Politična šola

S kolegom sva nedavno debatirala, da bo morda dobra stran pandemije vsaj to, da se bomo Slovenci nehali deliti na partizane in domobrance in nas bo odslej delil odnos do cepljenja. Še vedno bomo razdvojeni, po novem na cepilce in anticepilce, toda vsaj vzrok bo osvežujoče nov.

Da sva bila v napovedi preroška, mi je dala vedeti naša osemletnica, ki se že deveti teden šola na daljavo. Z vsakim dnem je bolj brezvoljna in z vedno večjo težavo ji dopovedujem, da je šola na daljavo vendarle šola, pri čemer ne verjamem niti sebi, saj vse skupaj že dolgo ni ničemur podobno.

Zadnjič me je doma na moje začudenje pričakala s širokim nasmehom in povedala, da je bilo na teamsih, videokonferenčni povezavi, ki jo uporabljajo za pouk na daljavo, zelo pestro. Sošolki sta se tako sprli, da sta morali po pouku ostati v virtualnem šolskem priporu. Razlog: koronavirus.

V razredu imajo namreč deklico, katere očeta najhitreje opišem kot teoretika zarote. Že na prvem roditeljskem sestanku, preden so naši otroci sploh začeli obiskovati prvi razred, je namreč šokirano učiteljico obtožil, da je naša šola talec teksaške mesne industrije, o čemer ga je prepričala po njegovem mnenju slaba ponudba vegetarijanskih kosil.

Njegova hčerka je tako zadnjič sredi pouka sošolce razsvet­lila, da »si je korono izmislil Janša, da nas lahko ima zaprte v hišah«. Preden jo je učiteljici uspelo umiriti, se je vmešala druga deklica, katere starša sta vneta zagovornika vladajoče opcije. »Janša je najboljši predsednik, kar jih je Slovenija kdaj imela,« je slovesno razglasila.

Vsi prisot­ni tretješolci so se potem čutili poklicane, da povedo svoje mnenje, in menda so razmere hitro postale tako kaotične, da so morali na zahtevo razredničarke vsi izklopiti mikrofone. Hčerki, ki se je ob pripovedovanju režala kot pečen maček, sem se čutila dolžno razložiti, da si Janša pandemije ni izmislil, da je stanje oziroma sranje enako po vsem svetu, pa je le odmahnila z roko. »Obe sta zmešani,« mi je razložila, »ampak vsaka po svoje.«



Po svoje sem vesela, da ima najmlajši družinski član komaj tri leta in se bo tega čudnega časa, če se le ne bo preveč vlekel, spominjal le bežno. Toda vse bolj opažam, da pandemija in dejstvo, da se že dolgo nismo premaknili kam daleč od svojega predmestnega domovanja, vplivata tudi nanj.

Na starega leta dan smo namreč izkoristili časovno okno v svobodo in se podali na Obalo. Ko smo se vozili mimo Divače, me je nežni glasek z zadnjega sedeža presenetil z vprašanjem: »Mami, mami, je to Afrika?«

Osupla sem pogledala skozi okno. V odtenke rjave obarvana pokrajina z redkim grmičevjem je sina spomnila na prostrane savane. Razložila sem mu, da je to Kras, njegovo naslednje vprašanje pa je bilo, ali je za grmom skrit lev. Povedala sem mu, da tu ne živijo levi, ampak kvečjemu srne. Bil je razočaran.

Na začetku novega leta, ki vsaj za zdaj ni videti nič drugače od nesrečnega 2020, vas ne nameravam utrujati s kakšnimi življenjskimi spoznanji ali lekcijami, ki me jih je naučila pandemija. Predvsem zato, ker nisem prepričana, da so sploh bile kakšne. Še smo živi in grizemo naprej.

Redakcija, v kateri nastaja časopis, ki ga držite v rokah, ostaja zastrašujoče prazna in včasih imam občutek, da se mi bo telefon, po katerem s kolegi izmenjujemo ideje za članke, nekega dne preprosto zrasel z glavo. A ravno Nedelo je tisto, zaradi katerega v pandemiji sploh vem, kateri dan v tednu je, in razlog, zaradi katerega je zjutraj vredno vstati in se pognati v nov dan.

Ko so marca ustavili državo, sva s kolegico ugibali, koliko izvodov bomo sploh še prodali v kioskih, če so ljudje z zalogami straniščnega papirja in kvasa zabarikadirani doma. Pokazalo se je, da je bojazen odveč, v monotoni realnosti nas berete še raje in bolj množično kot prej. Ekipa Nedela s podpisano na čelu se vam zato na tem mestu iskreno zahvaljuje, ker ste nam pomagali ohraniti razum in občutek smisla.