Obuj copate in pojdi, pa je zgodba tu!

O njih se malo sliši, a po Sloveniji delujejo številni vzgojni zavodi, v katerih poskušajo otrokom s težkimi družinskimi zgodbami zagotoviti varno in spodbudno okolje, ki ga doma nimajo, ter jih pripraviti na samostojno življenje. Eden takih je Vzgojni zavod Kranj, kjer je trojica vzgojiteljev letos že petič peš popeljala skupino otrok vse do morja, s čimer jim dokazujejo, da lahko, vztrajno korak za korakom, v življenju dosežejo, kar si zastavijo. »Ko jim uspe premagati teh več kot 170 kilometrov, je kljub pogostemu negodovanju med potjo vsak zelo ponosen nase. In to je cilj,« je povedala ena od vodij pohoda, Petra Vladimirov.

»Res sem vesela, da se s tem lahko vidi, kako v vzgojnih zavodih delamo dobro, in ne gre za ustanove, ki so v primerjavah še najbližje srednjeveškim mučilnicam. Osnovni namen pa je s tem pohodom našim mulcem omogočiti, da se izkažejo z nečim velikim. Hkrati pa upam in verjamem, da vsakemu izmed njih ostane lastno zadoščenje,« je na facebooku zapisala Petra Vladimirov, ko so jo poslušalci Vala 202 ta teden izbrali za ime tedna.

Petra je ena od vzgojiteljic, po izobrazbi psihologinja, ki delajo v eni od petih stanovanjskih skupnosti pod okriljem Vzgojnega zavoda Kranj. Tam otroci od 8. do 18. leta starosti, ki zaradi vzgojne nemoči staršev in različnih zlorab ne morejo živeti doma, zaradi tega pa imajo tudi sami posledice (večinoma učne težave in čustveno-vedenjske motnje), živijo v skupinah po največ osem večinoma v običajnih družinskih hišah, ves čas pa jih spremljajo vzgojitelji. Ob dopoldnevih jih večina obiskuje šolo, popoldneve in večere pa preživljajo ob številnih dejavnostih, športu, tečajih, med počitnicami na taborih.



Pred petimi leti je Petra s sedanjim ravnateljem zavoda, Andrejem Gregoračem, začela razmišljati o pohodu do morja, ki so ga poimenovali Alpe–Adria, že od začetka je zraven tudi Adrijana Reja, osnovno izhodišče pa je bilo, da prav vsak otrok potrebuje potrditev in občutek vrednosti, in ravno to je tisto, kar v zavodu poskušajo zagotoviti, »saj tega naši otroci ne dobijo ne doma ne v šoli, kjer jim ponavadi ne gre, pogosto pa jih zavrača tudi družba in potem se začnejo potrjevati s traparijami: kdo si več upa, kdo lahko več spije ali pokadi … da so lahko vsaj nekje carji. Zato se nam je zdela priložnost, da se izkažejo pri dobri, za življenje nenevarni stvari, super ideja,« pojasnjuje energična psihologinja, v prostem času ljubiteljica čim bolj divjih ultratekaških in pohodniških preizkušenj.
 

Korak za korakom do cilja

»Spraševali smo se, ali bodo otroci to zmogli, potem pa se rekli, da je ravno v tem smisel: da premagajo pot kljub krizam, žuljem, bolečinam in drugim nevšečnostim. Je pa treba vedeti, da so to otroci, ki večinoma prej niso nikoli ničesar trenirali, vsekakor pa niso vajeni hoditi od 30 do 40 kilometrov na dan šest dni zapored. Ko jih nagovarjamo k izzivu, se nekateri ustrašijo, drugim se zdi to super, včasih koga kar malo določimo, pa se potem med potjo naposlušamo, da tega sploh ni hotel, da smo ga prisilili, a na koncu so vsi brez izjeme ponosni, ker jim je podvig uspel. In to je to,« preprosto sklene sogovornica.

Ker hoja, kakor pravi, je čisto za vsakogar terapevtska, ne le za te otroke. »To je ena taka preprosta zadeva, vsak se je lahko loti tukaj in zdaj, ni mu treba iti na drug konec sveta, se pripravljati, učiti … Dela korak za korakom in nekam pride, nastane zgodba. Če vmes premaga še krize, nastane velika zgodba. In otroci se sami spravijo skozi to, mi jih samo malo spodbujamo. A se jim vseeno čudimo, da zdržijo, saj bi v resnici lahko prav vsak odnehal že takoj na začetku, nas nekam poslal skupaj z vsemi žulji vred … A kar vztrajajo, čeprav zjutraj le s težavo zlezejo iz šotora in se komaj spravijo na noge …«

Po taborniško, vsak v svojem ritmu

Pot še malo ni lahka. Gor in dol, čez drn in strn, hribe in doline, tudi po 40 kilometrov na dan, pod žgočim soncem, tudi po dežju … Petra, Adrijana in javna delavka Ema ter šest otrok, razpotegnjenih v kolono, »nekateri gredo hitreje naprej in so nervozni, če morajo čakati počasnejše, nekaterim tudi veliko pomeni, da pridejo prvi na cilj posamezne etape. Smo pa imeli letos pohodnika, ki je šel čisto počasi v svojem tempu in smo mu na vseh odcepih narisali, kam mora iti, na več točkah se seveda vsi počakamo.«



Večkrat jih počaka tudi spremljevalni kombi z ravnateljem Andrejem za volanom, ki jih razveseli s hladnim napitkom, sladkim prigrizkom, postavlja in pospravlja pa tudi šotore, v katerih prespijo sleherno noč pohoda. »Letos smo si zaradi prispevkov sponzorjev končno lahko privoščili hitro postavljive šotore, prej smo spali v starih in plesnivih …« Podarili so jim tudi športne copate Hoka one one, ki so res udobni za hojo, a so nekateri kljub temu trpeli zaradi krvavih žuljev. »Na poti vse to poskušamo obrniti na hec, se delamo norca iz bolečin, žuljev … ker humor je ključen, zato nismo vedno povsem pedagoško korektni, ampak predvsem sproščeni,« odkrito prizna pedagoginja.

Med pohodniki so bili tudi takšni, ki so šli na pot že večkrat. Celo Nuša, ki ni več v zavodu, jim je pisala, ali se jim lahko spet pridruži, čeprav jo je lani že v prvi etapi ožulilo do krvi. »A je s temi nogami prišla do cilja … Letos nam je bila pa še v veliko pomoč, saj je pohodnike, ki so padli v krizo, spodbujala, naj stisnejo zobe in naredijo nekaj zase. Podobno tudi 15-letna Irena, ki je bila na poti že četrtič zapored in je bila motivatorka in pol. Tokrat ji je prvič v celoti uspelo priti do cilja, kar ji je res veliko pomenilo.«

Ko so končno prispeli do morja … »… hecno, ampak izkazalo se je, da je bistvo pot, ne cilj. Eden se sploh ni šel kopat,« je povedala Petra Vladimirov. So si pa po zadnji, šesti etapi, ki vodi od Žusterne do Pirana, privoščili sladoled – darilo sponzorjev –, »zahvaljujoč njihovi podpori smo si letos prvič lahko privoščili še kaj drugega kot sendviče in hrano iz pločevink, vsaj ob večerih topli obrok, enkrat na kmečkem turizmu, drugič pico, v Piranu pa tudi pravo spodobno kosilo. Letos je bilo res super!«

Junaki samim sebi

Najbolj od vsega upa, da otrokom s to zgodbo nazorno sporočijo, da je v življenju lahko res težko, da je včasih dovolj narediti prvi korak, pa nato še enega in še tretjega in … »in se zvlečeš iz krize. A da je lahko takšnih kriz potem še veliko, vendar je mogoče prav vsako premagati, vse dokler ne prideš do cilja. To spoznajo že na poti, tudi sami si na glas priznajo, da so dobri. Pohod je, skratka, zgodba, ki jim sporoča, da ni treba biti predsednik sveta ali imeti pet doktoratov oziroma olimpijske kolajne, pač pa si lahko car v lastnih in očeh drugih ljudi že, če zmoreš do konca pripeljati enostavno stvar, kakršna je pohod. Upam, da bodo znali to prenesti tudi v vsakodnevno življenje.«



To je bilo do njihovega prihoda v zavod vse prej kot prijazno. »Včasih so jih najprej dajali v rejništva, zdaj pa so nekateri že v zgodnjih letih tako oškodovani in iz primarnih družin prinašajo tako hude zgodbe, da niti v rejništvu ne gre, zato k nam prihajajo celo sedem-, osemletniki! Pogosto jim rečem, da če so preživeli vse to, bodo lahko tudi vse drugo, a sami tega ne štejejo za dosežek, ampak še eno veliko godljo, ki so jo morali nekako preživeti in so zaradi nje še precej na slabšem: veliko stvari v življenju jim ne uspeva, zelo pogosto je to šola, ker so obremenjeni z drugimi stvarmi, pa pogosto kar malo 'zabluzijo' … Mi smo tukaj za to, da jim pokažemo nove poti, jih spodbudimo tam, kjer so močni, pomagamo pri iskanju njihovega poslanstva, ki jim bo prinašalo zadovoljstvo, pa četudi to ne pomeni neke vrhunske izobrazbe.«
 

Ne starši, le sodelavci

Kakor je povedala, imajo kar nekaj otrok, ki so izjemno inteligentni in talentirani, »vendar ne marajo šole, a če je ne obiskujejo, obstaja veliko tveganje, da se izgubijo … Svarim jih, da ima ta odločitev lahko hude posledice, saj se odločijo za življenje zunaj sistema, tvegajo, da bodo tudi sami sebe – ne le drugi njih – imeli za 'luzerje'. Če se vseeno tako odločijo, jim položim na srce, naj to ne pomeni, da bodo potem ležali doma in se smilili samim sebi, ampak naj se aktivirajo, se lotijo tistega, kar radi delajo.«

Vzgojitelji ne želijo postati njihovi starši, »saj družine ne more nadomestiti nihče. Vedno je treba razumeti, da otroku starš, kakršenkoli že je, pomeni največ in je zanj izjemen šok, če mu tega starša vzamejo. Čeprav primarno delamo z otroki, se vedno trudimo vzpostaviti odnose s starši – in glede tega se v naši državi premalo dela, zato številni starši zmotno mislijo, da je težava v otroku in bo, ko jih bomo vzeli v roke 'popravni domovi', to rešeno.

A problematika nikoli ne zadeva zgolj otrok samih, ampak izhaja iz celotne družinske dinamike in okoliščin, v katerih družina je. Nekateri starši se trudijo, sprevidijo svoj delež odgovornosti, drugi malo manj, je pa treba razumeti, da tudi v primeru najhujših zlorab obstaja čustvena vez med staršem in otrokom, o kateri sama ne morem soditi niti je omejevati. Zato vzgojitelji poskušamo biti le sodelavci, nekdo, ki je poleg ob primarni družini, ki pomaga, družine poskuša naučiti, da se da tudi drugače.«



Z veliko tistimi, ki zapustijo zavod, ohranja stike tudi pozneje. »Nekateri pridejo na obisk in za nazaj ugotavljajo, da smo jih še premalo na trdo držali (smeh).« Petra, ki ji gre dobro od rok tudi pisanje – predvsem na blogu izredno iskrivo popisuje svoje avanture –, bo jeseni pri založbi UMco izdala knjigo Evforija (v prednaročilu je že na voljo), v kateri je prepletla to, kar jo v življenju najbolj dviga: (ultra)preskušnje in delo z otroki. »Resnična zgodba o vzponih in padcih na res težki gorski, 233-kilometrski preskušnji v Andori se prepleta z vzponi in padci, ki jih doživljamo z otroki na poti proti morju. In ob tem se lepo pokaže, da se na super težki tekmi in nekem pohodu z običajnimi mladostniki zgodijo popolnoma podobne stvari – krize, vztrajanje, zmaga. Zato pravim: obuj copate in pojdi, pa je zgodba tu!«