Športne poškodbe otrok

Zanima me vaše mnenje glede športnih poškodb pri otrocih. Z družino živimo v blokovskem naselju, v katerem je veliko otrok. Imam občutek, da jih veliko toži zaradi poškodb, in bi rad svoje obvaroval tega. Ko sem bil sam otrok, tega ni bilo toliko. Zakaj je tako? Izvajate fizioterapijo tudi pri otrocih? Hvala za vse vaše nasvete. Peter

Delo z mladimi mi je poseben izziv. Z veseljem jim svetujem in jih tudi rehabilitiram po raznih operativnih posegih in poškodbah. Več let sem izvajal fizioterapijo na otroškem ortopedskem oddelku. Tam sem se srečeval z bolezenskimi stanji in problematiko, ki so značilni prav za dojenčke, otroke in mladostnike. Veliko je bilo tudi poškodb, ki naj bi bile »rezervirane« bolj za odrasle, in pogosto so se zgodile pri športu.

Pri nekaterih so zadoščale fizioterapevtske tehnike, marsikatera pa je zahtevala kirurško zdravljene. Od operativnih posegov so bile najpogostejše artroskopije kolen, kolkov in ramenskega sklepa. Fizioterapevtska obravnava osnovnošolca z rekonstruirano sprednjo križno vezjo kolenskega sklepa, spondilolistezo ledvenega vretenca, šivom mišice rotatorne manšete v ramenskem sklepu … je bistveno kompleksnejša od obravnave starejšega. Ko pridobiš otrokovo zaupanje in ga motiviraš za samostojno delo v procesu rehabilitacije, je vse precej lažje.



Mladi se telesno in psihično še razvijajo, življenje je še pred njimi in se že ubadajo s poškodbami telesa, ki še pospešijo degenerativne spremembe, na katere je obsojen vsak od nas.

Poškodbe, operacije zaradi bolečin, nezmožnost izvajanja vsakodnevnih aktivnosti res niso prijetne izkušnje. Kljub temu otroci in mladi vsakodnevno prihajajo k meni na fizioterapijo. Lahko bi rekel, da jih je vedno več in vedno več se jih poškoduje pri športu. Zakaj? So športi, pri katerih je že v osnovi več možnosti za poškodbe. Lahko je treningov preveč in ni časa za regeneracijo. Takšne preobremenitve so posebno pogoste pri nadarjenih otrocih, ki velikokrat trenirajo v več selekcijah. Tudi nepravilno vodeni treningi, slaba tehnika izvedbe določenega giba lahko privedejo do poškodbe. Trenerji otrok bi morali biti najbolje usposobljeni trenerji. Zame kot fizioterapevta ni pomembno, ali deklica v četrtem razredu naredi »špago« in koliko golov je zabil osemletnik.

Meni je pomembnejše, da obvladuje svoje telo v različnih situacijah, da zna raztegniti napete in utrujene mišice, zna pravilno razgibati sklepe, zna primerno ogreti telo v začetni fazi treninga, da bo spil/a zadosti tekočine med treningom in da bo to znanje znal/a uporabiti tudi takrat, ko se bo s prijatelji dobil/a na igrišču. Pri otrocih je bistveno, da spoznavajo svoje telo in njegove zmožnosti, pa tudi omejitve. Poudarek bi dal na zavedanje in obvladovanje telesa in ne število doseženih točk.



Po mojem mnenju je premalo spontane, raznovrstne igre, pri kateri je neomejeno število gibalnih vzorcev, z veliko improvizacije. Zakaj bi otroka omejevali z neko disciplino, ko pa je na vaškem igrišču mogoče teči za žogo, jo brcati, jo metati, se kotaliti, plaziti, plezati po igralih ali drevesu. Zakaj ne bi risal s palico po pesku, metal kamnov v potok? Sprehod po gozdu, trganje drevesnih listov, nabiranje travniških rož in skakanje po lužah zna biti prav zabavno. Naj bo otrok kreator igre. Poleg tega lahko kak dan v tednu obiskuje svoj najljubši športni krožek, kjer pod strokovnim vodstvom pridobiva nova znanja in kjer ne bo v ospredju rezultat. Za resna tekmovanja bo še čas, in če bo celostno razvil potenciale, ki jih ima, bo zagotovo uspešnejši in manj dovzeten za poškodbe kot tisti, ki so ga že od malega okupirali le z določenim športom.

Na zdrav, celosten razvoj pomembno vplivajo starši, ki bi morali nameniti več časa in energije svojemu otroku. Zaradi tempa življenja tega časa in energije primanjkuje, zato je lažje kupiti tablico in otroka vključiti v nekaj krožkov. Starši, vzemite si čas za svoje otroke. Nekateri rezultati vašega truda se bodo kazali sproti, zagotovo pa boste dobili zasluženo nagrado v prihodnosti.