Sončna stran srca Štajerske

Jeseni se narava odene v najbolj čarobne barve, ki kar vabijo na potep. V Nedelu vas v teh tednih na lepše vabimo z e-izleti. Naokoli se namreč podajamo s 100-odstotno električnim citroënom ë-C4, da na poti ne ostanemo brez energije, pa skrbijo Petrolove javne električne polnilnice. Tokrat smo se odpravili na najbolj sončno, južno stran zelenega srca Štajerske, Pohorja.

Grad in tri cerkve

Če se boste podali na Pohorje, je vsekakor pametno avto, preden zapeljete v prvi breg, popolnoma napolniti. Preden to naredite, pa se lahko podate še na sprehod po Slovenski Bistrici in okolici. Mesto je sicer precej industrijsko usmerjeno, vendar je stari del zelo slikovit. Predvsem oba osrednja trga, Trg svobode in Trg Alfonza Šarha. Povezana sta z osrednjo cesto skozi mesto, ki je bila nekdaj neznosno polna tovornjakov, zdaj pa je dosti bolje, saj so se ti preselili na bližnjo avtocesto. Petrolove javne električne polnilnice so na voljo na avtocestnem izvozu Tepanje vzhod, na Petrolovem servisu v Slovenski Bistrici na naslovu Ljubljanska cesta 45, pri Termah Zreče (Cesta na Roglo 15) in pri hotelu Natura na Rogli.

Največja kulturnozgodovinska znamenitost Slovenske Bistrice je velik, danes temeljito obnovljen grad, v katerem so nekoč domovali mogočni štajerski grofje Attemsi. Njihov najbolj znani predstavnik Ignacij Maria Attems je v drugi polovici 17. in prvi polovici 18. stoletja ob bistriškem gospodaril še na gradovih, če omenimo samo najbolj znane, Brežice, Olimje in Podčetrtek ter dvorcih Dornava in Štatenberg. Gradove je prenovil v baročnem slogu, omenjena dvorca sta prava baročna bisera.

Grof Ignacij – mimogrede, eden od njegovih sinov Ernest Amadej je postal ljubljanski knezoškof in je očitno podedoval očetovo graditeljsko strast, saj je ob svoji letni rezidenci v Gornjem Gradu v Savinjski dolini postavil za majhen kraj mogočno cerkev, eno največjih v Sloveniji – je sicer živel predvsem v Gradcu, sčasoma pa so si Attemsi za glavno bivališče izbrali Slovensko Bistrico. Po razpadu Avstro-Ogrske so postali jugoslovanski državljani, žalosten konec njihove spodnještajerske zgodbe pa je prišel ob koncu druge svetovne vojne. Verjetno so takrat mislili, da jim zaradi sodelovanja s partizani ne bo hudega, da so se motili, pa dokazuje dejstvo, da od zadnjega grofa in njegove družine še vedno niso našli niti kosti. Preživeli Attemsi v Avstriji so z denacionalizacijo dobili vrnjenega veliko premoženja, na primer velike dele pohorskih gozdov.

Njihov dom, se pravi bistriški grad, je zdaj namenjen kulturnim dejavnostim. V njem od originalnega pohištva razen peči ni ostalo kaj dosti, je pa tam več stalnih zbirk. Med njimi sta razstavi mineralov in fosilov ter molitvenikov zbiralca Franca Pajtlerja, razstava starodobnih avtomobilov in motorjev ter originalna delovna soba znanega pisatelja Antona Ingoliča, ki je bil doma z bistriškega konca. Na gradu imajo tudi zbirko starin, ki jo je zbrala Bistričanka, plastična kirurginja Zora Janžekovič, revolucionarka v svetovnem merilu pri zdravljenju opeklin. Grad s stalno vodniško ekipo je sicer vreden ogleda že sam po sebi, saj je bogato poslikan z baročnimi freskami, posebno monumentalna viteška dvorana in reprezentativno glavno stopnišče.

Na osrednjem trgu v Slovenski Bistrici je nekdanja samostanska cerkev. FOTO: Vane Fortič

V Slovenski Bistrici je poleg gradu od arhitekturnih spomenikov vredno obiskati še tri cerkve. Nekdanja samostanska Marijina je na Trgu svobode, župnijska Jernejeva nad Trgom Alfonza Šarha in Jožefova na istoimenskem griču nad mestom. Še ena slikovita cerkev je na sloviti vinogradniški legi nad mestom z duhovitim imenom Ritoznoj – ime je menda dobil po tem, ker je med delom v strmih vinogradih delavcem znoj tekel saj vemo kam –, ob kateri je tudi vinska klet prodornega mladega vinarja Matjaža Frešerja.

Vinogradniški Ritoznoj ponuja pogled na cerkev svete Marjete in seveda vrhunska vina. FOTO: Danilo Utenkar

Najprej na Boč, nato na Pohorje

Pravzaprav je celotno območje južnega Pohorja in gričev pred njim do približno 500 metrov nadmorske višine primerno za vinogradništvo. Ti se razprostirajo tudi na drugem koncu bistriškega polja, v Poljčanah. Tam je kljub vinogradniškemu značaju območja kraft pivovarna Old Franz Brewery, kjer varijo odlične novodobne hmeljne napitke. Hmelj sicer raste tudi na ravnih delih v bližini Slovenske Bistrice. Poljčane so osnovno izhodišče za pohod na hrib Boč, ki ga zaradi markantne podobe – s skoraj tisoč metri je najvišji hrib južno od Pohorja – imenujejo tudi štajerski Triglav. Če ga gledamo s Pohorja, je videti nekako ognjeniške oblike, vendar seveda ni bil vulkan in je v nasprotju z granitnim Pohorjem iz apnenca.

Boč je s pohorskega konca videti kot vulkan, a seveda ni, saj je iz apnenca. FOTO: Leon Vidic/Delo

A pravo markantno štajersko hribovje je seveda prav to. Za Pohorje se je sicer vedno dobro pozanimati, kakšna je vremenska napoved, in upoštevati, da morda ne bo prav natančna. Zaradi višine do 1500 metrov in še več je lahko tudi v ne prav pozni jeseni tam že zima, letos je že prišla prva pošiljka snega. Bistriškega dela Pohorja se lahko lotimo po več poteh. Lahko tudi peš, po slikoviti soteski Bistriški vintgar. V njem si lahko ogledate tudi kamnolom, v katerem so Rimljani v antiki lomili beli pohorski marmor, ter 13-metrski slap Šum.

Najbrž pa bo lažje z avtomobilom. Iz Bistrice vodita na glavno turistično točko tega dela Pohorja, Tri Kralje, dve dobri cesti. Ena čez Tinje in druga čez Šmartno na Pohorju. Na eni ali drugi je obvezen postanek v eni od dveh slovitih obcestnih postojank, na Tinju pri Planinskem Orglecu, malo naprej od Šmartnega pa pri Dovniku. Če niste lačni, vsaj zato, da ob špricarju ob šanku začutite vibracije okolja. Nekateri sicer menijo, da se pravna država v teh krajih konča že na nižji nadmorski višini, vendar prevelikega strahu, da boste pustili čreva na plotu, vseeno ni.

Na Treh Kraljih imajo poleg starodavne cerkve, ki je podobna tistima na Tinju in Šmartnem ter še kateri na Pohorju, sodoben hotel Jakec in manjše smučišče z dvema vlečnicama. V vseh letnih časih razen pozimi so odlično izhodišče za številne pohodniške in kolesarske izlete. Odpravite se lahko tudi do najvišjega slovenskega slapa na neapnenčasti podlagi, 24-metrskega Velikega Šumika na potoku Lobnica. Tam naokoli je tudi ostanek gozdov, kakršni so nekoč prekrivali ta del Slovenije, zavarovani pohorski pragozd. Danes Pohorje namreč prekriva predvsem smreka, tam pa so drvarjem ubežali originalni sestoji bukev in jelk.

S Treh Kraljev je lep in ne prenaporen tudi izlet do umetnega Črnega jezera, ki so ga nekoč zajezili za splavilo lesa v dolino. Naprej se pride do koče na Osankarici. Ta je spomladi žal pogorela, mogoče pa si je ogledati bližnje Tri žeblje.

Oaza miru, Črno jezero na Pohorju FOTO: Tadej Regent

Gre za prizorišče enega najbolj tragičnih spopadov druge svetovne vojne pri nas, kjer je januarja 1943 dva tisoč nemških vojakov in policistov obkolilo 70 borcev in bork Pohorskega bataljona. Povelje, ki so Nemci dobili od svojega komandanta, generalmajorja Otta Lurkerja – po vojni so ga obesili kot vojnega zločinca –, je bilo kratko in nedvoumno: »Bandite ujeti ali uničiti!«

Partizani se niso vdali in so padli do predzadnjega borca. Zadnjega so tako hudo ranjenega, da se ni mogel ustreliti sam, Nemci ujeli in pozneje ustrelili kot talca. Med padlimi pri Treh žebljih je bil najbolj znan sloviti veteran prve svetovne vojne, Maistrov borec in partizanski narodni heroj Alfonz Šarh - Iztok s tremi sinovi, starimi 16, 14 in 12 let. Šarhovi potomci, saj je imel več otrok, sicer živijo še danes.

Vino, golf in samostan

V bistriški občini je tudi vrh Rogle, vendar je bolj pametno, da se tega dela Pohorja lotite iz smeri Slovenskih Konjic, do katerih se z avtoceste zapeljete na izhodu Tepanje. Lahko pa se odpeljete nekaj kilometrov od Slovenske Bistrice po stari cesti proti Celju. Pred Konjicami je posebno za otroke zanimiv manjši živalski vrt MiniZOO Land. V štajerskem mestecu pod Konjiško goro pa bodo na svoj račun prišli tudi odrasli. Za ljubitelje golfa imajo namreč med vinogradi odlično igrišče z devetimi luknjami, podjetje Zlati grič pa je tam blizu uredilo tudi eno najsodobnejših vinskih kleti daleč naokoli. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da se, tako kot drugod pod Pohorjem, tudi tu ukvarjajo predvsem z izvrstnimi belimi vini.

Vsekakor se je prijetno sprehoditi tudi po slikoviti osrednji ulici starega dela mesta. Od tam se je mogoče povzpeti tudi na bližnji grič do deloma obnovljenih razvalin gradu.

Tudi Slovenske Konjice imajo svoj grad, ki pa je pretežno v ruševinah. FOTO: Leon Vidic

Blizu Konjic je v odmaknjeni dolini eden zgodovinskih biserov Štajerske in nasploh Slovenije, Žička kartuzija. Menihi so v njej živeli od druge polovice 12. stoletja, ko so jo ustanovili kot prvo kartuzijo zunaj Francije in Italije. Razen nekaj časa v 16. stoletju je delovala do leta 1782. Takrat jo je kot številne druge samostane razpustil cesar Jožef II., vendar v nasprotju s številnimi drugimi ni nikoli več začela delovati. Prepuščena zobu časa je mogočna kamnita gmota propadala in skoraj popolnoma propadla, vendar so jo na srečo začeli prenavljati. Do zdaj so ji že precej povrnili nekdanji videz, največ prahu pa je v zadnjem času dvignila polemika med zagovorniki in nasprotniki tega, da bi v sklopu obnove samostanske cerkve nanjo namestili premično streho.

Zelena Rogla

Iz Slovenskih Konjic je samo nekaj kilometrov do turistično najbolj razvitega dela južnega Pohorja. Začenja se v Zrečah. Nekdaj in zaradi velikih tovarn še vedno zelo (težko)industrijsko razvit kraj je že dolgo prav tako kot po izdelavi orodja in brusov znan po termalni vodi. V tamkajšnjem težkoindustrijskem podjetju so se namreč odločili, da se bodo resno lotili turizma. Prvi sad vlaganj je bil zimskošportni center na enem najvišjih pohorskih vrhov Rogli. Pod njenim vznožjem pa so odkrili tudi termalno vodo. V nekaj letih so zrasle terme, ki so sicer manjše od nekaterih drugih na Štajerskem, na primer v Podčetrtku ali na Ptuju, vendar imajo kar nekaj bazenov in različnih namestitvenih zmogljivosti.

Pod Roglo so Zreče s termami, zato lahko isti dan smučate in se namakate v bazenih. FOTO: Unitur

A največja privlačnost zreškega Pohorja niso Zreče, ampak Rogla. Ta se je v desetletjih razvila v eno večjih slovenskih smučišč, kjer osrednji ponudnik Unitur ponuja smučanje in hotelske zmogljivosti različnih kategorij, tudi za najbolj zahtevne, ter apartmaje, prav tako je mogoče prespati pri številnih zasebnih ponudnikih. Smučanje na Rogli je priljubljeno tudi zunaj Slovenije, saj so na njej poleg Maribora najbližje bele poljane milijonskemu Zagrebu, pozimi pa je tam mogoče slišati še več tujih jezikov.

Čeprav je vrhove Pohorja že pobelila prva snežna pošiljka v prihajajoči sezoni in so temperature v teh dneh posebno zjutraj lahko že kar zimske, pa smučanja najbrž še nekaj časa ne bo. Na Rogli je veliko možnosti tudi za ukvarjanje z drugimi športi. Če je na primer fitnes ali bazen najti marsikje drugje, pa so standardno veliko nogometno igrišče ter pokrita igrišča za košarko, rokomet, odbojko in tenis na tej višini v Sloveniji edinstvena.

Tudi tisti, ki na 1500 metrih razmišljajo o čem drugem kot o treningu, lahko počnejo marsikaj. Pod osrednjim hotelskim kompleksom je sankališče Zlodejevo. Zanj ne potrebujejo snega, saj gre za sani na vodilu. Dolgo je 1360 metrov, višinska razlika je 200 metrov, na saneh pa lahko dve osebi dosežeta 40 kilometrov na uro. Sani so tako varne, da so primerne tudi za otroke.

Rogla ima številne športne zmogljivosti, o katerih lahko na drugih slovenskih smučiščih samo sanjajo, pa tudi slikovito pot med krošnjami pohorskih smrek. FOTO: Unitur

Rogla je prepredena s potmi, po katerih se je mogoče odpraviti v mogočne pohorske gozdove. Lahko se odpravite na nekajkilometrski pohod do koče na Pesku ali pa se, če vidite, da bo to preveč, ustavite pri tridesetmetrskem razglednem stolpu čisto na vrhu Rogle. Ko se po zavitem stopnišču povzpnete nad višino okoliških smrek, se odpre izjemen razgled ne samo na Boč ali Tri Kralje, ampak ob jasnem vremenu še na dobršen del Slovenije in tudi daleč čez njene meje.

Zanimiva in ne preveč naporna je tudi pot do Lovrenških jezer. Gre za visoko šotno barje, poraščeno z nizkim ruševjem, v katerem se skriva 20 jezerc. Teh ne napajajo izvirki, ampak samo dež oziroma taleči sneg. Od enega do drugega se je mogoče gibati po poti, izdelani iz brun, saj bi drugače lahko obiskovalci poškodovali ta precej občutljivi prostor. Lovrenška jezera so največje visoko barje v Sloveniji, zavarovana pa so tudi zaradi tega, ker tam živi pri nas ogroženi ruševec, čudovit velik ptič iz družine kur. Če ga srečajo, ga morajo pustiti pri miru celo lovci, saj ne spada med lovne vrste.

Prav posebna atrakcija na Rogli je Pot med krošnjami. Nekaj več kot kilometer dolga pot je 20 metrov dvignjena od tal in torej res poteka med krošnjami pohorskih smrek. Konča se s 37 metrov visokim stolpom, s katerega se je mogoče spustiti po več kot 60 metrov dolgem toboganu.

Pravljična bitja v skrivnostnih gozdovih

Pohorje je zaradi svoje mogočnosti in gostih, skrivnostnih gozdov od nekdaj burilo domišljijo. Prebivalci so verjeli, da njegove vode naseljujejo povodni možje, potoke in reke vodovniki, jezerca jezerniki. V silovitih hribovskih nevihtah so videli divjo jago; šlo naj bi za dušo nekega lovca, ki je ustrelil v križ, za kazen pa se je spremenil v prikazen in zdaj občasno s svojimi nevidnimi psi lovi po pohorskih gozdovih. Po planjavah so se menda sprehajale vile, v davnih časih pa tudi sam Jezus, Marija in svetniki. Med Roglo in Osankarico naj bi prebival velikan hostnik; tako močan je (bil), da je kar z rokami ruval drevesa.

Tovrstno izročilo je pred drugo svetovno vojno zbiral učitelj s Tinja Jože Tomažič. Tudi o njegovem življenju in delu imajo na bistriškem gradu stalno razstavo, vključno z učilnico iz starih časov. Tomažičeva težava je bila, da je izbral nekoliko neroden trenutek za izdajo pravljičnih knjig s Pohorja. V tisk jih je namreč dal med vojno in s tem kršil kulturni molk; poleg tega jih je ilustriral domobranski propagandist češkega rodu Jožef Beránek, ki je tako kot številni Attemsi končal svojo življenjsko pot v povojnih pobojih. Učitelja Tomažiča sicer kakšne posebne sankcije niso doletele, vendar mu nova oblast ni dovolila več izdajati pravljic.

Te so začele spet izhajati šele po osamosvojitvi na začetku 90. let prejšnjega stoletja. Ker je bilo Tomažičevo delo tako dolgo v bunkerju, je izjemno pestro, obširno in zanimivo pravljično izročilo Pohorja po krivici zapostavljeno in manj znano kot iz kakšnega drugega konca Slovenije.