Nesrečni duh v srečnem telesu

Kako bi bilo prijetno, če človeku ne bi bilo treba skrbeti za srečo.
- Mustafa Mond, Krasni novi svet

Sally Rooney, verjet­no najsvetlejša mlada literarna zvezda ta hip, je po svoje milenijski Houellebecq. Ko me je prvič prešinila ta misel, sem se ustrašil za svoje psihično zdravje, nato pa sem nekaj podobnega prebral v New Yorkerju. Oba znata pronicljivo dregniti v našo izgub­ljenost v dobi poznega kapitalizma; v to, da je – kot smo že večkrat slišali – depresija naravni odziv na današnjo družbo.

Rooneyjeva je tudi mojstrica ustvarjanja otožno-lepih moških likov. Tako Nick (Pogovori s prijatelji) kot Connell (Normalni ljudje) sta postavna, razgledana, pametna, vendar obenem rahločutna, tesnobna in pogosto ravnodušna do življenja, kar se odraža v medosebnih odnosih.

Njuno stvariteljico primerjajo z Jane Austin in J. D. Salingerjem; priznavajo ji, da je ujela duha časa, kar koli to pač že je. Da je prva milenijska generacijska pisateljica. A to, da si lahko lep in priljubljen ter hkrati nesrečen in osam­ljen, gotovo ni generacijska posebnost.

Če kaj, potem so posebnost generacije Sally Rooney, rojene 20. februarja 1991, pametni telefoni in družbena omrežja. Njeni vrstniki so se s facebookom praviloma spoznavali v drugi polovici najstništva, z instagramom v zgodnjih dvajsetih. Čeprav jih včasih zmotno vsepovprek krivimo za vse tegobe današnjega časa, je težko zanikati, da družbena omrežja zgoraj omenjenega razkola ne potencirajo: na njih lahko nesrečo in osamljenost skriješ, lepoto, iz katere sledi priljubljenost, pa poudariš. Ampak preden zaspiš, moraš odložiti telefon in s svojimi mislimi ostati sam – ne glede na to, kako dolgo v noč s palcem podrsavaš po pametnem telefonu.

Družba kot celota je z razmahom digitalne tehnologije postala bolj povezana, ljudje pa … Ljudje pa ne ravno, čemur pritrjujejo številne študije. Po ameriških nacionalnih raziskavah se je med letoma 2010 in 2015 število najst­nikov, ki so se počutili neuporabne in v življenju niso občutili radosti, povečalo za 33 odstotkov. V tem obdobju so se poskusi samomora najstnikov povečali za 23 odstotkov, število 13- do 18-letnikov, ki so storili samomor, pa je poskočilo za 31 odstotkov.

»Razlogi za ta porast niso bili ekonomski: ameriško gospodarstvo je že okrevalo, brezposelnost se je manjšala,« je ugotavljala Jean Twenge, profesorica psihologije na univerzi v San Diegu in avtorica knjige iGen – ta beseda označuje generacijo, rojeno po letu 1995, ki je kot prva mladostništvo preživela v dobi pametnih telefonov. Po mnenju Twengejeve je poglavitni razlog eden in edini: nenaden porast uporabe pametnih telefonov. »Ugotovili smo, da pri najstnikih, ki so na spletu preživeli pet ali več ur na dan, obstaja 71 odstotkov večja verjetnost, kot pri tistih, ki so porabili manj kot eno uro na dan, da imajo vsaj en dejavnik tveganja samomorilnosti (depresija in razmišljanje o samomoru ter načrtovanje ali poskus samomora).«



Že slavni francoski sociolog Émile Durkheim je dokazoval, da je samomor obratno sorazmeren s stopnjo integracije določene družbene skupine, kar potrjuje domnevo, da so ljudje – v konkretnem primeru: mladostniki – med sabo manj povezani kot nekoč.

Mladi naj bi bili tudi manj empatični. Raziskovalci michiganske univerze so ugotovili, da se je v zadnjih dvajsetih letih empatičnost med ameriškimi študenti zmanjšala za štirideset odstotkov. »Krivdo« so pripisali – digitalnim tehnologijam. »Zaradi lahkotnosti, s katero na spletu sklepajo nova poznanstva in prijateljstva, se mladi morda prej 'odklopijo', kadar se jim ne ljubi ukvarjati s problemi drugih.«

Če si človek vzame dobro uro časa in v njej prečeše Googlov brskalnik, bo našel malo morje raziskav, ki dokazujejo podobno. Vendar jih ima večina eno težavo: temeljijo na anketnih vprašalnikih. Odstotki, ki sem jih našteval maloprej, pogosto niso odraz realne slike. Poleg tega je izraz digitalna tehnologija širok pojem. Dokler ne zmoremo razlikovati med učenjem prek tabličnega računalnika in preštevanjem števila všečkov, konstruktivne debate na tem področju ne moremo začeti.

Da je negativni vpliv tehnologije na zdravje posameznika težko dokazati, zadnje čase opozarja vse več strokovnjakov. Med glasnejšimi sta oxfordska psihologa Amy Orben in Andrew Przybylski. Po njunem mnenju trenutno nimamo dovolj preverljivih in transparentnih podatkov, s katerimi bi lahko natančno dokazali, kako digitalne tehnologije vplivajo na naše mentalno zdravje, sposobnost osredotočanja, kakovost spanca … »Pregled raziskav, ki so od ljudi zahtevale, naj se vzdržijo uporabe družbenih omrežij, pokaže, kako zapletena je situacija. Pri nekaterih udeležencih so opazili nižjo raven kortizola, kar priča o zmanjšanju stresa, vendar so taiste raziskave pokazale, da so udeleženci z življenjem manj zadovoljni kot prej – kot takrat, ko so uporabljali družbena omrežja,« je Orbenova povedala za britanski tednik Observer. Problematizirala je tudi ustaljeni diskurz, da uporaba pametnih telefonov dviguje raven dopamina v naših možganih in s tem dviguje nas – kar je sicer res, toda ni nič novega ali posebnega.

Vsi kratkoročni dopaminski viški, ti signali za užitek, vodijo v neke vrste odvisnost. Lahko je globok pogovor, lahko je okusna hrana; lahko je let v oblake, lahko naravna snov … Važn', da zadane.

Morda bo strah pred digitalno tehnologijo izginil, kakor je izginil strah pred rock'n'rollom, ki naj bi pohujšal vse živo. Morda se nove generacije od prejšnjih vendarle ne razlikujejo tako močno. Ali kot je pred časom v odmevni Mladinini kolumni Delo na sebi zapisal N'toko: »Sprehod po facebook časovnici danes močno spominja na sprehod skozi middle class sosesko, le da se s FB-dvorišč namesto novih avtomobilov bleščijo popolne frizure in ploščati trebuhi, statusi o tem, koliko smo danes pretekli, kako produktivni smo bili v službi in kako srečna je naša zveza.«

O tekaških urah

Še en novejši in prav tako aktualen kolumnistični primer. Miha Mazzini je na spletnem portalu Siol objavil trilogijo pronicljivih prispevkov o izgorelosti. V prvem je opisal zgodbo znanca, »moškega, starejšega od štirideset let«, ki je »začel teči za relaksacijo«. Kupil si je tekaško uro, da bi z njeno pomočjo v pol leta postal maratonec. Kot piše Maz­zini, je njegov znanec »tekel tako hitro, da je imunski sistem ostal daleč za njim«, zato je začel plavati za sprostitev. V ta namen si je kupil pametna očala, ki štejejo vsak zamah, merijo hitrost, dajejo ritem …

Podobnih primerkov v športno­rekreativnih krogih mrgoli. Zadovoljstvo, ki ga prinaša napredek, je za mnoge usodno mamljivo. »Neka psihologinja, ki se ukvarja z zasvojenostjo s telesno vadbo, je posebne ure, ki spremljajo telesno dejavnost, označila za nevarne in za 'največjo neumnost na svetu' ter prisegla, da si nikoli ne bo kupila tekaške ure za fitnes,« v knjigi Sužnji zaslona piše Adam Alter. Zato me vznejevolji vsakdo, ki me hoče – po možnosti s kančkom humorja – dobronamerno opomniti, da je že skrajni čas za nakup pametne tekaške ure.

»Za tekaško uro pa še nisi slišal?«
»Ne, oprosti, ampak tako razgledan res nisem.«
Ali pa:
»Kdaj imaš rojstni dan?«
»???«
»Da ti za darilo kupimo tekaško uro.«
»Ne, hvala, ne praznujem dni, ki me opominjajo na minljivost.«

Destruktivni perfekcionizem

Saj poznate ta vic. Deček v taksiju je čokolado in taksist mu reče:
»To ti bo uničilo zobe.«
Deček odgovori:
»Moj dedek je živel 113 let.«
»Ker je jedel čokolado?«
»Ne – ker se je brigal zase.«

Če tekaške ure nisem nosil, ko sem treniral desetkrat na teden in osemsto metrov tekel pod 1:50, je ne bom niti danes, ko tečem predvsem zato, da ne zakrnim zaradi poze homo computerusa. In dobro se je zavedati, da niso zgolj moški v krizi srednjih let tisti, ki trpijo za posledicami perfekcionizma.

Zaskrbljeni nad mentalnim zdravjem svojih študentov so leta 2014 na Univerzi Pensilvanije izvedli obsežno raziskavo. Izsledki? »Prizadevanje za akademsko odličnost v kombinaciji s prepričanjem, da morajo zasedati vodilne položaje na različnih področjih, če želijo nekoč uspeti, vpliva na količino stresa med študenti. Pojavlja se destruktivni perfekcionizem.«

Na tej univerzi je študirala Madison Holleran, ki ni bila zgolj perfekcionistka, temveč tudi uspešna perfekcionistka. V mirnem, urejenem, zelenem in z družinskimi hišami posejanem predmestju New Yorka je dekle, rojeno leta 1994, hitro ugotovilo, kaj želi postati: profesionalna športnica.

Verjetno najpogostejše otroške sanje so v tem primeru imele realno podlago. Potem ko je Maddy, kakor so jo klicali prijatelji, ugotovila, da tenis ni zanjo, se je včlanila v lokalni nogometni klub Americans, pri katerem sta igrali dve njeni prijateljici. Trenerji so kmalu prepoznali njen talent in postala je ena ključnih nogometašic te razmeroma neuveljavljene lokalne ekipe, ki se je potem z novo članico prebila med najboljše v zvezni državi New Jersey. Čeprav bi najboljše posameznice lahko že prej prestopile k prestižnejšim klubom, so ostale zveste domači ekipi. Še predobro so se zavedale, da bo čas za selitev nepreklicno napočil s koncem osnovne šole.

Tako se je zgodilo in tako je Maddy zablestela v novem okolju. Začetnim pomislekom navkljub je izpolnila pričakovanja okolice in še zlasti sebe: bila je uspešna, zadovoljna, priljub­ljena; kot kapetanka in najboljša igralka ekipe, ki je osvojila državni naslov, in hkrati odličnjakinja v šolskih klopeh si je obetala štipendijo na kakšnem prestižnem kolidžu, denimo Harvardu ali Univerzi Pensilvanije. Na slednjem, sicer bolj znanem po kratici Penn, jo je tudi dobila – vendar ne zaradi nogometa, ampak atletike.
Tekla je za sprostitev in zato, da bi bila boljša nogometašica. Brez resnejših atletskih treningov je osemsto metrov pretekla v dveh minutah in osmih sekundah, kar je pri osemnajstih letih odličen rezultat tudi za srednjeprogašice, ki se z atletiko ukvarjajo od malih nog. Verjetno ne pretiravamo, če zapišemo, da je imela potencial, da nekoč nastopi na olimpijskih igrah. Ta potencial je prepoznal trener Steve Dolan in Maddy zvabil v Pennovo atletsko ekipo, četudi je že bila dogovorjena z univerzo Lehigh, kjer bi igrala nogomet. Ta je bil še vedno njena prva ljubezen, toda želja po študiju na eni najelitnejših ameriških univerz je bila premočna. Čez noč je postala atletinja.

Nadzor

V atletskem okolju se perfekcionisti počutijo kot ribe v onesnaženem jezeru: plavajo, ampak počasi umirajo. Skoraj vse je odvisno od njih in vse lahko izmerijo. Medtem ko je napredek posameznika v ekipnih športih težko natančno opredeliti, je na atletski stezi drugače. Štoparica je edina boginja, čeprav ima veliko pomočnikov: srčni utrip v mirovanju, maksimalni srčni utrip, maksimalna poraba kisika, laktatni prag, število ponovitev med intervalnimi treningi, trajanje premora med posameznimi intervali, različni parametri pri treningu moči … Zato pregovorna obsedenost tekačev s številkami ni nič presenetljivega.

»Tekač želi imeti različne spremenljivke – čas, energijo, držo telesa, treninge, vnos hrane, hidracijo – ves čas pod nadzorom, hkrati pa se zaveda, da nobena ne sme nadzirati njega. Če si spremenljivke zamislimo kot verižice, mora tekač vedeti, kdaj si jih lahko nadene, kdaj jih lahko sname, kdaj jih lahko nosi več hkrati, kdaj tega ne zmore. Ko izgubi to sposobnost, obstaja velika verjetnost, da bo nosil vse verižice hkrati in bo potonil,« v knjigi What Made Maddy Run ugotavlja novinarka ESPN Kate Fagan. Po­enostavljeno: če pet minut pred pokom startne pištole razmišljaš, ali si dovolj hidriran ali ne, to ni nič dobrega.

Maddy je do nižje gimnazije (ang. middle school) hodila peš. Običajno v družbi otrok iz soseske, dokler ni nekoč začela meriti, koliko časa traja njena pot. Ko je prišla do natančne številke, jo je vsak naslednji dan hotela preseči. Hodila je hitreje, nato še malo hitreje, pa še malo hitreje, na koncu je morala že teči. »Bila je zadovoljna, skoraj pomirjena, ker je lahko nadzirala čas. Sama sebi je pripravila majhen test, ki ga je vsakič znova izpolnila, kar jo je osrečevalo. Bila je zasvojena z napredkom; bila je prepričana, da bo vse potekalo v eni smeri: vedno naprej, vedno bolje.«



Tekmovalnost je ohranila. Tudi kadar ji tega ni bilo treba, se je priganjala do konca. »Nekoč sem jo opazovala, ko je trenirala na sobnem kolesu. Videti je bila srdita in obupana, kot da bi hotela nekaj spraviti iz sebe. Pogled je imela usmerjen proti tlom, s senc ji je kapljal znoj, pedale je poganjala, kot da sprinta na ciljnem vzponu. Vprašala sem se, kaj jo v tem trenutku tako močno motivira,« se je povsem običajnega treninga spominjala ena izmed njenih prijateljic.

In potem je tukaj še hrana. Od nekdaj se je prehranjevala zdravo, ko pa je izvedela, da bo na kolidžu tekla, je z jedilnikom postala malone obsedena. Pazila je na vsak grižljaj. Raje je pojedla malo premalo kot malo preveč. Njeno shujšano telo so opazili skoraj vsi, od družine in prijateljev do lokalne fotografinje, vendar se to nikomur ni zdelo nič posebnega. Dobra tekačica je pač suha tekačica. »Nimamo dokazov, da je imela motnje hranjenja, vemo pa, da je večkrat poskušala nadzorovati nenadzorljivo.«

Ena izmed mnogih

Veliko je enačb o sreči, vendar – k sreči – nobena ni povsem natančna. Tako kot vsi veliki distopični pisatelji se je tudi Jevgenij Zamjatin ukvarjal z razmerjem med svobodo in srečo. Še preden je v romanu Mi sklenil, da popolna nesvoboda vodi k popolni sreči in da je za slednjo nujen neobstoj duše, je zapisal ulomek: blaženost in zavist sta števec in imenovalec sreče. Danes – skoraj sto let pozneje – med brskanjem po spletnih straneh večkrat zasledimo preprostejši izračun: sreča je enako realnost minus pričakovanja. Maddy je prag Penna prestopila z visokimi pričakovanji; vsi so ji govorili, da je pred njo najlepše življenjsko obdobje. Zadnja stopnička pred uresničitvijo sanj. Nihče pa ji ni povedal, da je to obdobje hkrati eno najbolj napornih. Da bo postala »le« ena iz nepregledne množice lepih, pametnih, uspešnih in nasmejanih – predvsem nasmejanih – vrstnikov. Da bo v prvem semestru tavala v temi brez povratnih informacij, kako uspešna je v šolskih klopeh. Da je z univerzo podpisala neke vrste pogodbo, zato bo morala tekmovati, kadar bo tako odločil trener. Da bo tekla tudi šestkilometrski kros, na katerem se bo uvrstila na 104. mesto – in predstavljajte si, kakšen šok je to za nekoga, ki je vajen zgolj in samo zmagovati.

Vsi so poznali podobne zgodbe, le da se jih nikomur ni zdelo vredno omenjati. Težave ob menjavi okolja, pač, ki jih sčasoma vsak prebrodi. Toda Maddy jih ni. Takoj ko je minila začet­na evforija, je njena tesnoba začela naraščati. Mučila jo je nespečnost, imela je težave pri osredotočanju in težko je sprejemala odločitve. »Nisem srečna,« je stavek, ki ga je vedno znova ponavljala v sms-sporočilih. Ali pa: »Sovražim šolo. Sovražim atletiko.«

Po nekaj mesecih je bilo jasno: znašla se je na točki, na kateri je spoznala, da je uresničevanje otroških sanj ne osrečuje. Še več: hromi jo. »Če imata otroke, je ločitev od partnerja kakor smrt brez trupla,« v filmu Zakonska zgodba pripoveduje odvetnik, ko se njegov klient Charlie (igra ga Adam Driver) ločuje od žene Nicole (Scarlett Johannson). Če se odpoveduješ otroškim sanjam, ko so te še žive, se zgodi prav nasprotno: kot da bi živel s truplom, ki ga vsakič znova uzreš v ogledalu. Kljub temu je v tem primeru edina logična poteza, kakor je pred kratkim za Nedelo povedal imitator in televizijski voditelj Klemen Slakonja, da stopiš korak naprej. »Čeprav nas stvari, za katere smo bili 'programirani' v otroštvu, močno zaznamujejo, se jih ne smemo oklepati za vsako ceno. Če začutimo, da zaradi preteklih prepričanj in želja delujemo proti sebi, se moramo ustaviti, poiskati drugo pot in po njej hoditi, dokler se ne znajdemo pred istim vprašanjem.«

Oditi ali ostati?

Maddy je obiskala šolskega psihologa. Tudi okolica je bila razumevajoča. Svetovali so ji, naj razmisli, česa si želi, in potem ravna v skladu s tem. Najbolj radikalna možnost je bila, da si vzame leto dni študijskega premora. Druga možnost je bila, da se prepiše na nekoliko manj ugledni Lehigh, kjer so ji že ponujali štipendijo. Tretja možnost je bila, da opusti šport. Odločila se je za slednjo. Stežka: kdor odneha, je običajno luzer.

Napisala je pismo, ki ga je v živo, ob spremstvu mame, prebrala trenerju Dolanu. Govorila mu je o boju z depresijo; o uničujoči vsakodnevni rutini, razpeti med stadion, učilnico, knjižnico in študentsko sobo; o iskanju smisla; o izgubljanju veselja do teka. Zahvalila se mu je za vse, kar je storil zanjo, in se mu opravičila: »Vem, da vas bom razočarala. Šport me je od nekdaj definiral kot osebo, na Pennu pa me ne osrečuje več. Čas je, da ugotovim, kaj želim od življenja in kdo pravzaprav sem.«

»Kako naj trener ve, katerim atletom naj pusti, da odidejo ob prvih težavah, za katere pa naj se bori, da ostanejo v športu?« se sprašuje Faganova. Odgovor je preprost: ne more vedeti. Lahko zgolj sledi svojim občutkom. Dolan je varovanki prijazno obrazložil, da ji bo stal ob strani in da nadaljevanje ni nujno samo črno ali samo belo. »Pred sabo vidiš mlado, uspešno in nadarjeno osebo. Skrbi te zanjo, saj vidiš, kako svetla bi lahko bila njena prihodnost,« se je pozneje spominjal. Svetoval ji je, naj si vzame kratek premor, nato pa treninge nadaljuje v zmanjšanem obsegu. Strin­jala se je, vendar čez nekaj dni storila samomor.

Šest mesecev po Maddyjini smrti se je Kate Fagan prvič sestala z njeno družino. Dobila je vpogled v njen računalnik, zasebna sporočila, skratka v vse, kar je bilo mogoče pregledati. V knjigi What Made Maddy Run se je izognila iskanju krivca in nesrečnih naključij ter tuhtanju o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Raje se je osredotočila na pogovore s svojci in razlaganje okoliščin – zgodba o samomoru mladega dekleta je pre­tresljiva sama po sebi, vendar še veliko bolj, če jo postavimo v kontekst.

»Mama, to je fotografija«

Univerza Pensilvanije je članica Bršljanove lige (ang. Ivy League), športnega združenja osmih najprestižnejših in najpremožnejših univerz ameriškega severovzhoda. Poleg Penna so v njej še Brown, Columbia, Cornell, Darmouth, Harvard, Princeton in Yale. Športniki, ki študirajo na univerzah Bršljanove lige, ob vpisu večinoma sklenejo neformalni, vendar zato nič manj zavezujoč dogovor, da bodo do diplome zastopali univerzitetno športno moštvo. V nasprotju z drugimi ameriškimi univerzami jih članice Bršljanove lige ne štipendirajo, kar je načeloma dobro: četudi končajo šport­no kariero, lahko brez finančnih posledic nadaljujejo šolanje. Vendar v tem primeru prekršijo obljubo, kar človeku s količkaj moralnimi načeli vzbudi občutek krivde – ta pa je za psiho bolj uničujoč kot sankcije. Gre za vprašanje časti.

V letih 2013 in 2014 si je v trinajstmesečnem obdobju življenje vzelo šest Pennovih študentov, vštevši Maddy. Čeprav je univerza sprejela številne ukrepe – med drugim je čakanje na posvet s psihologom skrajšala s trinajst na dva do tri dni –, je v naslednjih dveh letih samomor storilo šest študentov, kar je še vedno približno dvakratnik ameriškega povprečja. Sočasno se je na Pennu razvil poseben trend, imenovan »Penn face«. Podobno kot so družbena omrežja preplavljali »račji obrazi« (ang. duck face), na katerih portretiranci izumet­ničeno šobijo ustnice, so pensilvanski študenti izumili svojo masko, ki je prav tako povezana z – racami. Penn face je namreč zelo podoben t. i. račjemu sindromu. Označuje človeka, ki si nadene miren izraz, kadar najbolj trpi. Da bi le drugi mislili, da je z njim vse v najlepšem redu, četudi ga dušijo natrpan urnik, lastna ambicioznost, visoka pričakovanja družbe, neprestane primerjave z drugimi … Kakor raca, ki na površju spokojno pluje, pod gladino pa mrzlično čofota z nožicami.

Vendar mirnost pogosto ni dovolj. Svet nas ima še raje, če smo zadovoljni, zato se z instagram profilov svetijo bleščeče beli nasmehi.

Maddy ni bila izjema. Ko se je po nekem tekmovanju v krosu od izčrpanosti zgrudila v cilju, si je fizično hitro opomogla. Med gledalci je poiskala mamo in ji takrat prvič jasno povedala, da čuti, da nekaj ni v redu. Nekaj minut zatem sta posneli selfie. Maddy je v trenutku spremenila držo telesa in se nasmehnila kameri. V pogovoru s Faganovo je njena mama priznala: »Na njenem instagramu sem videla le srečo in navdušenje.« Ko je hčer v trenutkih obupa poskušala potolažiti, ji je včasih rekla:

»Poglej, na tej fotografiji si videti srečna.«

»Mama, to je samo fotografija,« ji je odvrnila Maddy.

Pasti tehnologije

Znano je, da je Steve Jobs svojim otrokom omejeval uporabo tehnologije. Kot da bi Lionel Messi trem sinovom prepovedal brcati žogo. Čeprav je Jobs ure in ure predaval, kako izjemni so Applovi izdelki, in jih v iskanju superlativov koval v zvezde, je doma stal na trdnih tleh. »Moji otroci še nikoli niso uporabili ipada,« je dejal v intervjuju za New York Times.

Podobno ukrepa veliko tehnoloških mogotcev. Toda od staršev, ki se s tehnologijo ne ukvarjajo profesionalno, je nemogoče pričakovati, da bodo poznali vse njene pasti. Ena izmed največjih tiči v naši podzavesti. Četudi smo neštetokrat slišali, da instagram ne odraža resničnosti, da se za zlaganimi nasmehi skriva pretežno dolgočasno življenje, da po twitterju svinjajo spletni troli, da mnenja na facebooku niso argumentirana, da tisti, ki napiše »ahahaha«, v resnici za zaslonom sedi s pokeraškim izrazom … Četudi se tega dobro zavedamo, si ne moremo pomagati, ko na melanholičen dan pregledujemo splet­ne profile naših znancev: zdi se nam, da vsi živijo bolje. Vsi so srečnejši, vsi uspešnejši. Morda tudi zaradi pomanjkanja
empatije: težko se je postaviti v kožo človeka, ki ga poznamo le iz nekajsekundnih storyjev in s fotografij, obdelanih s filtri.

Kakor je razvidno iz knjige What Made Maddy Run, družbena omrežja niso bila niti povod niti glavni razlog za Maddyjino depresijo. So pa njeno agonijo uspešno prikrivala pred okolico. Po spletu še vedno mrgoli na desetine slik, ki jih je objavljala za čas življenja. Na njih se bodisi smeji bodisi ukvarja s športom. Nepredvidljivosti so ji krojile vsakdan, medtem ko je na instagramu lahko nadzirala vse. Čeprav njena izkušnja s Pennom ni bila takšna, kot so ji obljubljali, je poskrbela, da je bila videti še bolje. Življenje je bilo perfektno.