Primož sveti

Bil je umit dan. Če bi bilo po moje, tega ne bi počel, a ker me v to silijo višje sile, sem gonil po njihovo. Bicikliral. Na asfaltni špuri, ki jo poznam kot svoj prazni žep. Kar zaslišim za seboj zadnje čase sila pogost zvok, mletje pedalov, ki me bodo prehiteli. Včasih ob tem potihem zakolnem, največkrat, ako sem pozdravljen, odzdravim.

Tokrat sem v delčku sekunde pred uzrtjem dohitevajočega zaslišal prijazno besedo, ob uzrtju pa, nisem si mogel pomagati, zavpil: »O porkaduš, a je to mogoče?!« Ni bil nobeden od navijačev, ki v panegirik svojemu ljubljencu od glave do peta nosijo opremo Jumbo Visme, ampak kar Primož Roglič. Ni bil čudež, saj se je dogajalo blizu njegovega občasnega bivališča tik Ljubljane, ampak porkaduš mi je ušel, ker je hecno na pol metra ovohati človeka, ki je bil pred kratkim na Tourmaletu, Angliruju in podobnih hribčkih.

Verjetno ne presenečam, če povem, da je odbrzel kilometrom naproti, pod ritjo mu je svetila rdeča lučka, pod mojo je utripala. Škoda, da ta čas zaradi zoprnije na nogi specialko mučim izredno počasi, v najboljših časih pa sem jo počasi. Ker, lahko bi pol minute vozil v Rogličevem zavetrju, oh, koliko bi si imela povedati. Recimo o knjigi njegove soproge Lore Kilometer nič, lahko bi si za par ravnin zamenjala kolesi, lahko bi si zamenjala dresa, sam sem bil tistega lepega dne v nevtralno črni majici, doma pa imam tudi jumbovismovsko, ki pa jo oblečem samo za takmašne priložnosti, za vzpone.

Lahko bi kakšno ali katero rekla o mojem drugem najljubšem cestašu, Jonasu Vingegaardu, pa o Vuelti, morda bi, če se ne bi izdal za novinarja, od Rogliča celo izvedel, v katerem dresu ga bomo videvali v prihodnjih sezonah, pa o razliki, če kolesariš pred šihtom ali po njem ali ko ga nimaš, ali pa, če je gonjenje pedalov tvoj šiht, v njegovem primeru bi zlahka rekel, da super evronosen ...

Povedal bi mu, da sem na tistem odseku ceste v meglenih pomladnih jutrih intervalno trpel v časih, ko se njemu ni niti sanjalo, da bo nekoč padel v Planici, odbilo pa ga bo v moj najljubši šport (poleg pelote). Na odseku, od koder bi, če vmes ne bi bilo gričevnate zoprnije, lahko slutil vsaj obris cerkvice sv. Primoža nad Kamnikom. Pa ni bilo svetega Primoža, no, morda Zasavca kdo malikuje tudi do te mere, ampak le Primož, ki (rdeče zadenjsko) sveti.

Med kolesarjenjem in buljenjem v čudovite asfaltne vzorce mi misli vedno švigajo in mi krajšajo čas, razdalj pač ne. Tokrat so desetine metrov po srečanju specialne specialkarske vrste minevale, kot bi mignil (v počasnem posnetku).

Ker sem vozil elipse, mi je objektivno šibko matematično znanje pomagalo do izračuna, da tri ponovitve ne bodo prinesle načrtovane kilometrine. Zato sem skrenil dva tisoč metrov proti severu, in ko sem si miselno zacahnal obračališče, se je zgodilo: mi oziroma jaz misleč na Primoža, Primož po cesti iz gozda. Ker sva šla vsak v svojo smer in sta se njegova hitrost in moja počasnost sešteli, za pozdrav ni bilo časa. Ali pa se je (dozdajšnji) jumbovec zbal, da ga bom ogovoril, morda povprašal po zamenjavi dresa ...

Lahko pa bi mu zastavil uganko, katero mesto bo na dirki s ciljem nad Bologno dosegel, če mi je matematika vsaj tedaj bila mila, čez približno šestdeset ur.

Pravzaprav bi se sčasoma sam utegnil počutiti kot pomemben član ali člen cestnokolesarske druščine. Pogovarjal sem se že s starši dveh najboljših cestašev na svetu (ne Coppijevimi, ne Indurainovimi), potelefonaril z našim ta čas tretjim najboljšim gonilcem, besedoval z upokojenimi udeleženci Toura, pa z legendo, ki je zmagovala v časih, ko je bil profesionalizem pri nas še (nesmrtni) greh, poznam človeka, ki je nedolgo od tega prijateljeval s petkratnim kraljem Toura, ne boste verjeli, ta je Francoz. No, rahlo sem povezan tudi s Tadejem Pogačarjem s Klanca pri Komendi, saj sem prebral Cankarjev, pravijo, da gre za kratek simbolistični roman, Na Klancu.

Skupaj bi si na televiziji lahko ogledali oddajo Kolo sreče.