Običajno polno zasedeno parkirišče sameva, rolete na blagajni so spuščene, namesto vrveža pred vhodom ni žive duše, še Boljkov bik, zlizan od vseh nadobudnih plezalcev, se zdi manj sijoč. Nič vreščanja, nič prerivanja, nobenih vznemirjenih otroških glasov, ki komaj čakajo, da se po peščenih stezicah zapodijo k naljubši ali najstrašnejši živali.

 

Še nikoli nismo imeli zaprto toliko časa, celo med osamosvojitveno vojno so bila naša vrata ves čas odprta,« pojasni Irena Furlan, biologinja in pedagoška vodja, potem ko naju s fotografom Urošem spusti na ograjeno območje pod Rožnikom, ki takšnega miru v 70 letih obstoja, kar so praznovali lani, še ni doživelo. Pozdravimo se na daljavo, ob upoštevanju vseh nujnih (samo)zaščitnih ukrepov, in se v tišini hladnega ponedeljkovega jutra, v katerega se večina živali še ni dobro prebudila, odpravimo na, priznam, privilegiran ogled.
 

Odraščajo brez obiskovalcev

Za surikate je jutro še prehladno, enajstletni lev Maksimus in leto mlajša levinja Čaja v skladu z mačjo naravo lenobno dremata za stekleno steno. V Ljubljano sta prišla lani, ob praznovanju okrogle obletnice vrta, mladičkov nimata. Na zunanjem prostoru so posebej zanju, tako kot za nekatere druge živali, pripravljene igrače, da se zamotita, a sod, v katerega lahko zasajata zobe, bo očitno prišel na vrsto pozneje.





Prvi, ki jim hlad ni vzel veselja do jutranjega skakljanja, so kenguruji. Med klepetom v njihovi ogradi se nam radovednež približa na dva metra, kdo je zdaj komu bolj zanimiv, se sprašujemo vsak zase. »Običajno ne pridejo tako blizu,« pove najina vodnica, ki dela v ljubljanskem zooju že 30 let. »Poglejta, tamle je mama z mladim kengurujčkom,« opozori na dobro skrito bitjece, ki iz varnega zavetja mamine vreče zre v svet. »Zdaj je star približno šest mesecev in tako kot nekateri drugi mladiči, ki odraščajo brez prisotnosti obiskovalcev, se bo moral tudi on na človeški vrvež šele navaditi. Ko bomo seveda spet lahko sprejemali obiskovalce,« pojasni.



Med najmlajšim naraščajem, ki se je pojavil v času »karantene«, je mladič zebre, ki so ga poimenovali Sanaa, kar v svahiliju pomeni umetnina, in dva indijska ježevca, razmnožile so se tudi mare, za koliko, ni jasno, saj mame svoje otročičke še skrbno varujejo. Letos so imele mladičke še kamele, divje svinje in mufloni, za nadaljevanje rodu sta januarja poskrbela črna čopičarka in madagaskarski dnevni gekon. Morda bodo katero od teh živali čez čas predali kakšnemu od več kot 400 živalskih vrtov, ki so tako kot ljubljanski včlanjeni v Evropsko zvezo živalskih vrtov (EAZA), a zaradi pandemije so trenutno vse izmenjave ustavljene.
 

Čas za preventivo in treninge

Tako kot številne druge ustanove so morali zaradi preprečevanja širjenja okužb s koronavirusom 15. marca za javnost zapreti tudi ljubljanski živalski vrt, hkrati pa zaradi varnosti 39 zaposlenih na novo organizirati delo, osredotočeni na to, da bo za živali kljub vsemu dobro poskrbljeno. Zdaj nekateri delajo od doma, oskrbniki pa so se razdelili v tri skupine, ki se med seboj izmenjujejo, a ne srečujejo. Vsak oskrbnik praviloma dela sam, le kjer to ni mogoče (na primer pri slonu), delo opravijo v paru, veterinarji so prisotni, a ne vsak dan. Praviloma vsak oskrbnik skrbi za »svoje« živali, a so vsi dovolj izurjeni, da znajo oskrbeti tudi druge.



»Na srečo imamo v naši ustanovi odličen računalniški sistem, v katerega vpisujemo vse pomembne informacije, od tega, kaj se dogaja z živalmi, ali kakšna potrebuje posebno nego, rojstva in morebitne pogine, pa vse do naših izobraževanj. Tako smo vedno vsi obveščeni o bistvenih stvareh,« pojasnjuje Irena Furlan. Prostore, kjer bivajo nekatere živali, redno razkužujejo, kar je še posebno pomembno pri primatih, ki bi lahko bili najbolj dovzetni za bolezen covid-19. A doslej so edine primere obolelosti ugotovili v živalskem vrtu v New Yorku, kjer se je okužilo več tigrov.



V teh tednih, ko se je življenje umirilo, so opravili številne preventivne preglede, na vrsto so prišli slonica Ganga, navadni variji, zlatolični giboni, surikate, izvedli so tudi cepljenja velikih mačk. A tako kot ljudje se lahko začnejo dolgočasiti tudi živali. »Nekatere zelo pogrešajo obiskovalce,« pripomni Furlanova ravno pri ograji otroškega živalskega vrta z mini kozami in ovcami, ko se zasliši neznosno beketanje in se njihova skupinica odločno postavi pred nas, češ: »Glejte nas, tu smo!«



Nekatere vrste so res radovedne, pove sogovornica, in če pride v ogrado z jeleni veterinar, se menda vsa jelenjad postavi tako, da ji noben veterinarjev gib ne more uiti. Tudi morski lev se je ob našem obisku izkazal za velikega firbca, saj je takoj, ko je zaslišal oskrbnikovo vozilo pri sosedah surikatah, pokukal izza ograje in nato kot pravi nadzornik še večkrat vestno preveril, kaj se dogaja.



Zato se oskrbniki zdaj še bolj ukvarjajo s tem, kako živali telesno in miselno zamotiti in – zakaj pa ne – razvedriti. Hrano jim lahko skrijejo po ogradah, da jo iščejo in zaposlijo svoj smrček, priboljške jim nastavljajo v različne krogle in škatle, da se morajo potruditi, da pridejo do njih, tudi slonica Ganga si je svojo malico morala zaslužiti z majhnimi triki, kot je prenašanje vej, dvigovanje orjaške tace in podobno. Prav te dni je svoj četrti rojstni dan brez publike praznovala šimpanzinja Leona. Ker je raziskovalne sorte, so ji oskrbniki v domovanje postavili posebno »omaro« z majhnimi odprtinami, ki ponazarja drevesno deblo in kamor lahko skrijejo različne priboljške, kot so semena sončnic in ličinke hroščev mokarjev. »Šimpanzi so tisti, ki obiskovalce najbolj pogrešajo, saj jih izredno radi opazujejo in oponašajo,« pove Furlanova. Znano obnašanje, kajne?



Zdaj je nekaj več časa za treniranje trikov, ki oskrbnikom in veterinarjem pomagajo pri oceni zdravstvenega stanja živali ali celo pri zdravljenju. Nekatere, recimo varije, šimpanze in mačje pande, so naučili, da se znajo sami stehtati, velike mačke so natrenirali, da se približajo ograji in pokažejo zobe, tudi šimpanzi se približajo oskrbniku na drugi strani ograje, da jim lahko izmeri temperaturo, morska leva sta navajena negibno ležati, kadar je treba opraviti rentgensko slikanje zob ali ultrazvok trebušne votline.
 

Zahtevni morski lev

Čeprav so se zaradi koronavirusa v vsakdanjem življenju pojavile številne omejitve in ovire, dobra oskrba živali ni bila ogrožena. »Zaloge hrane imamo dovolj, pa tudi preskrbovalne poti so ostale odprte,« pove Furlanova. Odkar so pred časom zaposlili nutricionistko, ki natančno določi, katero vrste hrane in koliko naj poje posamezna žival, se je marsikaj izboljšalo. »Zelo veliko smo prihranili pri stroških za hrano, ugotovili pa smo tudi, da je za živali večinoma bolj kot sadje primerna zelenjava. Učinek izboljšane prehrane se pozna tudi pri zmanjšanju stroškov za veterinarsko oskrbo,« izvemo.



Slonica Ganga, ki je s svojimi 45 leti njihova najstarejša »stanovalka«, poje okrog 80 kilogramov hrane na dan, a seno in zelenjava sta poceni. Precej bolj zahteven glede prehrane je morski lev. Na njegovem jedilniku so različne vrste rib, ki jih dobivajo iz tujine in morajo biti globoko zamrznjene na točno določeni temperaturi. Tudi postreči mu jih je treba nekoliko odmrznjene pri strogo določeni temperaturi. »Če tega ne upoštevamo, so ribe zanj pokvarjene in mu škodijo,« razloži naša gostiteljica.



Čeprav krmljenje živali v našem največjem živalskem vrtu ni dovoljeno, številni obiskovalci tega ne upoštevajo. V teh tednih se je pokazala tudi dobra plat koronavirusa: nekatere živali, kot na primer giboni, ki v tem času od nevednih obiskovalcev niso mogli dobiti neprimernih priboljškov, imajo lepšo dlako in nobenih težav s prebavo. Surikate, najbolj priljubljene med najmlajšimi obiskovalci, pa so malo shujšale, kar je zanje dobro, in postale še lepše kot prej, opažajo zaposleni.
 

Kje je kdo?

»V mesecih od aprila do junija pride k nam največ šolskih skupin, a na to letos najbrž ne moremo več računati. Vprašanje je, kako bo s prvomajski prazniki, ko je obisk največji, saj nas v enem dnevu obišče celo do 5000 ljudi,« pravi Furlanova. V njihovi ustanovi so trenutno ustavljene vse naložbe, ocenjujejo pa, da bodo imeli zaradi pandemije za približno 100.000 manj obiskovalcev, kar je tretjina običajnega letnega obiska.



Blažen mir je vladal, ko smo se sprehodili proti izhodu, le nekajkrat ga je prekinilo predirljivo vreščanje varijev. Medvedka Meta je smrček komajda pomolila iz brloga, lev, ki zna biti glasen ves dan in bi ga bilo, če ne bi imeli zvočnega onesnaženja, slišati do Brezovice, je še vedno poležaval. Morda bi bile tudi živali zadovoljne, če bi se vrnilo običajno življenje.
Dokler njihovim glasovom ne moremo prisluhniti v živo in zelo od blizu, lahko utrinke iz živalskega vsakdanjika spremljamo po spletnih kamerah, ki so postavljene pri levih, žirafah, surikatah, v hotelu za divjinske živali s pogledom na ptičjo krmilnico in tudi v gnezdo velike sinice je mogoče pokukati, na novo pa so kamere namestili tudi pri varijih in gibonih. Kdo ve, mogoče je kengurujček ravno zdaj pogledal iz mamine trebušne vreče?