Šport – otrokova sreča ali ječa

Maj je mesec, ko se bliža konec šolskega leta in se osnovnošolci in dijaki trudijo še malce izboljšati šolski uspeh. Strokovnjake smo vprašali, kako pri tem deluje šport: kot sprostitev ali dodatna obremenitev. Vse obveznosti, ki jih imajo otroci v tem času, ko se potegujejo še za kakšno dobro oceno, namreč sovpadajo z dogajanjem v športu, saj se hkrati zaključuje kar nekaj tekmovanj. Tudi cilj je enak: čim boljši dosežki.

To je gotovo breme za otroka, vendar je lahko ta frustracija zdrava, če je v pravi meri, meni dr. Milan Hosta, strokovnjak s področja filozofije in pedagogike športa. Hkrati pa poudarja, da vse več kriterijev uspeš­nosti povezujemo z zunanjim rezultatom, ne s procesom, ki se dogaja med lovljenjem tega rezultata. Tako je v šoli in tudi pri športu. »Če začne družba ceniti samo zunanji rezultat: odlično oceno, dober športni uspeh, osebni rekord in podobno, in to še nagrajuje, postane takšna družba tekmovalnosti tudi ank­siozna. Nikoli namreč ni dovolj dobro, vedno je lahko še malo bolje, tako v šoli kot v športu. To pa deluje stresno.«

Majske psihične težave

Da je lahko za nekatere otroke in najstnike kombinacija šolskih in šport­nih obveznosti v mesecih, kot je maj, prezahtevna, opozarja tudi psiholog Kristijan Musek Lešnik. »Otroci in mladostniki se med sabo močno razlikujejo in tisto, kar je za nekoga zanimiv izziv, je drugemu lahko hudo breme. Težave nastopijo, če se otrok znajde v primežu visokih pričakovanj, povezanih s šolo in športom, ki jih ne zmore uskladiti. Tudi otroci in mladi lahko pregorevajo in izgorevajo, to zelo dobro vedo tisti v zdravstvu, ki se vsako pomlad soočajo z vse večjim številom otrok in mladih, ki potrebujejo pomoč zaradi psihičnih težav,« pravi psiholog. K temu včasih pripomorejo tudi nerealne ambicije staršev, ki so »največkrat povezane z globokimi občutki notranjega primanjkljaja in lastnih neizživetih sanj. S sil­jenjem otroka v vrtinec lastnih sanj in pričakovanj največkrat sprožajo začarani krog, ki se ne more končati drugače kot z vsestranskim razočaranjem in občutki neuspeha.«

Po psihologovem mnenju so lahko pritiski hudo psihično breme za otroka, še posebno ko ne zmore več slediti pričakovanjem staršev in trenerjev: »Če se mlademu človeku poruši edino, zaradi česar se je počutil vrednega in cenjenega, svet, ki je bil še trenutek prej pisan, naenkrat postane zelo mračen in osamljen prostor. Takrat lahko občutki tesnobe, depresije, odsotnosti smisla, osamljenosti, brezizhodnosti vodijo tudi do tragičnih odločitev.« Mednje sodijo celo poskusi samomora.

Za otroke in mlade, ki se aktivno ukvarjajo s športom, je torej zelo pomembno, da so obkroženi z zrelimi odraslimi ljudmi, ki jim znajo pomagati usklajevati dejavnosti. Kurikuli v šoli so polni vsebin, nad tem se pritožujejo tudi učitelji, šola s svojim programom morda že ne izpolnjuje več dovolj učinkovito potreb današnjih generacij, zato so potrebne spremembe, meni Hosta. Enako je v športu, kjer je med izvirnimi grehi njegova olimpizacija. To pomeni, da poskušajo pod pritiskom športne industrije otroke čim prej potisniti v vodene gibalne aktivnosti in potem čim hitreje v klube, ki si prizadevajo, da bi pritegnili čim mlajše. Tako se kaj hitro zgodi, da ukvarjanje s športom, ki je sprva mišljeno kot rekreacija in druženje z vrstniki, postane resna zadeva: vsakodnevni večurni treningi čez teden in nedeljska tekma. »Olimpizacija športa pomeni, da moramo, če želimo dobiti nekaj športnikov z vrhunskimi rezultati, imeti 'spodaj' množico tistih, ki bodo sanjali o teh rezultatih,« pravi Hosta. Da bodo torej novi Dončići, Tine Maze, Anžeti Kopitarji.

»A če se otroke prezgodaj usmerja v šport in če treningi niso dobro programirani – da torej sprva zagotovijo širino, šele potem razvijajo specifične veščine, ki so lastne panogi –, gre lahko marsikaj narobe,« pravi dr. Milan Hosta. Kruta real­nost namreč govori, da lahko le redki športniki živijo od vrhunskega športa. »Konkurenca je ostra in slovenski trg je majhen, kar pomeni, da si lahko zelo uspešen na šolski, občinski in državni ravni, kar pa še ne pomeni, da boš uspešen tudi globalno. A šele to je pogoj, da boš lahko od tega živel.« Poleg tega je športna kariera običajno kratka, saj lahko tako hude napore na dolgi rok zdrži le malokateri športnik.

Pregorijo že najstniki

»Ni nujno, da bosta prehitra tekmovalnost in težnja za rezultati v fazi odraščanja prinesli rezultat v času, ko bo človek odrasel. Ponavadi je obratno, največ vrhunskih športnih dosežkov, tudi olimpijskih, dosežejo športniki, ki so se resno in ciljno usmerili v športno kariero pri 16 ali 17 letih,« opozarja strokovnjak. Do takrat je dobro graditi športno širino, vsestransko razvitost, gibalno pismenost in spretnost ter nekatere motorične sposobnosti in veščine, ki so potrebne pri vseh športih. In kar je ključno, ljubezen do športa. »Šele ko se po puberteti začne telo intenzivno spreminjati in dobiva končno podobo, se lahko začne mladostnika ciljno usmerjati,« poudarja Hosta, zagovornik igrivosti v športu (playness).

Otroci se marsikdaj odločajo za šport zaradi napačnih razlogov, pogosto zaradi staršev ali trenerjev, ki jim obljub­ljajo lepe dosežke. Ankete pa kažejo, da jih šport v resnici zanima, ker je tam dobra družba in ker imajo radi gibanje, pravi Hosta. Tako potem tudi koristno porabljajo svoj prosti čas in gradijo svojo telesno samozavest, ki je ključna za vsa življenjska obdobja. »Ta del športa prinaša ogromno lepih učinkov, saj navaja na zdrav življenjski slog, aktivno preživ­ljanje prostega časa, soočanje s samim sabo, socialno in čustveno dozorevanje, obvladovanje samega sebe v stresnih okoliščinah, razreševanje konfliktnih situacij. Če pa kot vrednoto postavimo zgolj rezultat, bo mnogo otrok razočaranih,« razlaga sogovornik.

In prav tu je temna plat tekmovalnosti pri najmlajših: če zgradi svojo identiteto zgolj na podlagi učnega ali športnega uspeha, se mu bo zamajala takoj, ko ne bo dosegel uspeha. »Do 11., 12. leta namreč otrok svojega jaza še ne loči od svojih dejanj, in če njegova dejanja bodisi za trenerja ali starše niso nagrajena, je lahko prepričan, da sam ni dovolj dober. Lahko se razvijejo razni obrambni mehanizmi, pa tudi patološka navezanost na tekmo za rezultate, ko lahko presliši tudi telesne signale, da je morda kaj narobe, da ga kaj boli.« Če k temu dodamo še enostranske obremenitve, otroci izgorijo in se umaknejo, še preden bi lahko začeli resno trenirati. Tako jih do najstniških zlatih let, ko bi se lahko odločili za šport, pri nas veliko že pregori, saj jih klubi prehitro vpeljejo v šport za vrhunski rezultat.

»Otroci potrebujejo svoj prostor, kjer jih ne vodijo odrasli. Zanje je najbolj zdravo, da so vsak dan aktivni tri do štiri ure, v igrivem gibanju, ki ni vodeno. Že samo hoja ali vož­nja s kolesom v šolo lahko nadomesti trening ali dva na teden in obenem otroka krepi tudi drugače, saj sam, s svojim telesom, osvaja svet. Pogosto se to zgodi tudi na športnih igriščih, kar je dobro,« pravi Hosta. V prvih letih športne dejavnosti je torej treba otrokom ponuditi pestrost in odprtost: čim več prostega gibanja v naravi in lastnega preizkušanja, koliko zmorejo, tudi v igri med vrstniki.



»V Sloveniji je ogromno možnosti za otroke, veliko je klubov, društev, športnih pedagogov, trenerjev, ki jim skoraj že od dojenčka naprej ponujajo dobro in pestro strokovno vadbo. Tudi v šolah je marsikje široka paleta možnosti, kar je dobro. Največkrat se otroci odločijo tako, kot so se njihovi prijatelji, ali gredo tja, kjer je dober učitelj ali učiteljica, saj iščejo varno okolje. Tako se tudi zgodi ljubezen do športa. In seveda tudi prek staršev, saj smo Slovenci zelo dobro rekreativno usmerjeni,« pravi Hosta in hkrati opozarja na drugo plat medalje, ki je posledica zgrešene politike športa. Delovna uspešnost in zaposlitev trenerjev sta vezani na uspešnost otrok, ki se meri zgolj z rezultatom na tekmovanju, ne pa s tem, ali so otroka celostno podprli, da se bo potem kot najstnik avtonom­no odločil, da ga zanima športna kariera. Vsi klubi, pravi Hosta, bi morali imeti tak interes, če želijo vzgajali športnike, ki bodo vstopili v profesionalni šport in dosegali vrhunske rezultate: »Mi pa na tih, zahrbten način v to potiskamo že mlajše otroke in potem ne preseneča, da se ti uprejo in klubi ostanejo brez članskih ekip, ko se otroci v puberteti odločijo, da bi počeli še kaj drugega, ne zgolj trenirali.« Nemalokrat trenerji najstnikom ne dajo možnosti, da bi nekaj časa rekreativno trenirali in se morda pozneje, ko bodo sami želeli, spet bolj vpeli.

Nasilje nad telesom

»Ker je šport tako agresiven do našega telesa, bi morali ne le starši in učitelji, ampak tudi trenerji umestiti športno kariero v celostni razvoj otroka ali mladostnika. Če ga zanima samo športni cilj, bo lahko njegovemu razvoju celo škodil,« opozarja Hosta. Žal pa trenerji, ki so plačani glede na rezultat, včasih ravnajo tudi v nasprotju s takšno etiko. Hosta jim v programu Sportikus ponuja izobraževanja, kako s pamet­no vadbo otrok doseči bolj celovito osebnost. A zanimanja ni prav veliko. »Tisti, ki so opravili naš program, povedo, da bolje delajo, ne kričijo več na otroke, ne pritiskajo tako zelo, ne vodi jih več maksima, da trening brez bolečine ni dober trening,« pove sogovornik.

V celoti pa takšna filozofija nasilja nad telesom pri nas še ni izkoreninjena. Poleg tega imajo nekateri trenerji manko pedagoških veščin in ponavljajo stvari, ki so jih sami delali v mladih letih, tudi kazenske vaje. Otroci potem mislijo, da trening mora boleti, drugače ni napredka, in preslišijo signale svojega telesa, zgodijo se poškodbe. »Še kar nekaj dela nas čaka, da zavarujemo zdravje svojih otrok. Trening je poseg v telesno identiteto in v ZDA se že dogaja, da poškodovani športniki tožijo trenerje in klube, ki so jim nalagali škodljive vaje,« opozarja Hosta. »Takšnim zapletom se je mogoče izogniti, če se otroci odločajo za šport, ko so dovolj stari, in takrat podpišejo soglasje o t. i. informiranem konsenzu: da imaš lahko pri smučanju dvakrat v karieri operacijo kolena in da so pri nogometu, če se veliko igra z glavo, možnost možganskih poškodb, kar na starost privede do raznih bolezni. Ko bo civilno pravo doseglo šport, se bodo začele upoštevati tudi njegove etične dimenzije: ne škodi.«

Čeprav stroka opozarja, da je športna politika, ki temelji na olimpizaciji, marsikdaj zgrešena, s svojimi predlogi pogosto naleti na gluha ušesa. »Velikokrat slišimo, da imamo ogromno vrhunskih športnikov, ki dobivajo kolajne na evropskih prvenstvih in olimpijskih igrah, nihče pa se ne vpraša, koliko je za tem poškodovanih otrok in tihega nasilja nad telesom in zakaj se toliko otrok umakne,« opozarja. Mnogi športniki, ki končajo kariero zaradi poškodb, imajo resne težave z vključevanjem v družbo, saj so vse svoje potenciale vložili v šport in pri tem zanemarili tudi šolanje.

Nekaj več možnosti so prinesle športne gim­nazije in institut statusa športnika v šolah, Milan Hosta pa učiteljem v vrtcih in šolah ponuja playness pedagogiko, s katero je mogoče celostno razvijati otroka in spodbujati učenje med gibanjem in igro. Vzgojitelje in učitelje usposabljajo, kako izvajati gibalne dejavnosti, da jih bodo otroci imeli radi in da bodo razvijali športni slog življenja. Poleg tega se lahko mnogo stvari namesto v šolski klopi naučijo v gibanju, bodisi zunaj, v telovadnici ali razredu. »Če so takrat, ko se učijo, razgibani, lahko dosežemo boljši spominski vtis v možganih: veliko lažje si bodo zapomnili poštevanko, če si bodo med učenjem podajali žogo,« poudarja Hosta. V njegovo izobraževanje se je v dveh letih vključilo več kot tisoč pedagogov.