Sladka kriva pota

Pred leti sem imela čast, da sem se pogovarjala z enim mojih najljubših avtorjev, striparjem Mikijem Mustrom. Za zmeraj se mi je vtisnila v spomin njegova misel: »V življenju sem imel to srečo, da nikoli nisem delal, niti en sam dan!« Izjemni opus trditev postavlja na laž, toda mojster Muster je seveda hotel reči, da je v delu užival, kot drugi uživajo v priljubljenem konjičku.

Nekaj podobnega mi je povedal današnji sogovornik, dr. Borut Štrukelj: »Imel sem velikansko srečo, da me je v življenju zanimalo toliko stvari.«

Rosvita Pesek je kolegici Urši Izgoršek v intervjuju pripovedovala, kako je na dopustu dala možgane na pašo, potem pa je ob prihodu na delo ugotovila, koliko zaostanka si je nabrala. Kot voditeljica Odmevov si popolnega odklopa ne more privoščiti.

Ljudje, ki imamo radi svoje delo, ga nikoli povsem ne odmislimo. Ved­no smo na preži za novimi idejami in možnostmi za izboljšave, in kakor pravi dr. Štukelj, je velika sreča, če imaš okoli sebe ljudi, ki delijo tvoje navdušenje.

Za novinarstvo sem se odločila v petem razredu, ko mi je učiteljica pod spis napisala: »Bravo, le tako naprej! Tako se rojevajo mladi literati in novinarji!« V poklicu se je medtem spremenilo marsikaj, od nekoč cen­jene profesije smo novinarji postali pljuvalniki za frustracije, predpraž­niki, v katere si mimogrede obrišejo noge, ali kar prostituti.

Včasih se zabavam ob misli, da bi lahko drago učiteljico slovenščine tožila, ker me je spravila na kriva pota, po drugi strani pa mi je kristalno jasno, da v nobenem drugem delu ne bi tako uživala.

Pandemija je na glavo postavila marsikaj, tudi način dela. Pokazalo se je, da se da mnogo stvari narediti tudi od doma, brez brezplodnih ses­tankov in tičanja v prometnih zastojih. Ljudje so imeli kar naenkrat dovolj energije za večurno rekreacijo, igro z otroki, peko peciva in kruha, za vrtnarjenje, hišna opravila in celo za pospravljanje kleti. Mnogi so ugotovili, da so v miru in tišini, ki je ne prekinjajo pisarniška opravljanja in kavice s sodelavci, bistveno bolj učinkoviti.

Po drugi strani je bilo za nekatere peklensko. Če so v igri majhni otroci, oba starša delata od doma, babice in dedki, na katere se sicer vedno lahko zanesemo, pa v osami tičijo na drugem koncu države, je to lahko recept za katastrofo.

Tudi sama sem se resno ukvarjala z mislijo, da bi mamo prešvercala čez 50 plus občin in za ceno duševnega zdravja tvegala morebitno kazen. Ko so končno odprli občinske meje, smo mamo vpoklicali že naslednji dan. Ko se je pojavila, kot običajno obložena z vrečami sveže zelenjave in sladkarij za otroke, je bilo, kot bi se mi prikazala Mary Poppins.

Ustvarjanje Nedela sredi pandemije je bilo poseben izziv in hvaležni smo vam, vsakemu posebej, da ste v teh negotovih časih ostali v naši družbi. Trudili smo se, da se ni preveč poznalo, da članki nastajajo v dnevnih sobah, ob spremljavi kričanja otrok, reševanja matematičnih enačb in kuhanja kosil.

A vendar, če me je koronavirus česa zares naučil, me je tega, da se dobre ideje za članke ne rojevajo v samoti. »Človek je družabno bitje, njegovo temeljno zdravje, telesno in duševno, je odvisno od dejanske bližine s sobitjem. Glejte po TV oddajo o gozdarstvu ali stopite v zaresen gozd, pa boste čutili razliko,« je v pogovoru z Gregom Kališnikom razmišljal pisatelj Branko Gradišnik.

Prva redakcijska popandemijska kava nedelovcev je bila zame odrešujoča. Čeprav se je zdelo, da je naš sestanek v bifeju ob gradbišču popolnoma kaotičen, poln smeha in anekdot iz osame, smo v eni uri nabrali vsaj ducat predlogov za zanimive sogovornike in vsaj toliko tem, v katere bi kazalo zagristi.

Tudi dobri odnosi med sodelavci se ne rojevajo na formalnih konferencah, brainstormingih, delavnicah in kar je še te novodobne šare. Če hočeš o človeku resnično kaj izvedeti, ga v žgoči vročini pelji na pivo v hladno senco.