»Šport je prepreden s stereotipi, v katere se hitro ujameš«

»S samomorom je tako, da ga vsakdo poskuša predvsem razložiti. Razložiti in si ustvariti neko sodbo. Za samomorilčeve bližnje je nekaj tako groznega, da čutijo nujno potrebo po oblikovanju določenega stališča o njem. Nekaterim ljudem se zdi strahopetno dejanje. Nekaterim se zdi zločinsko, zločin nad tistimi, ki ostanejo za njim. Spet druga šola mišljenja ga ima za junaštvo, dejanje, ki zahteva pogum. Nato so tu še čistuni. Njihovo vprašanje se glasi: je bil samomor upravičen, je zanj obstajal zadosten razlog? Bolj klinično stanje, ki ni niti obsojajoče niti olepšujoče, je zatem psihologovo, s katerim poskuša opisati samomorilčevo duševno stanje; namreč, v kakšnem duševnem stanju je bil pacient, ko je to storil.«

Tako v Ponižanju, predzadnjem romanu Philipa Rotha, pripoveduje eden izmed pacientov psihiatrične bolnišnice, v kateri se zdravi protagonist, nekdanji gledališki zvezdnik Simon Axler. »Predavatelj« želi navzočim obrazložiti, kako o samomoru razmišljajo »nevpleteni«, in svoj monolog ponavlja dan za dnem. Namreč: kadar govorimo o tragičnih dogodkih, dihotomija med pretirano podrobnim opisovanjem na eni strani in molčanjem na drugi počiva v vsakem od nas.

S to dilemo se je soočala ameriška novinarka Kate Fagan, ko je leta 2014 začela poročati o samomoru 19-letne Madison Holleran, obetavne tekačice na 800 metrov in študentke Univerze v Pensilvaniji. Zaradi nepisanih pravil, česa o samomorilcu ne smemo izreči, o njej ni izvedela ničesar relevantnega, dokler ni zadeve sama raziskala podrobneje.

Po izjemnem odzivu na njen prispevek, objavljen na spletni strani največje ameriške športne televizijske mreže ESPN, je spoznala, da zgodba presega okvire novinarskega poročanja, saj sproža vprašanja o vplivu digitalnih tehnologij na življenje mladostnikov, pritiskih zaradi »religije uspeha«, o perfekcionizmu, pomanjkljivi podpori študentom z duševnimi težavami …

Dobila je vpogled v pametni telefon in prenosni računalnik Holleranove, se pogovarjala z njenimi svojci, prijatelji in trenerji ter s številnimi strokovnjaki za duševno zdravje. Pomagale so ji tudi lastne izkušnje: dobro je vedela, kaj pomeni biti v situaciji, ko o sebi ne moreš odkrito govoriti, ne da bi tvegal neodobravanje okolice. Kate Fagan, ki zdaj z ženo Kathryn Budig, mednarodno priznano učiteljico joge in pravcato influenserko – na instagramu ima 220 tisoč sledilcev –, živi v Južni Karolini, je ob prelomu tisočletja igrala košarko na enem od koloradskih kolidžev. V sezoni 2002/2003 je zapored zadela 44 prostih metov, kar je bil rekord univerzitetne lige. Čeprav je bila precej pred časom, ko je kot študentka športnica spregovorila o svoji istospolni usmerjenosti, in četudi ji je večina prijateljev stala ob strani, ni mogla prezreti nelagodja, ki ga je v nekaterih soigralkah sprožalo zavedanje, da si slačilnico delijo z lezbijko.



Danes okoli tega ne dela drame, vseeno ton njenega glasu vzbuja občutek, da prezir ni tisti, ki najbolj boli; najbolj boleče je pomilovanje. Spomine na to obdobje je popisala v knjigi The Reappearing Act, zgodbo o Madison Holleran pa v What Made Maddy Run, ki se je pri New York Timesu zavihtela na vrh lestvice najbolje prodajane športne literature.

Ob pregledu tematik, s katerimi se je ukvarjala v zadnjem desetlet­ju, človek dobi vtis, da jo najbolj zanimajo tabuji v svetu športa. Stvari, o katerih najraje molčimo.

Je ta vtis pravilen?

Gotovo. Čeprav sem vrsto let delala v dnevnem, novičarskem pogonu športnonovinarske industrije, sem že tedaj čutila potrebo, da presežem te okvire. Nisem hotela govoriti samo o igri in šovu, ampak tudi o okoliščinah ter presečiščih športa in kulture.

Kdaj ste začutili to potrebo?

Prelomnega trenutka ni bilo; kaj me zanima, sem postopoma spoznavala vse življenje. S športom sem se ukvarjala od malega in hitro sem ugotovila, da obstaja ogromno stvari, o katerih ne smem govoriti: o svoji spolni usmerjenosti, negativnih mislih, strahovih … Za nazaj ne morem spremeniti ničesar, želim pa si, da mlajšim generacijam tega ne bi bilo treba prestajati.

Preprosto, pa vendar izjemno zahtevno vprašanje: zakaj je pripadnikom skupnosti LGBT+ v športu še vedno tako težko javno spregovoriti o svoji spolni usmerjenosti?

Za športnike velja, da morajo biti močni, žilavi, možati – skratka vse, kar je v nasprotju s stereotipom o gejih. Pri športnicah je obratno. »Seveda je lezbijka, saj igra ekipni šport!« boste pogosto slišali. Kakorkoli obrneš, šport je prepreden s stereotipi, v katere se hitro ujameš. Poleg tega v NBA in NFL, dveh medijsko najbolj odmevnih severnoameriških ligah, še noben športnik za časa kariere ni javno priznal, da je gej. Kar je za tistega, ki danes morebiti razmišlja o tej potezi, dodatno breme: si res upa biti edini v ligi? Si želi na ramena naložiti breme, ki presega okvire športa? Si želi postati človek, ki bo moral na novinarskih konferencah neštetokrat odgovarjati na ena in ista vprašanja? Odgovor je običajno preprost: ne. Nihče ne želi postati ta človek.

Na nekaj podobnega ste v pretek­losti že opozarjali: za upokojene športnike ter predsednike in last­nike ekip biti gej ni tolikšen tabu kot za profesionalne športnike.

V zadnjem primeru gre zaradi razlogov, ki sem jih naštela v prejšnjem odgovoru, za neke vrste politično dejanje. Dandanes se vse politizira, športniki pa nočejo biti politični.

Mar se tukaj ne skriva paradoks? Športna igrišča, denimo nogomet­no, so bržčas edini prostor na Zemlji, kjer se lahko skupina preznojenih moških ali žensk objema, skupaj valja po tleh in tako naprej, pri čemer niti največji homofobi ne trznejo z očesom.

Paradoksov je več. Ta, ki ste ga omenili, je gotovo zanimiv, vendar o njem še nisem razmišljala. Sem se pa večkrat spraševala, zakaj homofobi, ki ne prenesejo pogleda na moški par, pogosto ne prenesejo tudi ženskega športa.

Vaša izkušnja je bila zelo specifična. Številne vaše soigralke na kolidžu so bile katoliške veroizpovedi. V knjigi The Reappearing Act ste pisali, da so vas tolažile, češ da krivda ni vaša, in pomilovale v skladu s svetopisemskim rekom: ljubi grešnika (vas), sovraži greh (vašo spolno usmerjenost) …

… da. Mislijo, da boš šel v pekel. Če si homoseksualec in če si obdan z verniki, se slej ko prej znajdeš v tej situaciji. Ne glede na to, ali si športnik ali kaj drugega. O tem sem veliko razmišljala. Zakaj se njim zdi logično nekaj, kar je zame čisto nelogično. Prav tako moramo upoštevati, da sem na kolidž hodila v začetku tega tisočletja. Tedaj je večina športnic lezbijk raje molčala, kot da bi se izpostavljale javnemu linču.

Pozneje ste večkrat pisali o košarkarski zvezdnici Brittney Griner, ki je na začetku kariere prestajala nekaj podobnega kot vi. Ste se kdaj počutili, kot da doživljate nekakšen déjà vu?

Morda. Njen in moj primer sta dokaj vzorčna, zato podobnostim niti nisem namenjala pretirane pozornosti – nanje sem gledala
predvsem v širšem kontekstu. Seveda pa je Grinerjeva kot največji talent ženske košarke v ZDA doživljala neprimerljivo večji medijski pritisk, poleg tega izstopa kot pojava (v višino meri 203 centimetre).

Ko je Grinerjeva dokončno za­vladala v ženski severnoameriški košarkarski ligi WNBA, ste vi začeli pisati o popolnoma drugačni tematiki. Koliko pozornosti so mediji namenjali samomoru atletinje Madison Holleran, preden ste o njem poročali vi?

Bila je uspešna športnica ter po­osebljenje mlade, lepe in zadovoljne Američanke. V Filadelfiji, kjer je storila samomor in kjer sem tedaj živela tudi jaz, je novica o njeni smrti kar odmevala. Prav tako v športnih krogih, zunaj tega pa niti ne.

Pred tem o duševnem zdravju niste pisali pogosto. Česa ste se morali naučiti najprej, ko ste začeli pripravljati prispevke in nato knjigo o Holleranovi?

Njen samomor sprva niti ni bil videti kot zgodba o duševnem zdravju. To se sliši čudno, toda nanj sem najprej pogledala iz novinarske perspektive. Bila sem zmedena in presenečena, saj iz medijev o njej nisem izvedela ničesar relevant­nega ali zanimivega. Zato sem se zadeve lotila obširneje. Pogovarjala sem se z njenimi starši, prijatelji, psihologi, raziskovalci, zaposlenimi na univerzah … Kmalu sem spoznala, da je razumevanje naše psihe ključni element te zgodbe: kako pritisk, nujnost uspeha in zato strah pred neuspehom vplivajo na nas. Ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih naučila, je, kako zelo drugače delujejo možgani vsakega posameznika. Zdi se samoumevno, toda dokler tega ne ozavestiš, se zelo težko postaviš v kožo drugega. Težko razumeš, kako drugače vsak izmed nas začne dan – kaj šele, kako drugače njegovo razpoloženje vpliva na potek dneva. Precej lažje je vse skupaj metati v isti koš in vsakič znova ponavljati, da se nekaterim pač ne ljubi vstati iz postelje, da so drugi preveč črnogledi …

Da je prispevek »zrel« za nadgrad­njo v knjigo, ste spoznali, potem ko so vam bralci zaradi njega začeli pošiljati elektronsko pošto.

Tudi vi ste novinar. Sicer ne vem, kako je s tem v Sloveniji, toda v ZDA – četudi pišeš za velik medij, kot je ESPN – bralci nikoli ne pošiljajo kupov elektronskih sporočil. Še posebno ne najstniki in študent­je. Ko pa sem pisala o Maddy, sem od njih prejela več sto sporočil. V njih ni pisalo le: Hej, hvala za članek. Večina je spraševala naprej, hoteli so dialog. Zanimalo jih je, kako je ta tragična zgodba povezana z družbenimi omrežji, psihološko pomočjo študentom in z drugimi stvarmi, o katerih sprva nisem pisala. Njihov odziv mi je resnično dal misliti, da moram zgodbo razširiti.

Kaj pa odziv staršev? Zdi se, da je knjiga precej namenjena tudi njim.

Če sem po objavi članka dobila največ sporočil najstnikov, so po izidu knjige prevladovali starši. Številne skrbi za prihodnost otrok v svetu, ki nanje tako pritiska. Kdor po koncu srednje šole ne ve, kaj želi postati – in takšnih je ogromno –, ima zelo malo manevrskega prostora. Starši, ki o »uspehu« svojih otrok razmišljajo zunaj ustaljenih okvirov, si prizadevajo za spremembe.

Česa ste se najbolj bali, ko ste prvič obiskali družino Holleran?

Največja skrb je imela povsem človeško plat: nisem hotela, da bi bilo videti, kot da se nameravam okoristiti na račun njihove tragedije. Če starši zgodbe ne bi želeli spraviti v javnost, vanje ne bi drezala. Potrebovali so čas, da so v meni ugledali človeško bitje, ne samo novinarko. V našem poklicu je običajno, da sogovornika takoj vprašamo vse, kar nas zanima, toda tokrat sem se morala lotiti drugače. Vprašanja sem postavljala zelo previdno. Na začetku se nismo poznali in najprej sem jim hotela dokazati, da so moji nameni čisti, kar je zahtevalo veliko časa. Ko sem jih pozneje znova obiskala in jim povedala za idejo o knjigi, smo se poznali že eno leto. Zato mi je bilo takrat lažje postavljati neprijetna vprašanja in prositi, ali lahko dostopam do nekaterih Maddyjinih osebnih stvari.

Ste se kdaj počutili kot vsiljivka?

Zdi se mi, da sem se tega bolj bala, kot pa da bi me oni tako dojemali.

Ste se pred pisanjem knjige zavedali, da težave Holleranove niso bile izjema, temveč so odsevale
probleme ameriškega izobraževalnega sistema?

Slutila sem. Njena zgodba me je med drugim začela zanimati, ker se mi je zdelo, da so me prevevali podobni občutki, ko sem na kolid­žu igrala košarko. Niso bili tako intenzivni, vseeno pa sem čutila veliko pritiska. Sklepala sem: jaz sem se tako počutila, ona se je – torej se verjetno v tem najde še kdo. Na podlagi te domneve sem začela raziskovati. Našla sem veliko podatkov, ki so jo potrjevali: število ameriških mladostnikov, ki trpijo za anksioznostjo in depresijo, v zadnjih letih narašča. Prav tako število tistih, ki so storili samomor ali o njem razmišljajo. Pomislila sem, da je v teh pogledih Maddy reprezentativna oseba predvsem za svojo generacijo; starejše kljub vsemu niso imele toliko težav.

Zakaj?

Razlogov je več. Sistem je naravnan tako, da šolarjem od malega nalaga veliko pritiska. Vzbuja jim občutek, da vse v življenju počnejo zato, da bodo nekoč prišli na dober kolidž. Najprej ne morejo občutiti zadovoljstva zaradi vseh pritiskov, nato pa zaradi tega, ker ni vse tako, kot so jim obljubljali. Seveda so tu še drugi dejavniki: podsistem šolskega športa, ki mladim nalaga dodat­ne obveznosti, širjenje uporabe pametnih telefonov in družbenih omrežij …

»Svojo javno podobo smo od nekdaj prirejali,« ste nekoč dejali. »S tega vidika niso družbena omrežja nič novega.«

Nisem ljubiteljica družbenih omrežij. Prevečkrat sem videla, kako negativno vplivajo na študente, s katerimi sem se pogovarjala. Preveč buljenja v zaslon pusti posledice na možganih in oslabi socialne stike v živo: če več ur na dan preživimo na facebooku, nam bo zmanjkalo časa za druge stvari, zaradi česar bomo pod še večjim stresom.
To zgodbo povem vsakič znova. Maddy je v zadnjih urah svojega življenja na instagramu objavila fotografijo parka v Filadelfiji. Ker sem imela dostop do njenega računalnika in telefona, sem videla, da je domala enak prizor fotografirala sedemkrat, nato pa ga spustila skozi veliko filtrov. Preprosto dejstvo je, da ji je bilo nekaj ur pred samomorom pomembno, kako se bo prikazala v javnosti. Po mojem mnenju takšne stvari najbolje ponazarjajo, kako družbena omrežja spreminjajo naše vedenje.

Problem je tudi komunikacija: resnobno in žalostno sporočilo lahko z emodžijem ali dvema zlahka zamaskiramo v sarkazem.

Natanko to je počela Maddy. Emo­džiji so način, kako ublažiti vsebino, kakršnega doslej nismo poznali. Kadarkoli je prijateljem ali staršem pisala o svojih stiskah, jih je dodala na koncu sporočila. Pogosto tiste, ko si opica pokriva oči ali ušesa. Ta način komunikacije ne more biti nadomestilo za pogovor v živo, objeme, poglede … V človeku lahko vzbudi zavajajoč občutek bližine; pri Maddy se je zgodilo prav to.

Pisanje o samomoru je izjemno spolzek teren. Ali kakor ste dejali: »Ljudi skrbi, da bodo kršili pravila, ki jih niti ne poznajo. Skrbi jih, da bodo nehote uporabljali napačen jezik. V knjigi o Maddy se temu želim izogniti.« Kako ste to dosegli?

Tako, da nisem molčala ali okolišila. Obstaja mit, da bomo z omenjanjem samomora ali pisanja o njem ljudi spodbudili k temu dejanju. Češ da nekdo, ki je depresiven ali nesrečen, sam nikoli ne bi pomislil na samomor, ampak bi ga storil, če bi o njem bral. Zato moramo o teh stvareh molčati; o njih smemo govoriti le za zidovi bolnišnic. S tem se niti malo ne strinjam. Vsak strokovnjak vam bo znal povedati, da je pogovor o samomoru koristen. Je prvi korak, da začneš vsaj malo nadzorovati moč misli. Seveda je strokovna pomoč ključnega pomena, toda veliko je mogoče storiti v vsakdanjem življenju.

Podobni pogovori me spomnijo na besede, ki jih je v romanu Ponižanje zapisal Philip Roth: Vsakdo poskuša samomor predvsem razložiti.

Se popolnoma strinjam. Potrebo po razlaganju sem opazila pri domala vseh ljudeh, s katerimi sem se pogovarjala o Maddy. Želeli so pojasnilo. Zapakirano. Kot kakšen izdelek na polici supermarketa. Spraševali so me, ali je imela težave z alkoholom, ali so jo kot deklico zlorabljali … Te stvari se resnično dogajajo in včasih so glavni povod za samomor, toda tudi potem, ko sem Maddyjin primer preučila do potankosti, nisem zasledila niti trohice sledi o njih. Ljudje pa hočejo nekaj oprijemljivega. Hočejo razlog, ki bi jim pomagal pri logičnem sklepu: okej, njen problem je bil alkohol, torej se mu bom jaz izogibal in bo vse v najlepšem redu. Toda včasih ne moremo pojasniti vsega. Niti največji strokovnjaki ne znajo, kaj šele neka novinarka, svojci, prijatelji … Poleg razlaganja sem pogosto opazila tudi obsojanje. Je precej preprosto: oči odvrneš od problema in nanj zgolj projiciraš svoja vnaprej pripravljena prepričanja in občutja: ta ni storil tega, kar bi moral. Oni je storil to, česar ne bi smel. Ta je naredil napako … O duševnem zdravju zagotovo ne moreš razmišljati na tak način; tvoje ugotovitve bodo daleč od realnosti.

Je nanjo bolj vplival način razmiš­ljanja na elitnih ameriških univerzah ali bi lahko rekli, da gre v tem primeru za splošno stanje duha v današnji družbi?

Mislim, da gre za preplet obojega. Članice Bršljanove lige (Ivy League), med katere spada tudi Penn (okrajšava za Univerza v Pensilvaniji), svojim študentom nalagajo veliko obveznosti, standardi so visoki – s tem so povezana tudi visoka pričakovanja. Na nekaterih manj zahtevnih kolidžih tega ni. Je pa povsod podobno, da si mladi gradijo ideale, cilje in identiteto na podlagi zunanjih dejavnikov. Vendar akademska ali športna kariera nista edina pot do uspeha v življenju, karkoli to pač pomeni. Kljub temu sta dokaj enostavno merljivi in zato primerni, da ju svetu prikažeš prek instagrama, tik toka, snapchata … V srednji šoli zato vsi verjamejo, da bodo, če bodo uspešni, tudi srečni.

Težko je verjeti, sploh ko si mlad, da uspeh ni enako sreča.

To mišljenje je povezano s pojavom »workizma«. Gre na nekakšno čaščenje dela in uspeha, kar mestoma nadomesti »tradicionalno« religijo, ki v zahodnih družbah izgublja vpliv. Živimo v dobi religije uspeha. Če bom dosegel veliko, bom zapolnil praznino v srcu. In ko se to ne zgodi, nastopi kriza. Zlasti za mlade možgane je težko, če se znajdejo v tej situaciji.

»Športniki so idoli. Mladim poskušajo vrhunski šport prikazati kot nekaj pozitivnega in lepega. Ustaljena medijska podoba je, da so športniki čvrsti, stabilni, močni, hitri, lepi in tako naprej. Precej popolni ljudje – v pojem popolnega človeka pa ne sodi, da ima depresivne epizode,« mi je pred časom dejala slovenska športna psihologinja Tanja Kajtna. Se je po vašem mnenju zaradi tega prepričanja – da so športniki popolni – donedavna tako malo govorilo o duševnih težavah v športu?

Da. Če ste športnik, je okolica prepričana, da je vaše življenje super. V večini kultur so športniki izjemno spoštovani, tudi čaščeni ljudje. V študentskih kampusih je najbolj kul oseba vselej športnik. Če nimaš težav, je to super, če pa jih imaš, zaradi dojemanja okolice hitro dobiš občutek, da problem tiči zgolj in samo v tebi. In nikoli nočeš priznati prvi. Vse življenje poslušaš, da ne smeš biti šibek, ne smeš odnehati, ne smeš vzeti premora, ne smeš razočarati bližnjih. Kot da gre za značajsko napako. Toda ko enkrat vstopiš v šport, ga ne moreš zapustiti drugače, kot da odnehaš – prej ali slej. Marsikdo se začne vrteti v zaprtem krogu. Če prištejemo še druge duševne težave, dobimo položaj, v kakršnem se je znašla Maddy.

O boju z depresijo so javno spregovorili najuspešnejši olimpijski športnik vseh časov Michael Phelps, še en plavalni šampion Ian Thorpe, teniška superzvezdnica Serena Williams, boksar Tyson Fury, nogometaša Danny Rose in Aaron Lennon … Zdi se, da ta tematika ni več takšen tabu, kot je bila pred desetletjem ali dvema.

Se strinjam, stvari se izboljšujejo. Spregovorili so tudi nekateri košarkarji v ligi NBA, denimo Kevin Love. S tem dajo mlajšim športnikom neke vrste »dovoljenje«, da se tako počutijo. A to je le ena plat problema. O drugi sva govorila malo prej in je povezana z workizmom, sodobnimi tehnologijami …

… in perfekcionizmom?

Maddy je vsekakor bila perfekcio­nistka. Potem ko je v enem letu več študentov na Pennu storilo samomor, so strokovnjaki pogosto govorili o pojavu destruktivnega perfekcionizma na tej univerzi. Perfekcionizem je namreč lahko tudi koristen, toda Maddy je bila bliže destruktivni vrsti. Bala se je posledic neuspeha. V takšnih situa­cijah se je sicer znašla sila redko, vendar tedaj ni znala dobro odreagirati. Bila je prepričana, da bo življenje potekalo samo v eni smeri: da bo vedno vse bolje in bolje. Da bo imela boljše ocene, da bo hitrejša, da bo uspešnejša, da bo srečnejša … Na Pennu je spoznala, da življenje ne deluje tako. Včasih zaideš na stranpota; včasih moraš nazadovati, da lahko nato napreduješ. Ona tega spoznanja ni zmogla prenašati: mislila je, da se spreminja v osebo, kakršna noče postati.

 

Koliko je perfekcionizem značajska lastnost, koliko pa gre za vpliv okolja?

Slišala sem veliko zgodb njenih prijateljev in družine, ki so pričale, da je bil perfekcionizem od nekdaj del Maddy. Kako je bila vedno pozorna, da bi bilo vse tako, kot si je zamislila. Zato se ji niti ni bilo treba truditi, da bi se prepoznala v miselnosti, ki na piedestal postavlja samo uspeh.

Bi sebe opisali kot perfekcionistko?

Ne, četudi bi nekoč lahko opazili nekatere »nastavke«. Ker sem bila športnica, sem tudi sama včasih mislila, da moram imeti vse pod nadzorom. Da bom nekaj zamudila, če ne bom trenirala, da bom nazadovala, če ne bom pazila na vsak grižljaj hrane. Zgodba o Maddy mi je pomagala, da sem se spremenila nekatere življenjske vzorce. Več časa namenim užitku ter druženju s prijatelji in družino, namesto da ves čas seštevam, koliko moram trenirati, koliko strani moram prebrati, koliko hrane smem pojesti …

Predvidevam, da ste med pisanjem knjige večkrat pomislili na vzpored­nice med vami in Madison.

Da, našla sem se v več delih. Še vedno se živo spominjam, kako je biti študent in športnik hkrati. Nekateri pri tem izjemno uživajo, tudi jaz sem, hkrati pa sem s to kombinacijo preživela nekaj najtežjih let življenja. Obveznosti je bilo preprosto preveč in zato sem se spraševala, ali je vredno vztrajati. K sreči se ne morem prepoznati v delu Maddyjine zgodbe, ki govori o težavah z duševnim zdravjem. Imam prijatelje, ki včasih ne vidijo razloga, zakaj bi vstali iz postelje – no, pri meni tega ni bilo. Upam, da bodo mladi, ki bodo prebrali mojo knjigo, malo lažje prebrodili depresivne epizode in krotili samomorilske misli in da bo njihova športno-študijska izkuš­nja bolj zdrava. Četudi ne trpijo tako močno kot Maddy.

Kot košarkarica ste imeli izkušnje predvsem z ekipnim športom. Tudi Maddy je večino časa trenirala nogomet, preden se je zaradi odličnih rezultatov v teku na 800 metrov odločila, da bo na kolidžu nadaljevala z atletiko.

Individualni šport je čisto druga zgodba kot ekipni. Predvsem kar zadeva psiho. Že ko je kot otrok igrala tenis, ji je bilo neprijetno. Športi, kjer moraš biti ves čas z mislimi sam v svoji glavi, ji niso bili preveč všeč. Mislim, da je imela rada nekatere stvari pri teku, motile pa so jo konkretne številke, ki so povedale, ali je dobra ali ne. Tovarištvo in prijateljstvo je zamenjala za neznano okolje. Znašla se je v športu, v katerem moraš biti osredotočen zgolj nase. Ker je bila takšna že po naravi, se je začela zapirati vase.

Vi se nikoli niste ukvarjali z individualnim športom, je pa vaša sestra trenirala tek na dolge proge. Vam je pomagala s kakšnim nasvetom?

Veliko njenih misli sem uporabila v delu, kjer razlagam psiho tekačev. Kako je biti toliko časa sam v svoji glavi, medtem ko telo trpi. Predstav­ljam si, da je veliko dolgo­progašev nagnjenih k perfekcionizmu, saj ni veliko dejavnikov, na katere nimajo vpliva. Oziroma jih je bistveno manj kot v ekipnih športih: tudi ko si med košarkarsko tekmo utrujen, moraš biti pozoren na okolico, nasprotnike, soigralce, žogo … Um je zaposlen.

Ko ste konec leta 2018 zapustili ESPN, je to dvignilo precej prahu; o vaši odpovedi je poročal tudi Washington Post. Takrat ste dejali, da ste se tako odločili, ker vam je dnevna rutina športnega novinarstva postala preveč omejujoča. Je bil posredi kakšen sprožilni mo­ment?

Ne, o športu sem poročala vrsto let in vse skupaj se je dogajalo postopoma. Na začetku mi je bilo zelo zanimivo, da sem videla toliko tekem v ligi NBA. Tega se sčasoma naveličaš: vsako leto poročaš o istih tekmah in bolj ali manj istih igralcih, obiskuješ ista mesta … Vedno znova gledaš isti film, le nekoliko različne izpeljanke. Ko sem hotela v najbolj gledanih terminih spregovoriti o tematikah, ki so me zanimale, vodstvo televizije ni imelo posluha. Bejzbol, NFL, NHL, NBA, Lebron – to je vse, kar jih zanima. Toda če ne spregovoriš o drugih ligah, jih ljudje ne bodo poznali, zato jih ne bodo gledali, zato ne bodo zanimive za sponzorje, zato ne bo dovolj denarja za profesionalni šport. Utrujalo me je, ker so me na sestankih začeli dojemati kot »tisto jezno feministko«, ki hoče v osrednji program na vsak način pripeljati ženski šport in ki noče govoriti o Lebronu, čeprav se zaveda, da je to preprosteje in bolj dobičkonosno. Ko zmanjka časa za refleksijo in človeški dotik, delo ni več smiselno – upam, da mi je to uspelo preseči s knjigo o Maddy.