Potep med desetimi naravnimi jezeri

Prejšnji konec tedna se je bilo še zadnjič mogoče zapeljati po smučarskih progah, krpljati ali se sankati na zgledno urejenih sankališčih, s pomladjo in poletjem pa bodo v ospredju pohodništvo, kolesarjenje in kopanje v katerem od desetih naravnih jezer.

V nasprotju z drugimi območji Avstrije, kjer vam praviloma zaračunajo vstopnino v naravna kopališča, so jezera v naravnem parku Zirbitzkogel-Grebenzen, velikem dobrih 280 kvadratnih kilomet­rov, prijazno odprta za javnost, nam je razložila vodnica Margrit Kren, ki nas je popeljala po močvirnati stezi okrog enega od naravnih jezerc. V njegovi okolici, je dejala, gnezdi več kot sto vrst ptic, ko se jim pridružijo selivke v južne kraje, pa jih naštejejo kakšnih 200 vrst.


 

Drevesni obrazi

Ohranjanje neokrnjene narave, ki omogoča nemoteno delovanje ekosistema, je eden ključnih ciljev regije Murau, zaradi katerega so v bližnjem mestecu Neumarkt oktobra lani odprli muzej narave. V njem so pripravili številne tematske zbirke in interaktivne programe, namenjene zlasti kratkohlačnikom, da bi bolje spoznali zakonitosti narave in povezanosti vseh njenih členov v celoto. V muzeju narave, urejenem v stavbi iz 16. stoletja, ki je bila nekoč mestna hiša, lahko otroci na njim razumljiv način spoznavajo življenje rastlin in živali, tudi čebel, ki so od nekdaj prepoznane kot eden ključnih členov življenja v naravnem parku Grebenzen, nam pove vodnica Krenova, ki je sicer zaposlena v muzeju.

Tam se je mogoče z njo in drugimi vodniki dogovoriti tudi za enega od številnih tematskih ogledov parka in tokrat smo se odločili za dokaj neobičajen program: odkrivanje drevesnih obrazov. »Malokdo ve, da vsako drevo ali grm na mestu, od koder so odpadli lanski listi, naredi svojevrsten obrazek, kot nekak­šen prstni odtis ali DNK,« pojasni Krenova, ki se je v veščini prepoznavanja drevesnih obrazov izurila na enem od številnih seminarjev, ki jih je obiskala. Ker so nekatera znamenja tako majhna, da jih je s prostim očesom težko zaznati, ima v žepu obvezno povečevalno steklo in v torbi mapico s tremi listi, polnimi izrisanih obrazkov, opremljenih z latinskimi imeni dreves in grmičevja.

Spomladi, ko je vejevje še golo, je obisk te tematske poti najbolj smiseln, ko se čez leto spreminja narava, pa se spreminjajo tudi vsebine vodenih sprehodov po rezervatu, denimo opazovanje različnih vrst rastlinstva in živali, med katere sodijo krastače, več vrst kačjih pastirjev in kormorani. Med drugim se je mogoče potepati med lesenimi skulpturami in zeliščnimi vrtovi ali se osvežiti v katerem od naravnih jezer, v katera pa psom, četudi so nerazdružljivi družinski prijatelji, vstop ni dovoljen.
 

Smuka ali krpljanje

Neokrnjena narava in številne možnosti uživanja v njej so tudi razlog, da na tem območju poleti gostijo več turistov kot pozimi, čeprav je dobrih 2000 metrov visoki Grebenzen – ali Petelinji greben, kakor se mu reče po slovensko – eno od priljubljenih manjših smučišč na avstrijskem Štajerskem, na katero zahaja tudi slovenska smučarska reprezentanca. Resda lahko ponudijo le 25 kilometrov smučarskih prog s šestimi žičnicami, vendar so te lepo urejene, kombinacija naravnega in umetnega snega pa je ravno pravšnja za prijetno smuko. O tem pričajo tudi številni obiski vrhunskih alpskih smučark, ki so na tamkajšnji FIS-progi redne gostje. Kakor razlaga Gunter Brandstätter, direktor turistične skupnosti Zirbitzkogel-Grebenzen, na tej progi poleg domačih tekmovalcev redno vadita Američanki Mihaela Shiffrin in Lindsey Vonn.



Prav slednja, ki je letos končala smučarsko kariero, pravi Brandstätter, je bila od vseh tekmovalk še najbolj zagnana, saj je vsako jutro že pred šesto čakala, da mojstri poženejo žičnice. Za vrhunske smučarke so proge namreč vedno na voljo od šeste do devete ure, ko jih prepustijo navadnim obiskovalcem. In zakaj so smučarske zvezdnice najraje na tukajšnji progi, vprašam Brandstätterja. Ne le zaradi odličnih razmer – pod smučiščem je nam­reč štoparica, ki do tisočinke sekunde natančno izmeri in hrani njihove rezultate –, ampak tudi zaradi spremljevalne infrastrukture, denimo hotela s štirimi zvezdicami, v katerem je vse od bazena in urejenih savn do fitnesa in vrhunskih masaž.


 

S sanmi navzgor

Za tiste, ki bi želeli zimo ujeti za rep in še zadnje dni uživati v njenih radostih, je svojevrstno doživetje obisk turistične kmetije Tonnerhütte, še zlasti primerne za družine z majhnimi otroki. Ob glavnem poslopju družinskega posestva, ki stoji na 1600 metrih nadmorske višine in od koder je v lepem vremenu jasen razgled vse do Triglava, se je mogoče do onemoglosti nasmučati in nasankati na treh krajših progah, ki jih povezuje 200-metrska žičnica.

Da ne bi bilo treba sani ves čas vleči navkreber, se je družina spomnila svojega izuma – priredili so jih za vleko z žičnico, tako da je mogoče sani s posebnim patentom, ki se ga je domislil domači sin, zatakniti za sidro.






In ko gospodar Reinhard Ferner za večerjo v kaminu pripravi žar z »avstrijskimi čevapčiči« in rebrci, se žičničar prelevi v harmonikarja, ki zna ubrati marsikatero Avsenikovo vižo. Kmetija Fernerjevih je na tem mestu že od leta 1936, se pohvali lastnik, in se je nekoč ukvarjala predvsem s sirarstvom, ki je značilno za te konce.




Zdaj je pomembnejši turizem, pravi Ferner, ki je za obiskovalce pripravil tudi presenečenje: turško savno in lesen čeber za namakanje v topli vodi pod zvezdnim nebom.




 

Skrivnostni zaklad in strupene zeli

Pokrajina Murau nedaleč od tod stran skriva še en zaklad – mogočen benediktinski samostan St. Lambrecht, ki je s pripadajočimi vrtovi najbolj slikovit in vreden obiska v spomladanskih in polet­nih mesecih. Samostansko poslop­je je nedvomno ena najveličastnejših stavb daleč naokoli, njegov nastanek pa sega vsaj 850 let v zgodovino, ko so benediktinci ogromno posestvo dobili v dar od plemiške družine Lambrecht, ki ni imela potomcev. Zadnji plemiški par je mogoče na velikem platnu opazovati v eni od številnih dvoran.



Menihi so znova postali lastniki samostana s posestvi in gozdovi leta 1946, takoj po vojni, potem ko jim je bil za kratek čas odvzet. Med posebnimi umetninami je glavna cerkev z dragocenimi vitraži in oltarjem, ki so jo zgradili v 14. stoletju. Najstarejši del pa je kapela s pripadajočim pokopališčem iz 12. stoletja, ki stoji za cerkvijo. Na njem so še danes stari nagrobni križi, na katerih so izpisani tudi slovenski priimki, tako kot imajo kraji in hribi daleč naokoli tudi še slovenska imena.



Samostanski vrt v St. Lambrechtu z baročnim paviljonom na sredini ni namenjen le gojenju dehtečih vrtnic in raznovrstnih zelišč, sadnega drevja in zelenjave, ampak tudi meditaciji v kotičku z zdravilnimi kamni. Posebnost samostana, ki ga danes vzdržuje le še 13 menihov, je nasad strupenih rastlin, ki je v nekakšen poduk, kako nevarne so lahko rastline okoli nas. Nekaterih se menda ni dovoljeno niti dotikati, izvemo na vrtu, kjer občasno zaposlujejo tudi domačine iz slikovitega mesteca, ki šteje komaj 1900 duš.



Tamkajšnji menihi, ki upravljajo pet tisoč hektarov veliko posestvo, so strokovnjaki v pripravi zdravilnih čajev, likerjev, sušenju začimb in zdravilnih zelišč, ki so naprodaj v njihovi lekarni. V samostanskih zgradbah s šest metrov visokimi stropi se tudi sicer ves čas nekaj dogaja: poleg uprave in arhiva so tu še muzej in galerija slik ter dvorane za seminarje in prireditve. Del stavbe, ki skriva bogato zgodovino, ostaja vendarle nedostopen za javnost. V njem je, izvemo, bogastvo umetnin, nakita, starih knjig in dokumentov neprecenljive vrednosti.