Polnokrvni Primorec v čudoviti Budimpešti

Čudovito pandemično leto. Da, za marsikoga bo leto 2020 ostalo v spominu kot eno najlepših, nepozabnih. Med njim je prav gotovo 27-letni Koprčan na začasnem delu v Budim­pešti Miha Blažič. Slovenski nogometni reprezentant je ljubezenski sreči v tujini dodal še piko na i na športni poti. Pravzaprav že drugo ali kar tretjo.

Prvo je postavil z osvojit­vijo naslova madžarskega prvaka v majici najslavnejšega in najbolj priljubljenega kluba pri naših vzhodnih sosedih Ferencvarosu, drugo z reprezentančnima nastopoma v septembrskem paketu tekem lige narodov, s katerima si je pri selektorju Matjažu Keku prislužil zgolj pozitivne ocene, vrhunec pa je bila povratna tekma zadnjega kvalifikacijskega kola za uvrstitev v ligo prvakov. Ferencvaros je po 3:3 v Moldeju na domačem štadionu ubranil prednost treh golov v gosteh (0:0) in se po 25 letih spet uvrstil v ligo prvakov.

Ko se ti naježi koža

»Iz mojega zornega kota je bil v torek izjemen večer. Šele naslednji dan sem se, in drugi tudi, začel zavedati, kaj smo dosegli. Ponosni smo lahko na vse, še posebno ko vidiš, kako so naš uspeh doživeli navijači, ljudje, ki že dlje časa spremljajo klub in so njegovi veliki privrženci. Starejši so jokali. Res se ti naježi koža, ko vidiš, koliko sreče in veselja smo sprožili s svojim podvigom,« je poskušal opisati čustveni odziv nogometnih navdušencev iz glavnega mesta Madžarske.



Polnokrvni Primorec iz Kopra, iz mestnega predela Markovec, je že od poletja 2017 prebivalec madžarske prestolnice, kjer je našel tako rekoč vse, kar je želel. In še več.

»Od nekdaj sem si želel živeti v velikem mestu. Budimpešta je očarljiva, ima vse, kar imajo velika mesta. Saj tudi je. Živim v Pešti, zelo blizu centra, a v mirnem predelu. Tu sem našel prelepo zatočišče za dneve, ko potrebujem mir, a hkrati sem le streljaj, nekaj minut hoda, oddaljen od bolj živahnega dela, osrčja prestolnice. Letos je pandemija res spremenila ritem življenja, toda tu se vseeno dogaja veliko stvari in na dosegu nog imaš vse, kar potrebuješ. Veliko je za videti in doživeti,« Miha ne skriva navdušenja nad Budimpešto, ki mu je, resda na nekoliko neobičajen način, prinesla tudi srečo v ljubezni.

Ljubezen je našel na spletu

Že nekaj mesecev je njegova srčna izbranka Weronika, Poljakinja iz Lublina in uspešna manekenka, ki jo je spoznal na družbenih omrežjih.

»Opazil sem njen profil. Takoj mi je bila zelo všeč. Pisal sem ji, sprva je bilo vse tako nedolžno, potem pa sva se začela spoznavati. Priznam, da nisva izgubljala preveliko časa, povabil sem jo, da pride v Budimpešto. Vabilo je sprejela in zdaj sva skupaj. Kadar ne dela, je pri meni,« je iskriv in prav nič sramežljiv, ker srca svoje leto dni mlajše izbranke ni osvojil po starih običajih. Prav nič ga ne moti njena manekenska kariera.

»Če bi me, najbrž ne bi bila skupaj. Tako nama gre kar dobro in poskušava brez velikih načrtovanj skupne prihod­nosti zajemati življenje in ljubezen kar se da sproščeno. Bila je tudi že pri meni v Sloveniji in ji je bilo zelo všeč. Še posebej je bila navdušena nad našo obalo in hrano,« je razkril delček zasebnosti in dodal še, da je ena od dveh Weronikinih sester na Poljskem zelo priljubljena modna blogerka.
Od užitkov nazaj k službi. Tudi v njej Miha uživa, kako le ne bi. Uspešen je na igrišču in našel je okolje, v katerem se dobro počuti. V moštvu ima nekaj »Balkancev«, s katerimi se odlično razume in druži, z drugimi se sporazumeva v angleščini.

Madžarščina je pretežka. »Ne, ne. Kje pa. Tu in tam kakšno besedo razumem, več kot to ne,« je na hitro prekrižal jezik naših sosedov. K sreči je najbolj univerzalen in najbolj razširjen jezik po svetu – nogometni. Madžarska je država z bogato in uspešno nogomet­no tradicijo, ki po dveh, treh desetletjih spet doživlja manjši nogometni preporod.

Klub z veliko začetnico

»Ob prihodu sem s klubsko legendo govoril o tem, kako lepo bi bilo, če bi bili uspešni še v Evropi. Tri leta pozneje je kot v pravljici. Ferencvaros je uspešen, ima odličen štadion in je klub z veliko začetnico. Na Madžarskem, kjerkoli igra, polni štadione, je velikan z največ navijači. Tudi v moštvu se odlično počutim. Zdaj sem že eden od staroselcev, zaradi česar imam nekaj več avtoritete. Dobro je videti, da me spoštujejo in cenijo. To so mi v klubu dali vedeti tudi ob podaljšanju pogodbe do leta 2022. Lepo povišico sem dobil, ne bom povedal, kolikšno, a toliko, kot sem pričakoval,« z izbranimi besedami govori o klubu in razvoju klubskega nogometa.

»Veliko je novih štadionov, klubi so organizirani na visoki ravni, plačilna disciplina je odlična, tudi kakovost napreduje. Slovenska liga je neprimerljiva predvsem v zaslužkih, zato bi vsakomur povedal, da se ne bo zmotil, če bo poskusil najti nogometno srečo na Madžarskem,« Miha poziva slovenske fante, naj pridejo občutit, kako strastni in vroči so mestni derbiji z Ujpestom, Honvedom ali MTK.

»Tudi Fehervar (bolj znan kot Videoton, o. p.) je močan, najbolje plačuje,« še dodaja.

Prav zanimivo je, kako je Budimpešta postala nekakšna evropska nogometna prestolnica v obdobju širjenja koronavirusa. Avgusta in septembra je gostila številne tekme klubov iz drugih držav, tudi evropski superpokal z nekaj navijači na tribuni je odlično prestal preizkus. Kot da bi Budimpešto virus sars-cov-2 obšel.
»Morda se zdi tako, toda ukrepi so bili ostri. Res pa je, da so se ljudje držali navodil. Tudi v našem klubu niso posegli po ostrejših ukrepih, samo prosili so nas, naj bomo čim bolj odgovorni. Mislim, da smo se odzvali resnično profesionalno in upoštevali vsa navodila. Meni ni bilo tako težko, ker sem zelo ambiciozen, po naravi bolj umirjenega značaja in ob sebi ne potrebujem preveč hrupa. Raje sem držal doma,« se je dotaknil obdobja najhujše pandemije tudi pri ukrajinskem trenerju Sergeju Rebrovu nezamenljivi steber obrambe.

Odličen trener

S slovitim Rebrovom Ferencvaros napreduje in pridobiva tudi mednarodni ugled. Zdi se, da ima nekdanji zvezd­nik kijevskega Dinama, ki je zaslovel v dvojcu s še slavnejšim Andrejem Ševčenkom, zdaj prav tako uspešnim selektorjem Ukrajine, odlične trenerske prijeme.

»Kaj dober, odličen je. Njegov pristop je profesionalen, ima veliko znanja, vselej opravi odlično analizo nasprotnika, in kar je najpomembnejše, je mož s karizmo, zaradi česar mu igralci sledijo. To ni samoumevno za trenerja,« Miha ne skriva izjemnega spoštovanja do 46-letnega trenerja.



Zdaj, ko mu gre tako rekoč vse kot po maslu, se naslednji uspešen korak že nakazuje. Septembra je selektorju Mat­jažu Keku dal vedeti, da lahko računa nanj, v naslednjih treh tekmah, prijateljski proti San Marinu in v ligi narodov proti Kosovu in Moldaviji, bi lahko le še utrdil svoj status. Toda v ospredju je vendarle moštvo, ki se še oblikuje.

»Velikih skrivnosti ni, mislim pa, da lahko krivuljo uspehov obrnemo strmo navzgor. Samo manjši 'klik' potrebujemo, ker vse drugo imamo. Glede na kakovost, ki jo premoremo, smo zanes­ljivo sposobni večjih uspehov,« je napovedal novo, uspešnejše reprezentančno poglavje.