Rock'n'roll šola življenja

Človek se neprestano uči. Zavedno, nezavedno, prostovoljno, prisilno, namenoma, pomotoma. Nekaterih znanj se oklene za vse življenje, druga vseskozi nadgrajuje, tretja v trenutkih bahavosti zavrže kot zadnjo smet in jim v stiski nato znova zakliče Help! Ko se ozre nazaj, spozna, da so se mu v poseben predel spomina, duše in srca najtrdneje usidrala tista, ki jih je usvojil skozi užitek in s pomočjo navdihujočih ljudi.

O tem sem razmišljal prejšnji teden, ko sem v oktobrskem prezgod­njem mraku iz kina pešačil proti domu. Po ogledu dokumentarca Moo­nage Daydream sem bil zbegan: kaj, če je David Bowie res bil vesol­jec? Njegova sla po ustvarjanju je namreč bila, kar film tako lepo poudari, vsaj izvenzemeljska, če ne kar nadvesoljska. V današnjosti, ki se šibi pod težo birokracije in nesmiselnih opravil, je njegova totalna zavezanost osmišljanju vsakdana oddaljena kot tiste zvezde, ki se majorju Tomu med poletom v neznano zdijo tako zelo drugačne.

Toda mar ne hrepenimo prav po tem? Po idealu, h kateremu stremimo in si zanj prizadevamo, četudi vemo, da ga nikoli ne bomo dosegli? Če že ne moremo biti David Bowie, smo lahko David Bowie za en dan. V kombinaciji s Camusovim srečnim Sizifom je osebna filozofija tega glasbenega in modnega kameleona zagotovilo za kolikor toliko znosno življenje.

Rock'n'roll modreci slehernika ne učijo zgolj znosnosti bivanja, temveč tudi barvitosti, drznosti in praktičnosti. »Če nameravaš avtoriteto brcniti v zobe, uporabi obe nogi,« svetuje Keith Richards, kitarist, čigar nagubani obraz in raskavi glas delujeta kot ultimativni opomnik: ne dovoli kretenom, da ti serjejo po glavi, pa boš dolgo in srečno živel do konca svojih dni. No, na najpomembnejšo sestavino smo skoraj pozabili. »I need a love to keep me happy,« Keef prepeva v pesmi o sreči.

FOTO: Juan Medina/Reuters

John Lennon je šel še korak dlje: ljubezen je vse, kar potrebujemo. Pred preprostostjo te mantre klecnemo tudi najtrdovratnejši realisti.

Poleti sem končno našel čas za ogled dokumentarne miniserije Get Back, v kateri je režiser Peter Jackson v slabih osmih urah zaobjel kaos, nestanovitnost, muhavost, toksičnost, ustvarjalnost ter genialnost, predvsem genialnost Beatlov in njihovega petega člana Billyja Prestona. Liverpoolska četverica me je dotlej naučila marsičesa: da najlepše ljubezenske pesmi sploh ne govorijo o ljubezni (You Never Give Me Your Money), da nisem edini nostalgik na svetu (Yesterday) in da v prošnji za pomoč ni nič sramotnega (saj veste, katero imam v mislih?).

Večji del serije poteka za stenami dveh studiev, kjer so se Beatli poskušali spraviti v formo za prvi koncert po triletnem premoru. Medtem ko je Paul prekipeval od ustvarjalne energije, so bili John, George in Ringo sprva izgubljeni v času in prostoru. Tapridni Beatle je bil v svojih prizadevanjih, da bi preostalo trojico prebudil iz sna, brezupno neučinkovit. Mučno in smešno obenem je opazovati prizore, ko z vsem zanosom poje besedilo Maxwell's Silver Hammer, John in Ringo pa se komajda držita pokonci. Mimogrede: Paul je dejansko verjel, da lahko ta otročji komad o serijskem morilcu postane uspešnica.

Serija Get Back je preveč zavezana načelu avtentičnosti, da bi v njej pričakali pravi deus ex machina. Toda proces postopoma steče. Gledalec niti ne opazi, kdaj John začne prevzemati pobudo in kdaj njegov cinizem preraste v pronicljivost. Na trenutke se zdi, kot da se uspešnice pišejo same od sebe. In tako sem se, ne prvič, prikopal do ultimativne resnice: vsak paul potrebuje johna in vsak john paula. »Oh, I get by with a little help from my friends,« bi pristavil Ringo.

Za brezštevilne nasvete Jima Morrisona, Jerryja Garcie, Johna Fruscian­teja, Milana Mladenovića, Pera Lovšina in drugih dobrih profesorjev v tej kolumni žal ni prostora. A glede na to, koliko rokerskih mod­rosti sem vsrkal, bi moral že zdavnaj postati doktor seksa, drog in rock'n'rolla. Kot novinar slovenskega časopisa te ambicije nisem izživel, ampak se ne sekiram pretirano, saj so me Stonesi naučili, da ne moreš vedno dobiti tistega, kar si želiš.