Slovenska Istra na hrvaški strani schengna

Letoviška transverzala Savudrija – Poreč – Rovinj je med Slovenci množično priljubljena vsaj od časov, ko si je menda vsaka poštena delavska družina (še) lahko privoščila vsaj teden dni dopustovanja ob morju. Tako ima pretežni del slovenskega življa, rojenega v rajnki Jugi, vsaj del možganov popisan s spomini na kolone do vrha napakiranih jugov, stoenk in fičkov, ki so se potrpežljivo cjazili po regionalnih cestah bratstva in enotnosti. Na obcestnih počivališčih so šumele folije za na pot pripravljenih piščancev, ki so jih spremljali potovalni temperaturi omenjenih vozil primerno sparjeni paradižniki. Slednji so namreč po prioritetnem seznamu ostali brez mesta v hladilni torbi, saj so v njej zatočišče pred vročino dobili zamrznjeni obroki namenjeni konzumaciji v prihajajočem tednu.

Od tedaj se na področju prevoza pravzaprav ni kaj dosti spremenilo. Procesija proti Lijepoj njihovoj traja podobno dolgo, le da se romarji bratsko in enotno premikajo po pločevine polnih avtocestah v klimatiziranih vozilih in jih, če imajo res srečo, pošten zastoj doleti šele ob čakanju na prestop schengenske meje.

V bazenu v kampu se namaka staro in mlado. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Se je pa kar precej spremenilo v kampih. Nekoč je kampiranje pomenilo parcelo za šotor, s seboj privlečeno brako ali „pravo“ prikolico, skupne sanitarije sumljivih sanitarnih standardov, kjer so čučavci odplake vračali, umivalniki za pomivanje posode pa so hranili dokaze o prehranskih navadah živečih v okoliških prikolicah. Trgovinica je večkrat odtajane sladolede prodajala od 10h do 12h, za dostop do elektrike, pa se je moral nadebudni turist na počitnicah prekvalificirati v polagalca kablov, da je do prikolice pripeljal fizikalno osnovo za hlajenje piva in gretje filanih paprik. Zato je pisec tega besedila sumničavo dvignil obrv, ko je vodja odprave v osrčje slovenske turistične in kamperske enklave onkraj hrvaške meje naznanil, da bomo nekaj dni preživeli v kampu.

Adriano Ukušič s hčerkama in ženo skrbi za delovanje kampa Polidor. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Pridite k nam, vaša hiška je že tu

Zlobni jeziki so nekdaj namigovali na dolge prste sodržavljanov južno od Kolpe in skovali zbadljivo turistično vabilo „pridite k nam, vaš avto je že tu!“ Danes je pri njih že cela hiša. Naša. No, od Adrie Mobil. V lično urejenem družinskem kampu Polidor, ki se nahaja dobrih pet kilometrov iz centra Poreča, premorejo za celo manjšo vas teh v Sloveniji narejenih počitniških hišic. Razporejene so tako, da obkrožajo notranji del kampa, kjer svoje postojanke vkopljejo tisti, ki so jih pripeljali s sabo, kar jim daje obrobno in posledično mirno lego. Vse hišice imajo lastni dve kopalnici, dobro opremljeno kuhinjo in veliko teraso z vrtom, najrazkošnejše pa se ponašajo še z manjšim privatnim bazenom in še malce manjšim jacuzzijem, kjer se lahko prebivalci namakajo blizu lastnega hladilnika in uživajo vso drugo za dopustovanje nujno infrastrukturo. Otroci, ki jim njihovi poveljujoči niso privoščili lastne čofotalnice, lahko razbeljena telesca ohladijo v dveh bazenih v osrednjem delu letovišča, kjer je za starejše otroke na voljo tudi vodni šank, pivce za živce. Za tiste, ki na morju vztrajajo, da se je treba kopati v njem, od kampa do okoli 800 metrov oddaljene obale vozi vlakec. Najbolj popularna plaža v bližini se imenuje D'Or, kjer imajo široko ponudbo za vse vrste gostov, od tistih mlajših, ki jim največ pomeni zabava, drugi, malo starejši pa si lahko na ležalnike pustijo prinašati hrano in pijačo.

Večerno vzdušje v poreški restavraciji Di Vino. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Starodavni Poreč in moderna kuhinja

Posebej avanturistično razpoloženi dopustniki se lahko proti večeru, ko vročina malo popusti, odpravijo na sprehod po starodavnem poreškem mestnem jedru, ki na isti lokaciji vztraja že od neolitika, temelje sedanji mestni strukturi geometrično razporejenih ulic pa so postavili Rimljani v drugem stoletju našega štetja. Med kamnitimi obzidji in številnimi stolpiči, je glavna atrakcija gotovo Evfrazijeva bazilika, ki jo je v razkošnem vzhodno-rimskem slogu v 6. stoletju dal postaviti škof Evfrazij, njegov trud pa je, poleg vseh ostalih navdušencev, proti koncu drugega tisočletja prepoznal tudi UNESCO, ki je baziliko uvrstil na seznam svetovne kulturne dediščine.

Plaža D'Or privablja številne zabave željne in napitkov žejne. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Starodavni ostanki kulture se na poreških ulicah mešajo z modernimi principi kulinarike. Resnici na ljubo za slednjo velja podobno kot za večino obmorskih letoviških mest. Izogibajte se glavni rivi, pa morda dobite kaj užitnega. To sicer ne velja za poreško glavno rivo, saj prav tam domuje ena boljših lokalnih restavracij Di Vino, kjer ribe pripravijo brez pretirane kopeli v poceni oljčnem olju, testenine z morskimi sadeži pa so domače in ravno prav čvrste. Obrat se ponaša še z velikim akvarijem, kjer zadnjo postajo v vreli kopeli čaka pisana druščina jastogov in drugih oklepnikov.

Evfrazijeva bazilika iz 6. stoletja. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Del severne, ok, hrvaške Istre z okolico je gotovo zanimiva turistična destinacija, kjer bodo na svoj račun prišli tako mlajši kot starejši in ni predaleč niti za dnevni izlet iz domovine. Bolj izven sezone, saj veste, schengen.