S »kišto« daleč od ponorelega sveta

Ko se ob koncih tedna ali v počitniškem času vozite po avtocesti ali se razgledujete po kampih, se zdi, da je vse polno avtodomov, in to od najmanjših potovalnikov za dva do dobesedno avtobusov visokega sijaja. Občutek pravzaprav ne vara: ljudi, ki si omislijo svoj vikend na štirih ali več kolesih, je čedalje več, le da se razlikujejo po načinih prostočasnega bivanja, potrebah in destinacijah. So avtodomarji, ki nekje parkirajo in uživajo udobje svojega mobilnega doma, in avtodomarji, ki so zrasli iz tabornikov in neutrudno stikajo za novimi skritimi kotički in avanturami. To je danes, ob razvoju novih potovalnih pripomočkov, lahko lažje in tudi udobno.

Franci Zakrajšek, ki je bil včasih avtoprevoznik, pozneje pa se pridružil reviji Avtodom kot testni strokovnjak za avtodome in sodelavec v marketingu, je svoj prvi avtodom nabavil že daljnega leta 1997. »Takrat nas je bilo v Sloveniji kakšnih sto, danes je približno 7700 registriranih avtodomarjev, s tistimi, ki imajo predelane kombije, enoprostorce ali tovorna vozila, pa še toliko več.« Skoraj deset let je prisegal na integrirca, kralja avtocest s panoramskim razgledom, nato pa ga je sodelavec Andrej Sedej, ki je siva eminenca avtodomarstva v Sloveniji, navdušil za snemljive bivalnike nemškega podjetja Tischer. Kmalu se je tudi sam odločil zanj in z njim v lastni režiji, z družino ali družbo prepotoval lep kos sveta, zdaj pa »kište, polžke, hišice, ruzake ...«, kakor tem bivalnikom »ljubkovalno« rečejo njihovi lastniki, tudi prodaja, saj je ekskluzivni zastopnik za Tischerjeve snemljive bivalnike za Slovenijo, Hrvaško in Srbijo.

Avanturist, tabornik po duši in ravnanju ter dober poznavalec avtodomarstva je strnil bistvene pluse in minuse posameznih vrst avtodomov. Izbira je precejšnja: od potovalnih prikolic, kombijev (vanov), compacta, (pol)integrirca, alkovna, integrirca do snemljivih bivalnikov, ekspedicijskih vozil, cestnih križark do največjih – polpriklopnikov. Vseeno večina ljudi posega po kombijih in nekoliko večjih avtodomih, svetuje pa, da preden se lotimo nakupa česarkoli, ta vozila najprej najamemo in sami preskusimo. »Ker te lahko zmoti nekaj, česar sploh ne pričakuješ, zato ga je treba konkretno uporabiti z vsemi potniki, od največjega do najmanjšega. Bolj kot estetika je namreč pomembna praktičnost. Najemite si ogledani avtodom za vikend, se zapeljite na želeno destinacijo in se sami prepričajte, ali vam ustreza.«

Se mu pa, kakor pravi, zdi hecno, da ljudje z lahkoto sprejmejo, zakaj neki osnovni osebni avto stane dobrih deset tisoč, luksuzni pa tudi 80 tisoč evrov ali več, medtem ko jim to pri avtodomih ne gre v račun. »Na ceno avtodoma vsekakor vplivata blagovna znamka nadgradnje in cena osnovnega vozila, pa tudi kakovost sten, tesnil, oken ...« Poudarja še eno pomembno dejstvo, namreč, da bolj ko je avtodom luksuzen, za manj ljudi je. »Če je registriran za šest ljudi, to ne pomeni, da ima zato kaj več prostora, vode ..., ampak manj: manjši wc, bolj miniaturno kuhinjo, manj prostora za prtljago. Moralo bi biti ravno obratno, a ni, ker bi se potem pojavil problem nosilnosti, tudi zmanjšane okretnosti.«

Na majhnost se lahko navadiš

Pri manjših avtodomih, zlasti kombijih, se lahko pojavi občutek utesnjenosti. »Kombi je kvečjemu za dva, družina se že zelo stiska.« A jih kljub temu nabavljajo številne družine, ki si ne morejo ali nočejo privoščiti avtodoma, se pa rade potepajo. Par, ki ima zdaj tri otroke, si je pri dveh najprej omislil rabljeni van, a je s prihodom tretjega otroka postal premajhen, tako da so z vita westfalia presedlali na nekaj večjega in višjega forda nugget.

»Avtodoma si sicer ne bi mogli privoščiti, a nas to niti ne zanima, ker kombi čez teden uporabljamo kot drugi avto, ob koncih tedna pa se spremeni v naš cestni vikend, s katerim smo veliko bolj okretni kot kakšni večji avtodomi. Na Korziki, na primer, zaradi njih po ozkih uličicah pogosto nastanejo zastoji, mi pa nismo tako omejeni in se pogosto izgubljamo tudi po precej divjih lokacijah,« je povedala 39-letna mama. Prekrižarili so Toskano, Korziko že dvakrat – »tudi v glavni sezoni nam je uspelo na plažah prespati skoraj deset noči« –, Slovenijo, Hrvaško in Avstrijo z vsemi mogočimi skritimi kotički in jezeri, prišli do Črne gore, letos pa mogoče prek celotne nekdanje Jugoslavije do Grčije.

»Če gledam naprej, si ne bomo kupovali nič večjega, kvečjemu nov kombi z integrirano kuhinjo, mogoče s šotorom na strehi in še enim dodatnim.« Navajeni so, da nimajo prostora: »Veliko je prestavljanja in pospravljanja, da si sproti prirejaš prostor, ki ga potrebuješ – otroške sedeže ven, postelja dol, postelja gor ..., a nas to ne omejuje. V kombiju res ni veliko prostora, se nam pa skorajda še ni zgodilo, da bi morali zaradi vremena ves dan preždeti v njem. A se da tudi to: raztegneš postelje, razgrneš družabne igre, začnejo se skrivalnice, igra po kotičkih ...«

Za približno 15 let star van so odšteli nekaj manj kot 13 tisoč evrov, kar je zelo ugodno, si pa danes številni, nekateri tudi zaradi nižjih stroškov, kupijo oziroma dajo kombi predelati v avtodom. A kakor pravi Zakrajšek, končna cena ni nujno nižja v primerjavi z avtodomom. »Odvisno od tega, koliko opreme daš v kombi. Ta stane med 20 in 25 tisoč evri, predelava približno 20 tisoč evrov, torej lahko hitro pristanemo tudi pri 50 tisoč evrih. A četudi vzamemo star in poceni kombi in potem vgradimo novo opremo, lahko za to porabimo deset tisoč evrov in več, a bo vseeno siromašno opremljen, prodali pa ga bomo lahko kvečjemu za tisočaka ali dva več, kot smo plačali za kombi. Podobno težko je po desetih letih prodati kombi, ki smo ga kupili novega in dali predelati pri kakem zasebnem nepoznanem podjetju, ker ti precej hitreje izgubljajo ceno kot kombiji priznanih znamk, recimo Adria, Pössl itd. Ti stanejo med 40 in 50 tisoč evrov,« je pojasnil in dodal:

»Je pa dejstvo, da če kombi opremimo le z najnujnejšim, to pomeni, da se nečemu odpovedujemo: prhi, topli vodi, stranišču ... To je lahko zoprno zlasti na kakšnih daljših poteh, še zlasti za ženske. Že za moškega je tiščanje na potrebo na cesti sredi Trsta hudo neprijetno, kaj šele, če je treba ponoči na smučariji iti nekam ven, na mraz? Zato, če mene vprašate, se mi zdi najpomembnejša stvar, ki bi jo moral imeti vsak avtodom, prav stranišče. To velja seveda za tiste, ki pravijo, da svoj avtodom včasih uporabljajo tudi za dopust (smeh), medtem ko je kupiti avtodom zato, da v njem bivaš dva ali tri tedne stacioniran v enem od kampov, čista neumnost in metanje denarja stran. Za to je še vedno najbolj primerna prikolica, ki ne stane veliko in v sinergiji s kampom zadošča vsem potrebam.«

Mobilne in neodvisne

Druga vrsta prikolic so potovalne »in te morajo imeti svoj akumulator, ki ga avto polni med vožnjo, uporabno kopalnico, morajo biti majhne in mobilne, praktične, aerodinamične ... Več kot 3,5 metra je že predolga,« pravi Zakrajšek. »Z vso to avtonomijo omogočajo daljša potepanja, zagotavljajo neodvisnost izven kampov, pa tudi mobilnost zaradi odpenjanja v kampih, tako da lahko okolico raziskujemo z avtom. Sodobne potovalne prikolice imajo tudi elektronske nadzorne sisteme proti zanašanju, protinihajno sklopko za pripenjanje, v nekaterih državah je vožnja z njimi dovoljena tudi do hitrosti 100 km/h.« Priporoča, da se rabljena kupi od ljudi, ki so z njo potovali. »Nizozemske so skoraj vedno brezhibno vozne in morda tudi cenejše, medtem ko Skandinavci dopustujejo s prikolicami tudi pozimi, zato so bolj izolirane in imajo bolj dovršen sistem ogrevanja, kar pa močno dvigne ceno.«



Za to možnost se odloča tudi par v srednjih petdesetih letih, ki rad potuje in se ni temu odrekel niti, ko so bili otroci še majhni. »Sva pač destinacije in oglede izbirala glede na njihovo starost in se prilagajala dejstvu, da ima naša družina pet članov. Zdaj so otroci že skoraj odrasli in nimajo več želje, da bi potovali z nama, zato se za naju začenja novo obdobje, ki ga nameravava kar najbolje izkoristiti. Ker imava veliko izkušenj tudi s kampiranjem in potovanjem z avtodomom, točno veva, da bo mini prikolica za dva najin mobilni dom, ki nama bo omogočil vso svobodo. Zaradi njene aerodinamične oblike in majhne teže bova lahko hitro potovala na vse konce Evrope, ko pa bova prišla na izbrano destinacijo, jo bova preprosto odklopila in se na potepe po okolici podala z avtom. Tako bova vedno mobilna in tudi v ozkih ulicah starih mest ne bova v nevarnosti, da obtičiva, kakor se nam je nekoč zgodilo z avtodomom. Nakup prikolice sicer ni poceni – računava, da jo bova dobila za približno 15 tisoč evrov –, a je glede na najine želje optimalna rešitev.«


 

Ko avtu oprtaš nahrbtnik ...

Podobna potepanja, le da s še bolj kakovostnimi materiali in preprosto uporabo, zagotavljajo tudi že prej omenjeni snemljivi bivalniki, »v katerih pa se najdejo avanturisti z nekoliko drugačno misijo«, je povedal Zakrajšek. Ti namreč iščejo popolno neodvisnost od kampov, predvsem pa dosegljivost lokacij, do katerih večina drugih potovalnih vozil težko ali sploh ne pride.

Pogoj za tak bivalnik je lahko tovorno vozilo ali pick-up na štirikolesni pogon, kar stane med 20 in 40 tisoč evri, lahko tudi več, a kakor pravi Zakrajšek, »je moj pick-up čez teden osebno vozilo, za na potep pa mu oprtam snemljivi bivalnik, ki je širši, večji in bolj izoliran od večine predelanih kombijev, a ima lahko za ceno tam okoli 30 tisoč evrov vso avtonomijo tudi za izjemno nizke temperature zimskega dopustovanja. To pomeni, da kjerkoli si, imaš lastno elektriko in ogrevanje, wc, toplo vodo za prhanje, od bivalnika pa ne kaplja in curlja. Akumulatorji se poleg polnilcev polnijo tudi med vožnjo, nekateri dodatno namestijo sončne celice ... Oprema je, skratka, odvisna od uporabnika in njegov ciljnih destinacij.«



Poleg tega se bivalna kabina šteje kot tovor, kar v primerjavi z avtodomom pomeni eno registracijo manj pri hiši, saj je eno samo vozilo lahko terenski avtodom, osebno ali pa gospodarsko vozilo. »Lahko bi rekli, da je po funkcionalnosti neke vrste križanec med avtodomom, počitniško prikolico in terenskim vozilom. Ko se želimo potepati, bivalnik snamemo in pustimo v kampu, z vozilom pa se odpeljemo po svoje,« je pojasnil Ljubljančan, ki se »tovora« znebi v manj kot desetih minutah. »Brez dvoma pa je to zate le, če že imaš tak življenjski slog, torej, da znaš živeti z manj, si prilagodljiv in te omejenost prostora ne moti preveč, poleg tega moraš imeti v sebi potepuško žilico, ki te poganja na pot: da bi si nekaj takega omislil zato, da se za tri tedne ustaviš na neki lokaciji, nima smisla.«



Zdaj si življenja brez bivalnika ne predstavlja. »Kamorkoli gremo lahko z njim: včasih na martinovanje, trgatve grozdja ali češenj, tudi na koncerte ali tuje sejme. Zlasti v Nemčiji imajo v času sejmov v neposredni bližini vedno začasne kampe s sanitarijami, prhami ...« Z njim se je podal tudi po Albaniji, kar je opisal na 133 straneh potopisa, objavljenega na njegovi spletni strani. »S klasičnim avtodomom tam ne bi mogel do številnih destinacij, ki sem si jih res želel ogledati! Trenutno je aktualno nabiranje špargljev: za nekaj dni parkiramo pod Kraški rob, nabiramo, kombiniramo s kolesarjenjem, sem zapeljemo še malo na morje ... Ker nisi odvisen od kampa, lahko parkiraš kar nekje na plaži. Ponoči gledaš zvezde, se zjutraj tudi v glavni sezoni zbudiš povsem sam, nato spet od šestih popoldne vse do poznega večera. Ni lepšega!«

Na divje!

To še kako dobro razume družina, ki se z avtodomom potepa že 18 let, a so si zdaj izbrali manjšo različico. »Ko sta bila otroka majhna, smo naredili tudi po 120 prenočitev na leto,« je povedal oče, »se je pa to potem, ko sta otroka začela hoditi v šolo, precej umirilo. Avtodom je stal doma, stroški za registracijo, servis, gume ... pa so vseeno bili.« A so vztrajali, saj jim je bilo pomembno, da se lahko umaknejo v lepe, čim bolj opustele kotičke, zlasti na manj znane in oddaljene plaže, »vendar je to v zadnjih letih postalo že tako popularno, da ga skoraj ni več kraja, kjer bi bil lahko sam.«



Tudi zaradi tega so začeli razmišljati o drugih in bolj ugodnih opcijah: manjšem, a bolj okretnem avtodomu, »in ker bi nam avto, kot je pick-up, prišel prav tudi za druge potrebe, smo se začeli hitro spogledovati s kombinacijo s snemljivim bivalnikom.« Nakupa niti malo ne obžaluje. »Res je sicer, da se ne morem navaditi, da ni prehoda v bivalnik; prej si šel lahko kar od volana počivat v prostore zadaj, kaj na hitro prigriznil, zdaj je pač treba parkirati.« Pogreša tudi več prostora, čeprav se v bivalnik še vedno spravi vsa družina z že skoraj odraslima najstnikoma, je pa potreben tudi strešni kovček, da lahko pospravijo vso prtljago.



A vse to je nepomembno ob dejstvu, da se »lahko odpeljemo tudi na lokacije, kamor prej nismo mogli, še vedno pa lahko pozimi hodimo smučat. Za to je 'kišta' super, ker je dobro izolirana in je v njej lepo toplo, spomladi in jeseni iščemo mirne kotičke po hrvaški obali, poleti pa tudi drugod v tujini čim bolj divje lokacije – plaže, jezera, zaidemo celo kam višje. Če imaš rad divjino, hkrati pa si želiš udobje – toplo vodo, stranišče, hladno pivo v hladilniku –, je tak bivalnik res dobra rešitev.«

Z dušo ali ...

Vendarle pa se popotniki razlikujejo med seboj. »Poznam družino, ki je nabavila bivalnik, a ga zdaj prodaja, saj se vračajo nazaj na šotor. Trdijo, da za njihov slog in destinacije ustreza samo šotor. To so, zaradi zahtev njihovih ciljev, šotoristi po duši in ne reveži, ki si ne morejo privoščiti avtodoma, kakor zmotno misli marsikdo. Ker ni vse odvisno samo od finančnih zmožnosti, so pa žal nekateri danes prepričani, da če imajo najdražjega integrirca, imajo tudi najboljši avtodom. Ali da je edini logični razvoj popotništva od šotora do prikolice, nato avtodoma in nazadnje intergrirca, kar seveda ne drži. Družimo se pač zaradi ljudi in ne zaradi oblike potovalnih pripomočkov. Tega včasih ni bilo; vsi smo imeli stare gare, se pozdravljali med seboj, celo obrnili in se počakali, da smo se pozanimali, kam nas nese pot, včasih kar ob cesti naložili na žar ...

Danes pa je žal veliko avtodomarjev s predragimi vozili, ki sploh niso avtodomarji, ampak v to rinejo, ker jim to pomeni statusni simbol in daje možnost, da pokažejo svoje bogastvo. A ker niso avanturisti in kampisti, so pogosto nezadovoljni in potem to slabo energijo širijo naokoli, po forumih ... Ali pa tam sprašujejo, kam naj jo mahnejo zdaj, ko so si nabavili avtodom .... Ponavadi je ravno obratno: najprej imaš ideje in želje, kam bi šel, šele nato razmišljaš, kako oziroma s čim bi šel tja!«

Sicer pa, kakor pravi izkušeni popotnik, ima vsaka celina svoje predpise, zahteve in značilnosti. »Idealne razmere za avtodomarstvo so v skandinavskih deželah. Parkiraš dobesedno povsod, kjer to ni označeno z znakom, pogoj je edino, da nisi moteči element. V Avstraliji ima vsako parkirišče brezplačne prhe in stranišča ter plinski žar, samo pospraviti je treba za sabo. Po Novi Zelandiji pa bi se lahko zgledovali: če namreč avtodom omogoča vso avtonomijo, lahko spiš, kjerkoli želiš. Če ne, moraš iti v kamp, in to je označeno z nalepko. Taka rešitev bi bila dobra tudi za Slovenijo, saj bi tako ločili samozadostne avtodome od nesamozadostnih.«