V nadaljevanju preberite:

Ko mi je povedal, kdo je, sem pogledala na Wikipedijo in zajela sapo. Kje vse je ta visokorasli moški norčavo zapeljivega pogleda že razstavljal! Pompidoujev center v Parizu, Barbican v Londonu, muzej Reina Sofía v Madridu … Galerije, o katerih večina samo sanja in nikoli ne dosanja. On pa je. Nazadnje smo si lahko njegove fotografije ogledali na promenadi v Tivoliju pred štirimi leti. Marko Modic štiri leta ni razstavljal, je pa veliko ustvaril, je povedal. Srečala sem ga v Komnu na Krasu, v prijetni gostilni, kjer sva oba iskala senco.

»Koliko genijev je bilo vklenjenih v svojo virtuoznost! Liszt, ki ga še vedno ne doumemo, pa Beethoven, glasba boga je šla skozenj, Tintoretto, kaj vse je ustvaril! Ko to občuduješ, misliš, pa saj ta ni bil gladek. Pa ko poslušaš Pogorelića ... To so genialci, ki so posvetili svoje življenje daru. Drugega niso mogli nič.« Pomislim, da si je s temi ljudmi moj naključni sogovornik morda celo bližje kot z marsikom, ki mu tukaj in zdaj prečka pot. A je hvaležen za vse, ki mu stojijo ob strani. Kar naprej je omenjal podporo in tiho vero vanj partnerice Dore, zdravnice, s katero živita na robu kraške vasi.