»Preteči sto kilometrov je nekaj najlažjega, kadar to lahko«

Petra Vladimirov in Žana Andreeva sta kratko malo divji ženski, ki ne klonita pred nobenim podvigom, četudi ga končata na vseh štirih z jezikom do tal. Lani sta v Andori uspešno sklenili eno težjih ultra gorskotekaških preskušenj na svetu. Hkrati Petra kot vzgojiteljica otrok v vzgojnem zavodu že nekaj let z nekaterimi njihovimi gojenci hodi peš iz Kranja na morje. Spoznala je, da oboje zahteva ogromno samopremagovanja in vztrajnosti, zato so na koncu vsi nagrajeni z evforičnimi občutki in zagonom za naprej. O vsem tem z dobro mero humorja, ki nenehno prežema tudi Petro, piše v svojem prvencu Evforija, ki ob branju navdaja tudi – z evforijo.

Euforia dels cims (Evforija vrhov) je petdnevni, 233 kilometrov dolg visokogorski izziv v andorskih Pirenejih, tehnično izredno težaven zaradi izjemno strmih odsekov, z 20 tisoč metri vzpona, 20 tisoč metri spusta, s petimi vrhovi nad 2900 metrov in 32 vrhovi, visokimi med 2500 in 2900 metrov, ki jih tekač osvaja po neoznačeni poti zgolj s GPS-napravo in zemljevidom (približne) poti. Alpe–Adria pa je približno 170 kilometrov dolg pohod od Kranja do Pirana, čez hribe in doline, ki ga je letos že petič z nekaj mulci iz Vzgojnega zavoda Kranj izpeljala peščica tamkaj zaposlenih.

Petra in Žana, Slovenka in Rusinja, ki sta tudi zasebno par, sta ljubiteljski športnici, ki ju predvsem za lastni užitek pogosto odnaša – bodisi v športnih copatih, gojzarjih, na turnih smučeh ali v kajaku – tja, kjer ni drugih ljudi ali jih je zelo malo. In kjer je lepo, še doda Petra. V preteklih letih sta tako preveslali – in to predvsem v zimskih mesecih, ko ni nikjer nikogar – dobršen del Kvarnerja, prenočevali pa v šotoru in v toplih copatih. Prehodili – in kjer je se dalo, tudi pretekli – Velebit, Himalajo, vršace v Tadžikistanu, Rusiji, Kirgiziji ...



Številne od njih sta tudi turno presmučali, kar zadnja leta zlasti radi počneta na Norveškem. Za njima so številni vzdržljivostni teki in pohodi, najraje samooskrbni – kjer ima udeleženec zgolj GPS in hrano v nahrbtniku, »saj je pot resnično in edino lahko pristna, če jo zmoreš brez vsakršnih nenaravnih pomagal« –, med njimi stotnija kilometrov okoli Elbrusa, maraton po zamrznjenem Bajkalskem jezeru, pa smrtno nevarna dirka po morskem dnu v Beli puščavi v osrčju Sahare ...


 

Z izzivi do samozavesti

Medtem pa otroci in mladostniki, ki zaradi vzgojne nemoči staršev in različnih težkih situacij ne morejo živeti doma, le stežka najdejo dovolj discipline in vztrajnosti za potrjevanje na športnem področju. V zavodu jim poskušajo ponuditi strukturirano in varno okolje, spodbujajo jih k uresničevanju svojih potencialov in jih učijo različnih načinov spoprijemanja z življenjskimi zahtevami. Vseeno pa v svetu, ki je prežet z visokimi pričakovanji in večinoma ceni zgolj odličnost, redko doživijo svoje potrditve. Družba jih kljub navidezni strpnosti in sprejemanju še vedno prepogosto prezre in odrine na stran.



Ravno zato jim Petra z ekipo poskuša s premagovanjem izzivov pokazati njihovo lastno vrednost. »Naši mulci si res močno zapomnijo pozitivna doživetja in spodbudne besede in včasih jih potegnejo na plan tudi, če se srečamo po več letih! Resda jim mogoče ne moremo zagotoviti uspeha v življenju, lahko pa jim dajemo vsaj dobre izkušnje in zato dobro popotnico za naprej, da dobijo neki pristen občutek, ki ga bodo mogoče nekoč nekje drugje, na razpotju, potegnili na plan in se odločili prav.«

In na pohodu lani, le dva tedna po tem, ko sta z Žano zmogli Evforijo vrhov, jo je prešinilo, »da se jim na poti do morja dogajajo podobne stvari, kot so se nam, ultratekačem, v Andori: težave na poti, omahovanje, premagovanje samega sebe, na koncu samopotrditev, ker jim je uspelo.« Na pobudo založbe UMco je tako začela pisati oz. širiti zapise o andorskem podvigu, že prej zabeležene na njenem Cici blog(u). Tekače bo seveda najbolj zanimala tekaška zgodba, vendarle pa je bistvo tega tudi avtobiografskega romana mnogo bolj splošno. Osnovno sporočilo zgodbe je namreč to, da lahko z vztrajnostjo, korak za korakom, uspe vsak. Tudi mladostniki, ki imajo sicer manj priložnosti, kar lahko sleherni bralec prenese na svoje življenje, tudi in predvsem takrat, ko zmanjka motivacije in moči.


 

Poravnali sta dolgove

A Evforija še zdaleč ni neka zatežena in moralistična knjiga, ampak je taka kot njena avtorica, ki se med drugim predstavi kot »precej lena oseba«, kot »športnica, ki potrebuje cele dneve, da nekam pride«: polna humorja, ob tem pa še slikovitih opisov, anekdot na robu verjetnosti, zabavnega razglabljanja o smislu vsega in ničesar, o vzponih in padcih vse do srečnega konca – za mulce in za njiju, ki sta 233 kilometrov zmogli v 99 urah, 37 minutah in 22 sekundah, kar je pomenilo 15. mesto od skupno 39 (moških ali mešanih) ekip. Toliko jih je namreč prišlo na cilj, saj jih je 23 iz različnih razlogov odstopilo.



Toda ta zgodba ima še predzgodbo, saj sta se s preizkušnjo spopadli že leto prej. Žal jo je Petra zaradi nesreče končala že kmalu po štartu. Zgodilo se je na cvetočem travnatem pobočju, ko so se vanjo zagnali kar trije kamni. »Na travi odskakujejo kot žoga,« pojasni Petra, ki je enega dobila v nogo, druga dva pa sta letela mimo glave, ker se je k sreči ravno sklonila k ranjeni okončini. Zlom mečnice jo je za dobra dva meseca obsodil na bergle in skoraj negibnost, kar je zanjo ena najhujših mor. Svoje hlastanje po (ekstremnem) gibanju pripisuje predvsem travmi iz otroštva, ko so jo pri slabih treh letih zaradi displazije kolkov najprej za nekaj mesecev okovali v mavec na eni strani, kmalu zatem pa še na drugi strani.



»Zato je gibanje moja notranja potreba, občutim srečo, ko imam veter v laseh, in kot bi zdaj, še dolga leta potem, poskušala dokazati, da me ne more ustaviti čisto nič. Razen kamna, seveda, kar me je v tistem trenutku pahnilo v resničen obup, kot bi podoživljala ves gnev, jezo in žalost, ki so se mi porodili že ob negibnosti v ranem otroštvu. Sprva se mi je vse zdelo nesmiselno, bila sem res aktivno sitna, nenehno sem godrnjala, in kadar sem takšna, me je sila težko prepričati, da sploh ni vse tako zelo slabo.«



Zato, kakor drzno zapiše v knjigi, je preteči sto kilometrov »nekaj najlažjega, kadar to lahko. In ni težjega tega ne storiti, ko bi lahko, pa ne moreš.« Ker če si želi človek teči, pojasnjuje, pa četudi se pri tem (nekoliko) muči, je to še vedno njegova želja, njegov cilj, torej njegova cona udobja. »Šele ko tega ne more, se njegova cona udobja resnično konča.«

Leto po poškodbi – potem ko je trmasto zahtevala od svoje polomljene okončine najprej medle korake, nato bolj odločne, potem v hrib vzpenjajoče se in nazadnje tekaške – se zato ni želela vdati. Vrnila se je na tekmo, na Evforijo. Do konca jo je poleg Žane, ki na poti ni popuščala niti za milimeter, četudi je Petra občasno napovedovala svojo skorajšnjo smrt, vlekel spomin na agonijo z mavcem na nogi, ko je bila ujetnica negibanja. »Preganjal me je sram, da bi odnehala, ko se še lahko premikam, čeprav sem se vmes nekajkrat res počutila slabo za umret. A potem nekaj poješ, za nekaj minut zapreš oči, pa si spet v redu.«
 

(Ne)prostovoljno trpljenje

Že dva tedna pozneje pa je bila sama pod vročim soncem in med krvavimi žulji priča nihanju motivacije in obupavanju na eni strani ter navalom upanja in bojevitosti na drugi. Na pohodu z mulci se namreč sama znajde v vlogi, ki jo ima na njunih ultrapodvigih Žana, ki je nepopustljiva, stroga, osredotočena v cilj. »Jaz se kljub utrujenosti čudim lepotam narave okoli sebe, medtem ko Žane to ne zanima. 'Kaj bom gledala rožice, jaz sem na tekmi!' mi pogosto navrže. Je pa res, da večino časa strmi v GPS in je odlična navigatorka. Na milimeter zadane pot, ki jo izrisuje puščica na zaslonu, čeprav poti pogosto v realnosti sploh ni.« Kakor preberemo v knjigi, je tavanje ena najtežjih izkušenj na takšni poti, pravi preizkus nezlomljivosti duha; vsa pot nazaj v pravo smer pa tujek, za katerega bi želel, da čim prej mine. »Izračunali sva, da sva zafrknili najmanj 13-krat in vsakič izgubili med pet in 30 minut, kar nanese več ur. Vedno znova si obljubiš, da boš pozoren, se dosledno držal navodil GPS-a, a se samo malo zamisliš ali slediš komu pred tabo, pa se spet zafrkneš!«

Medtem ko otroke na poti na morje vsake toliko pričaka kombi z osvežitvijo, zvečer pa šotori in topel obrok, sta bili sami v andorskem visokogorju brez podporne skupine, »kar je bil velik primanjkljaj. Na štirih postojankah je sicer hrana bila, večinoma pa sva bili do konca sestradani in včasih sem ljudem kar pulila hrano iz rok. Izračunali sva, da bi prihranili kar nekaj ur, če bi imeli pomoč, tako pa sva oprezali za hrano, imeli tisoč in en opravek ... Vsako spanje, hranjenje in tuširanje ... pa pomeni izgubo časa.«
 

S krize na krizo do uspeha

S spanjem je imela Petra hude težave, medtem ko ima Žana, nekdanja profesionalna tekačica na smučeh, dril. »Ko je čas za spanje, spi, ko teče, teče, jaz pa sem se tisti dve uri, kolikor sva si vzeli za spanje na posamezni postojanki, gledala na uro, se vrtela ... Ne vem, ali sem v vseh petih dneh spala več kot šest ur, in na trenutke se ti res odpelje ...« Biti tak z nekom v tandemu je še dodatna ovira. »Konflikt je nekajkrat skoraj izbruhnil, a veš, da to ne bo nikamor pripeljalo, ampak samo vzelo energijo. Nikoli sicer ni bilo tako, da bi bile obe v istem trenutku na tleh. A ko imam krizo jaz, se dodatno sekiram še zato, ker me mora Žana čakati, medtem ko ona krizo prebije precej naglas in brez zadržkov in bognedaj, da bi jo takrat tolažil. To jo razjezi še bolj. Res je pravi stroj ...«



No, tudi njej marsikdo reče, da ni normalna, ko pove, da je čez vikend pretekla 30 ali več kilometrov po hribovju, nato pa šla naslednji dan še do Kredarice. Sama to vzame kot kompliment, da je vendarle nekaj posebnega, izbruhne v glasen smeh psihologinja in sociologinja. Žana je za protiutež gradbena inženirka, ki že več let živi v Sloveniji in zna odlično slovensko, ob tem pa tudi »veliko potuje na različne konce sveta in zida«. In če je tam kak tek ali trail, izkoristi vsako priložnost.
Ne le na Evforiji, pač pa že tudi kdaj prej se je Petra že večkrat vprašala, kaj jima z Žano manjka v življenju, da potrebujeta ves ta »matr«, »a verjetno gre za potrjevanje, dokazovanje, da si dovolj močan, da se prebiješ do cilja.«

Hoja po robu

S Petro in njeno knjigo ni nikdar dolgčas, pa tudi pri pisanju ni nikakršna začetnica. O svojih popotovanjih in podvigih je že pisala v različnih časopisih in revijah, zabavala je tudi člane spletnega portala TK Gora z obveščanjem o turnosmučarskih razmerah po Sloveniji, Italiji in Avstriji, saj je sama kakšno zimo odpeljala tudi 50 tur in več. V njenih poročilih pač že takrat ni šlo brez duhovitih vložkov. Nadaljevala je s svojim blogom, zdaj s knjigo, pisanje katere ji je šlo bliskovito od rok, zato upa, da to ni bilo zgolj enkratno dejanje.



Kajti dogodivščin je še mnogo in še mnogo jih bo, »saj nameravava še naprej hoditi po svetu, predvsem po državah, ki so še divje, kjer lahko lezeva v hribe, smučava ...«. Ravno pred kratkim sta se vrnili iz Norveške, kjer sta bili že tretjič in marca se nameravata spet vrniti. Na turno smuko nad Severnim morjem ... No, Petra se je v njem tudi okopala, čeprav je imela voda vsega tri stopinje, nato pa si je za šalo na golo telo narisala še kopalke v barvi norveške zastave ...



Lani, ko sta bili v Nepalu, je obujala spomine na lazenje pod osemtisočakom Čo Oju na prelomu tisočletja in prečenje prelaza Nangpa La iz Tibeta, od koder se je odpravila proti Nepalu. Prav tam čez so ilegalno bežali budisti in dve leti pozneje so tam celo ustrelili nekaj ljudi. Ali pa, ko sta tekli v Ladakhu in »sva s štiritisočaka vpadli v noro zastraženo vojaško bazo! Za nekaj ur so naju zaklenili v eno od sob, čakali sva na najhujše, nato pa je prišel eden od poveljnikov, malo sva mu povedali, kdo sva in kaj počneva, potem pa naju je pogostil kot kraljici, naročil avto in naju dostavil neposredno pred najin hotel.«

Po svoje ves čas hodita po robu, a v tem sta se našli in si zato na vse kriplje prizadevata, da se ne uresniči ultratekaški rek, ki pravi: »Ko je vse v redu, ne skrbi. Bo kmalu minilo.«