti Benetkam ali iz njih si turisti s krova ogledujejo spokojno pokrajino in arhitekturo, na nekaterih točkah pa izstopijo in obiščejo najznamenitejše beneške vile, med njimi tudi nekatere od tistih, ki jih je kot poletne rezidence za bogate meščane gradil znameniti arhitekt 16. stoletja Andrea Palladio.

Orjaška vila Pisani v Straju sicer ni Palladijevo delo, je pa izjemno lepo ohranjen primer baročne arhitekture, ki ga v notranjosti poleg razkošnih sob in pohištva iz obdobja Napoleona in Habsburžanov krasijo freske znamenitega Tiepolla in nekaterih drugih italijanskih mojstrov. Prvotno je imela stavba 114 sob, ker je bil njen lastnik Alvise Pisani pač 114. beneški dož. V njej se je dogajala zgodovina, kupil jo je Napoleon, pozneje so bili lastniki Habsburžani, leta 1934 pa sta se v njej sestala Adolf Hitler in Benito Mussolini.

Vila Widmann-Foscari v kraju Mira, ki je bila zgrajena v 18. stoletju, kljub majhnosti obiskovalce razveseli z izjem­nimi poslikavami, saj skoraj ni prostora na steni, ki se ga slikarski čopič ne bi dotaknil. Avtorjev je bilo več, med njimi tudi učenec velikega Tiepola.

Villa Foscari, po kraju imenovana tudi La Malcontenta, pa je dejansko delo uglednega Palladia. Na idilični lokaciji ob rečnem ovinku, kjer jo delno zakrivajo k vodi globoko sklonjene vrbe, je žalosten odsev nekdanje veličastne podobe. Lepa arhitektura je v klavrnem stanju, še slabša je notranjost. Očitno zmanjkuje denarja, da bi ji povrnili nekdanji blišč, pri čemer ji ne pomaga niti dejstvo, da je z drugimi Palladijevimi vilami na Unescovem seznamu kulturne dediščine.
Nedaleč od Trevisa v kraju Maser stoji še ena Palladijeva stavba, imenovana vila Barbaro ali Maser, v kateri je arhitekt združil moči z znamenitim slikarjem Paolom Veronesejem. Čeprav je od razkošnega posestva ostal le del, je Maser še vedno pomembna točka na turističnem zemljevidu. V 30. letih prejšnjega stoletja je vilo kupil Giuseppe Volpi di Misurata, ustanovitelj beneškega filmskega festivala, v nekem obdobju je precej propadla, sedanji lastniki pa so naredili vse, da bi jo ohranili in obiskovalcem v omejenem številu dovolijo, da si ogledajo sobe z Veronesejevimi freskami.

Mnoge od vil ob kanalih niso bile le podeželska razkošna bivališča, temveč z obdelanimi polji in hlevi samozadostna središča.

Biser province

Na seznamu enodnevnih izletov po Benečiji so tudi kraji, kot so Asolo, Bassano del Grappa, Montebelunna, Conegliano, Marostica. Vsak s svojo posebnostjo in s tistim, kar jih združuje. Marostica, recimo, slovi po tem, da vsako leto septembra na osrednjem trgu odigrajo partijo šaha, kralji, kraljice in druge figure pa so kar ljudje. Pokrajina je domovina prosecca in grappe, ki jo pridelujejo na tisoč in en način, pa tudi tiramisu po nekaterih virih izhaja od tod.

Poseben status med omenjenimi mesteci ima na enem od gričev očarljivi srednjeveški Asolo s palačami in razkošnimi vrtovi. Imenujejo ga biser province Treviso, zaradi gora v ozadju pa tudi mesto tisočerih obzorij. Hkrati je očitno mesto, ki je že v preteklosti privabljalo ugledneže, plemiče, umetnike. V njem je v 15. stoletju našla zatočišče zadnja ciprska kraljica Caterina Cornaro, v vili Freya pa je preživela zadnja leta svojega razburljivega življenja Freya Stark, anglo-italijanska raziskovalka, popotnica in avtorica potopisov, ki je za svoje pogumno delo prejela odlikovanje britanskega imperija in britanskega geografskega društva (Royal Geographical Society). Potovala je po Bližnjem vzhodu, govorila arabsko in perzijsko, med prvimi je prepotovala severni del Arabske puščave. Leta 1993 je umrla v Asolu v starosti 103 leta.

K »njeni« vili sodijo dragoceni ostanki rimskega amfiteatra in viktorijanski vrt iz 19. stoletja. In tu v zgodbo vstopimo Slovenci. Pri projektu, v katerem so prenovili park, amfiteater in delno tudi vilo, je namreč sodelovala slovenska krajinska arhitektka Romana Kačič, ki s švedskim sodelavcem Mattiasom Lidénom deluje v tržaškem biroju Kačič­Lidén LandscapeArchitects.