Med nama s Primožem je energija, ki je ni mogoče prekiniti

Lahko se pohvali z lepotno lento kraljice Slovenije leta 1996, a je tudi ponosna mama 20-let­nega Maja, 16-letne Gaje in 14-letne Stele. Renata Bohinc govori odločno, samozavestno, a hkrati eterično nežno, tako, kot lahko govori le ženska, ki so jo življenjske preizkušnje izbrusile do dia­manta.

V kavarni sredi ljubljanskega BTC tik ob prodajalni, v kateri je zaposlena, nam je pred začetkom delovnika zaupala, koliko prijateljstva vnaša v vzgojo, kdaj je prvič zaslutila, da bo okoli 40. leta ločena, in zakaj sta z nekdanjim možem, legendarnim skakalcem Primožem Peterko, še vedno povezana – pa ne le kot starša.

Raziskovalci ezoterike se zadnje čase precej posvečajo t. i. dušam dvojčicam, ker menda dvigujejo frekvence celotnega planeta; vsak ima svojo, a je morda v tem življenju ne bo srečal. Občutek imam, da sta jo s Primožem našla drug v drugem že kot najstniški par, saj sta takoj delovala prijetno sklad­no, tako po energiji kot videzu.

(nasmešek) Pravijo celo, da sva si vedno bolj podobna. Med nama je še vedno energija, ki je ni mogoče prekiniti. Verjetno tudi zato, ker sva bila skupaj že od 16. leta.

Pravite, da je bil vaša prva in edina ljubezen. Že dolgo pa živimo v svetu, ki na vsakem koraku – tudi v filmih in nadaljevankah – promovira promiskuiteto, kako je treba zamenjati čim več partnerjev ... Vendar se vse bolj kaže, da je privilegij, če v življenju spoznaš eno samo resnično sorodno dušo.

Res je, to je privilegij. Verjamem, da se ti resnična ljubezen lahko zgodi zgolj enkrat v življenju.

Kako jo prepoznati? Po miru v sebi, ko srce preprosto ve in temu ne moreš ubežati, ker gre, kar zadeva energijo, za popolno dvojino?

Ja, čeprav je v resničnem življenju lahko daleč od popolnosti. S Primožem bova ne glede na vse povezana vse življenje, pa ne le zaradi od otrok. Med nama je neka kemija, kar je jasno vsakič, ko se srečava. Že prej sva bila prijatelja, pogovarjala sva se o vseh stvareh, a zdaj se je prijateljstvo še poglobilo. Težke preizkušnje, ki sva jih doživljala kot par in zdaj, ko sva ločena, so naju po eni strani zelo oddaljile, na neki drugi ravni pa hkrati izjemno povezale. Sploh ko se nisva več tako zelo zapletala, kar zadeva čustva.

Uradno sta bila par kar 23 let. Tistega leta, ko ste postali kraljica Slovenije, je Primož že nizal uspeh za uspehom. Po nedavnem razhodu ste z otroki najprej živeli v najetem stanovanju, predlani pa ste kupili čudovito hišo na deželi v bližini Kranja. Kako so vaši najstniki sprejeli selitev še dlje od urbanega naselja – je bil to zanje šok?

Niti ne, ker smo že prej živeli na obrob­ju Kranja, prav tako na vasi. Pred tem smo bili leto dni v najemu v Preddvoru, kar pa je bil zanje in zame velik šok, predvsem logistično. Vožnje je bilo petkrat več kot prej. Po drugi strani smo se v tistem obdobju z otroki še bolj povezali.

S 500 kvadratnih metrov hiše smo se preselili na 80 kvadratnih metrov stanovanja. Zame to ni bila velika težava, zanje pa, saj so bili od nekdaj navajeni na več prostora. V najetem stanovanju smo ostali toliko časa, da je bila hiša do konca sezidana, primerna za vselitev. V tistem času se je začelo koronsko obdobje, treningi so odpadli in ni bilo več toliko voženj, kar nam je zagotovo vsem prijalo. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

Najprej so se vsi trije navduševali nad vrhunskim športom, potem pa so šli po drugih poteh. Najstarejšega Maja zanima športno novinarstvo, Gaja se po vašem vzoru preizkuša v manekenstvu. Kaj pa najmlajša Stela?

Res je, Maj študira novinarstvo. Stela si, kot kaže, prav tako želi iti po manekenski poti. Nekaj časa je hodila na ritmično gimnastiko. Vsi trije so prej resno trenirali, res je, a so izgubili motivacijo – tudi zaradi korone. Poleg tega sta se obe dekleti med vadbo poškodovali. Za Gajo mi je posebno žal, da je opustila smučarske skoke, a v tistem obdobju je prav tako hudo padla v Planici.

Kaj se je zgodilo?

Z naleta je šla naravnost na glavo, ker ji je vzelo smučko. Ob prihodu domov je bila zares uboga. Hvala bogu, da je bil takrat, ko je padla, v bližini Primož in jo je lahko pobral, me takoj poklical in povedal, kaj se je zgodilo. Tudi zaradi te nesreče se je Gaji skakanje zmerilo.

Zdaj se verjetno vsi počasi vračate k športu, vsaj rekreativno?

Maj igra nogomet, skupaj tudi malo tečeva. Predvsem me priganja on, za kar sem mu zelo hvaležna. (smeh) Pa v hribe hodimo. Poskušamo spet ujeti ritem gibanja, v katerem smo živeli pred korono. Dekleti spodbujam, da si čim prej spet najdeta šport, ki se mu bosta redno posvečali, ne nujno tekmovalno, lahko zgolj zase.

Odsotnost gibanja se pozna, tudi motivacija za učenje in ustvarjanje pade.

Zagotovo. Vedno bom zagovarjala stališče, da se moraš nujno redno posvečati športu, saj se tako sproti razbremeniš in odganjaš negativne misli. Tukaj se lahko zahvalim Primožu, ker me je spodbudil, da sem bila še bolj dejavna. Tudi sama sem kot otrok trenirala odbojko in najini otroci so zrasli ob športu. V tej smeri si želim nadaljevati.

V enem od intervjujev ste na temo discipline in vzgoje lepo dejali, da je ne glede na odločnost mame na koncu moški tisti, ki naredi popoln red.

Seveda, mora biti pravi spoj materinske in očetovske energije. Na koncu je ati še vedno ati. Vsaj pri nas je tako, da kadar moja avtoriteta ne zadostuje, ima zadnjo besedo oče, ki reče: »Zdaj pa dost'!« Vedno sva bila takšna, da čeprav se o čem nisva strinjala, o tem pred otroki nisva razpravljala, ampak sva se najprej pogovorila sama in nato sprejela odločitev, kako pa kaj. Še danes je tako. Primož me glede tega še naprej podpira, ko jim reče: »Kako je mami rekla? No, to je zakon.«

Zelo pogosto smo žal ujetniki družinskih vzorcev, ki se ponavljajo – kot bi nas ločitev naših staršev zapečatila, da bomo to doživeli tudi sami v svojem partnerstvu. Menda ste že kot rosno mlado dekle večkrat rekli, da boste nekoč ločeni?

Ja, to sem večkrat rekla. Kot bi sama nadse priklicala prekletstvo.

Tudi mene je sošolka spomnila, da sem nekoč v 7. ali 8. razredu v spisu o prihodnosti napisala, da bom ločenka z enim otrokom.

(pokima) Verjamem, da se že rodimo s šestim čutom, a ga nato zanemarimo. Sama sem tudi potem, ko sva bila s Primožem v zvezi, večkrat rekla, da me je strah trenutka, ko bo končal kariero. Nisva namreč znala živeti zunaj rutine. Navajena sem bila, da ga pogosto ni doma, in sem imela vzpostavljen svoj red. Sploh nisva bila navajena živeti pod isto streho od jutra do večera vsak dan. Že po štirinajstih dneh so se začele prve težave. Po telefonu ali prek skypa pa še danes komunicirava in se razumeva idealno. (smeh)

Po ločitvi vaših staršev, ob kateri ste bili stari pet let, je tako mami kot očetu uspelo spoznati novega part­nerja. Vaša mama je s svojim partnerjem srečna še danes. Lepo.

Resnično, zame sta ideal. Tako kot v vsaki zvezi sta tudi onadva imela vzpone in padce, a sta vse rešila. Stara sem bila okoli sedem ali osem let, ko sta postala par.

Očima ste menda sprejeli, kot bi bil vaš oče.

Ja, od prvega dne sva se odlično razumela.

Na pot materinstva ste se prvič nenačrtovano podali že pri 21 letih. Svetovno znana manekenka Naomi Campbell je prvega otroka dobila le nekaj dni pred 50. rojstnim dnevom, sicer ji je hčer rodila nadomestna mama. Si predstavljate, da bi čez nekaj let ali že kar zdaj imeli še enega otroka?

Joj, ne. Ampak če zdaj ne bi imela še nobenega otroka in bi se prej posvečala karieri, bi poskusila, zakaj pa ne. Otroka naj bi imel takrat, ko si nanj pripravljen. Po drugi strani lahko vedno najdeš izgovore, zakaj še ni pravi trenutek. (nasmešek)

Koliko prijateljstva je pri vzgoji otrok še dopustnega, da ga ni preveč?

Tukaj imam problem. Mogoče sem preveč prijateljica svojih otrok. Že od njihovih najzgodnejših let poskušam vse reševati na prijateljski osnovi. Nisem prepričana, ali je to prav, sploh ko otroci postanejo najstniki. To sem počela intuitivno. Hkrati se je treba zavedati, da te poskušajo vedno vrteti okoli mezinca, v odnosu s starši ves čas preizkušajo meje.

Z Majem, ki sicer ni več najstnik, sva se vedno zelo dobro razumela. Imam pa še dve najstnici in moram priznati, da so to kar težka leta. Z Gajo grem včasih skupaj žurirat, nazadnje sva šli na pustovanje. Koliko je to v redu? Po eni strani zelo, ker jo imam malo na očeh, kaj počne, kako se odziva v družbi. Po drugi strani pa ji je lahko nerodno, ker ima zraven mami.

Videla sem, da je vesela, ker sem z njo, hkrati pa ni bilo nič narobe, ko sem se malo umaknila, ker sem začutila, da je tako prav. Nočem biti posesivna mama. Takrat, ko moram nujno nastopiti bolj odločno, denimo kadar katera od hčerk kaj zafrkne, se pokaže vpliv prijateljskega odnosa. Otrok je seveda hud nate, češ, kaj mi zdaj težiš, ampak vztrajam pri svojem. Jasno določim, kaj je dopustno in kaj ni.

Kako to naredite?

Zmeraj uporabim grozno, a učinkovito frazo, ki jo je pri meni uporabljala tudi moja mami: »Boste videli, ko boste imeli svoje otroke! Postavite se v mojo kožo, kako bi se vi odzvali na to!« Poleg tega vprašam: »Kako pa bi se ti počutila v mojih čevljih?« Podobno svetujem, kadar sta hčerki vpleteni v kakšen konflikt s prijateljicami – naj se vživita tudi vanje, kaj bi občutili v njihovi koži.

Vaši otroci se počasi, a zanesljivo pomikajo v odraslost. Vaš sin bo jeseni star toliko, kot ste bili vi, ko ste ga rodili.

Ja, ko pomislim, da bi po tej logiki že lahko postala babi, uh!

Zdi se, da ta generacija vendarle razmišlja precej drugače; večinoma si želijo biti starši pozneje, okoli 30. leta, pa četudi strogo biološko gledano to ni optimalno.

Med pogovori me je Maj že večkrat vprašal: »Mami, kaj je bilo s teboj, da si rodila tako zgodaj, zakaj nisi raje prej delala kariere?« Na to nimam odgovora. Tako se je pač zgodilo, in ko se ozrem nazaj, tega ne bi spremenila, bilo je enkratno. Tudi sama sem bila takrat, pravzaprav sva bila oba s Primožem še napol otroka in sva se lažje ujela z otroki.

Z največjim vesel­jem sva se igrala skupaj z njimi. (smeh) Pa vendar si zdaj ne predstavljam, da bi bil Maj že ati. Takrat so bili drugi časi. Ta generacija je še bolj zavita v vato, kot smo bili mi. Mlajši otroci so še globlje v vati, nič se jim ne dovoli početi, ničesar se ne smejo dotakniti. Le kam smo pri­šli? Takšen način vzgoje mi ni blizu.

Naša generacija je bila po pol dneva brez nadzora starejših na prostem – tako na deželi kot v urbanih naseljih, kjer smo se igrali, raziskovali, bili aktivni, ustvarjalni. Zdaj vlada en sam strah, kaj vse se lahko zgodi hudega.

Res je. Saj še vidiš otroke, da so zunaj, a je slika čisto drugačna, kot je bila pri nas. Pogosto zgolj sedijo na klopcah s telefoni in tablicami. Tega ne podpiram in tudi svojim otrokom govorim, naj bo tega čim manj.

Vaš nekdanji mož je eden najboljših slovenskih športnikov vseh časov. Prejel je dve bronasti kolajni – eno na olimpijskih igrah, drugo na svetovnem prvenstvu. Po koncu kariere leta 2011 je zapadel v hudo krizo, iz katere se je dolgo reševal. Za vajine otroke je to lahko zelo poučno, kako te lahko uspeh in slava potegneta do dna.

Zagotovo. To je posebno za Maja lahko najboljša oblika nauka – kaj v življenju početi in česa ne, ne glede na to, da gre za njegovega atija. Seveda je to hkrati lekcija, da je mogoče priti iz krize, če si zadosti vztrajen in si to zares želiš. Vsi trije otroci so zelo ponosni nanj. Šele v tem obdobju odraščanja zares dojemajo, kaj vse je kot športnik dosegel. Tudi ko jim včasih pokažem kakšen posnetek na youtubu in podobno.

Kaj menite o izreku, da so najlepši dragulji, ki jih ima lahko ženska nanizane okoli svojega vratu – roke njenih otrok?

Natančno tako – moji otroci so moji dragulji.

Po drugi strani pa ni v redu, če svoj podmladek zelo privežeš nase, kar je pogost greh mam, kajne?

Že pri 16 letih sem si zaprisegla, da svojih otrok ne bom privezala nase. Poskušam jim dati kar največ svobode, jim pustim dihati, a jih hkrati vsaj malo nadzorujem. Včasih slišim: »Pa, mami, no, saj veš, koliko sem star!« Ne gre za to, da jim ne bi zaupala, ker jim, a v mojih očeh so še vedno tudi moji otročki. Občasno mi dajo vedeti, naj se malo
ustavim, in potem razmislim ter naredim kakšen korak nazaj, ko se zavem, da so res že veliki.

Mogoče je pri edincih večja nevarnost, da jih starši pretirano nadzorujejo?

Bi rekla, ja. Kadar moji trije zdaj skupaj nastopijo proti meni, nimam več šans. (smeh) To mi je prav zares všeč pri njih, da so zavezniki. Ko denimo pridem iz službe in nisem prav dobre volje, ker niso posesali, oni pa me, postavljeni skupaj, vprašajo, ali je res treba sesati hišo prav vsak dan. Raje kar grem.

Menda ste bili pred časom kar malce preveč nagnjeni k čiščenju.

(zavzdihne) Še zdaj je tako. Tudi kadar sem slabe volje, se pomirim in razved­rim prav s čiščenjem. Zavedam pa se, da lahko s tem precej obremenjujem tako sebe kot otroke, in se zato poskušam brzdati.

Pa vendar, če ste tudi svoje otroke naučili počistiti za seboj, je to odlična popotnica za življenje.

To pa sem jih, ja. Lahko bi že sami živeli, ker znajo vsi ne le posesati, ampak tudi kuhati, prati perilo in pobrisati prah. Zelo so samostojni.