S krampom po otroštvu

Rad brskam po preteklosti, jasno, svoji. Verjetno prerad, saj jo je kar konkretno prešpikalo nekaj resnih in za dobro pest neusodnih prekletosti, ki jih v polsnu kar redno predelujem v dogodja z lepšim iztekom.

Osnovnošolsko prostočasno otroštvo sem pustil za ping pong mizo. Vsak dan po celodnevni šoli dve uri in pol nabijanja žogice, fovšljivi nepoznavalci so nam rekli drkalice. Nekaj deset se nas je redno srečevalo na turnirjih po ožji, videli pa smo tudi koščke tedaj glavne, širše domovine.

Večkrat sem si obljubil snidenje z nekdanjimi tekmeci, za nekatere vem, da loparja niso dali iz rok vse do današnjih dni. Da skupaj prebudimo one čase, ki so meni prinesli čustveno najkrasnejše, pa tudi tako žgoče trenutke, da me ob spominu nanje še danes malo zapeče pri – des­nici, ki je delala usodne napake.

Letos je napočilo, super mednarodni turnir v mestu, kjer union pivo zgolj urinirajo, z igralci, ki jih na vsake kvatre spremljam po teve. Čeravno sem preračunaval, da bom o dogodku morda kaj osebnega priobčil (imel sem prav), sem se na pot odpravil kot zasebnik, civilist.

Ki pa so ga v preddverju dvorane ustavili in napotili v tri minute vožnje oddaljeni hotel na testiranje. Tudi ko sem se prelevil v novinarja in pokazal izkaznico, zahteva ni popustila. Oddrvim v hotel, tam nikogar od testirajočih, ker so bili vsi – v dvorani, čakajoč na boj našega junaka. Telefonično mi obljubijo, da si bo v dvorani zdravnik vzel tisto minutko in mi vatiranko penetriral v smrkljevino. Držal je besedo in paličico, na njegovo gesto sem se odzval z negativnim testom in stopil v hram namiznega tenisa.

V njem nas je bilo na tribunah, rečem in tipkam, trideset. Pa ne mojih vrstnikov iz Murske Sobote, Kočevja, Hrastnika, Kranja ... Pač nekaj Francozov, Švedov, več Kitajcev (to je bilo jasno kljub maskam) in Slovenci, sorodniki in še kaj našega junaka četrtfinalista. Najglasneje se je slišalo: »Bavo, Dako, gemo!« Naš junak, slednjič izdam, da gre za Darka Jorgića, je imel tudi navijača, za katerega sem med pavzo za nepingpongaško mizo izvedel, da je postarani egiptovski junak (nekoč) celuloidne žogice (zdaj je ta iz manj neprijaznih snovi).

Čeravno se je Slovenec za las zmuznil v polfinale, sem pod masko skrival grimaso hude poparjenosti – kam so vsi pr'jatli šli? Je to odnos do početja, zaradi katerega sem po vrsti izpuščal rojstne dneve in prilož­nosti za simpatiziranje s sošolkami, je to zavezanost drilu, ki mi je resda vcepil nekoliko sitno picajzlovino, seveda zgolj na meni ljubih področjih – sicer pa nekaj sreče in še več gorja.

Pokonci me je zabrisalo, ko sem vrh tribun zagledal nekdanjo pionirsko šampionko, pristopil sem, jo ogovoril, ko me je prosila, naj snamem masko, je nekako nakazala prepoznavo mojega obličja, morda zgolj iz vljudnosti – v opombo, po štiridesetih letih, v katerih se je ona postarala za petnajst, jaz za njen trikratnik – in naslednji hip je že ni bilo več. Do snidenja leta 2067?

Ker so se mi nekdanji časi tako grdo režali v brk, na polfinale čez tri ure nisem čakal. V bifeju sem otožje ob dejstvu, kako krhek je kramp, s katerim izkopavam spominske ostaline, ovlažil z žlahtnim rumenilom, spomine pa na primerni razdalji obujal s Severnoafričanom, ki je, poslušajoč o mojih uspehih, svojih mi ni mogel našteti, ker mu skoraj nisem pustil do besede, ob koncu malone zaklical: »Bavo, Gega!«

Nezapitemu in neobjokanemu pa mi tik pred vstopom v avto posije sonce. Srečam enega svojih trenerjev. Moje napake je tedaj popravljal kar nekaj let, jih je pa od tedaj preteklo toliko, da se me ni spomnil niti minuto po tistem, ko sem snel masko. Slednjič se me je?

Kaj mi je dala laška lekcija? Morda potrditev že slišanega, da hlastanje za minulim škoduje lepoti in še čemu in da je treba uživati sedaj in se veseliti jutrišnjosti in z malo sreče tudi pojutrišnjosti. Kar je prav, saj se vsaj za sedanjost strinjamo, da je briljantna.

P. S. Rečeno mi je bilo, da je bil turnir zaradi covida zaprt za publiko. Kaj pa zdaj?