V nadaljevanju preberite:  

Roman se – kot kar nekaj del, ki se jih uvršča v polje avtofikcije, od Nezakonite melanholije Carlosa Pascuala, Zakaj ne pišem Dijane Matković, Toxic Eve Mahkovic – razpira tudi v bolj esejistično pisanje, kjer se – filmsko rečeno – zgodi premik iz bližnjega plana v total, iz jezika fikcije in pripovedništva v bolj polfikcijske žanre, ki se razpirajo dokumentarnemu in esejističnemu. Tu lahko ugotovimo, da roman ni tako prepričljiv, saj glede izbrisa ne ponudi kaj bistveno več kot – sicer upravičenih, a pričakovanih – ugotovitev, da je šlo za krivico oz. zločin nad delom prebivalstva.