Zagodi mi nežno

Moj dedek je bil človek iz fine familije, ki se je zaradi ljubezni do črnolasega dekleta poročil na kmete. Govoril je nemško in igral violino, a nobena od teh veščin na vasi ni bila posebej cenjena.

Nekega dne je njegova violina umolknila za zmeraj. Dedkova tašča je namreč, najprej z violinskim lokom, nato pa še z dragocenim inštrumentom, šla nad prašiče, ki so pobegnili iz hleva. Vedno sem se spraševala, ali ni ta sila podjetna in zdravorazumska ženska tega storila namerno, da bi usmerila zeta k bolj ­koristnemu početju.

Pred kratkim je naša osemletnica izrazila željo, da bi igrala violino. Glede sposobnosti svojih otrok skušam ostati na realnih tleh. Nadarjena je za marsikaj, toda glasbenega talenta po mojem ni pri vrhu njenih sposobnosti.

Del sprejemnega izpita na glasbeni šoli je petje pesmi po lastni izbiri. Odločila se je za Zajčka dolgouščka. Predlagala sem ji, naj poskusi s kakšno drugo pesmico, a ko sem slišala izvedbo, sem ji vedno znova svetovala, naj se vrne k Zajčku, saj je bil ta še najbolj podoben izvirniku.

Pred sprejemnim izpitom sem si na vse kriplje prizadevala, da bi jo navdušila za kitaro, kjer sprejmejo 20 učencev, na violini pa le dva, zaradi česar se mi je zdela misija obsojena na neuspeh.

Ukvarjala sem se tudi z mislijo, da bi počakala pred vrati in prihranila sramoto vsaj sebi, pa je bila materinska ljubezen močnejša od zadrege.

Še zdaj mi ni jasno, kaj se je na sprejemnem izpitu zgodilo z mojo hčerko. Še nikoli ni zapela tako popolno, ritem je za članico komisije ponavljala brez napak.

Zdaj se ukvarjam z logistiko, kako bomo še to obveznost stlačili v urnik in se, kot se je verjetno pred sedmimi desetletji moja prababica, sprašujem, kako bi se dalo čas, ki ga bo požrla violina, koristneje unovčiti. V tolažbo mi ostaja le tista znana Nietzschejeva misel: »Brez glasbe bi bilo življenje ena sama napaka.«