Pogačar na koncu mavrice

Na straneh Nedela smo nazadnje o kolesarstvu pisali pred dobrim mesecem dni, ko je Primož Roglič začel naskok na svojo četrto zaporedno zmago na Vuelti. Ta bi morala biti v njegovem pasijonu še eno od številnih vstajenj po ravno tako številnih padcih v sicer izjemno uspešni kolesarski karieri.

Pa se je končalo s še enim padcem, ki mu je bržkone preprečil, da bi v zadnjem tednu zasukal potek dirke proti vse bolj utrujenemu Remcu Evenepoelu, ki je Belgiji prikolesaril prvo zmago na tritedenskih dirkah po letu 1978. Vendar nikoli ne bomo vedeli, kako bi se razpletla 77. dirka po Španiji, če bi Rogla v nesrečni 16. etapi ostal na kolesu. Kot tudi ne bomo vedeli, kako bi se končala zadnja dva Toura, če ne bi bilo Rogličevih nesreč v 3. (2021) in 5. etapi (2022) …

Tadej Pogačar je slovenski adut na SP v Avstraliji. FOTO: KZS

Ta čas pa tudi še ne vemo, kakšne bodo posledice »podaljška« padca, s katerim se za Rogliča Vuelta prvič ni končala po načrtih. Ko je pri iskanju krivca s prstom pokazal na Britanca Freda Wrighta iz ekipe Bahrain Victorious, je sprožil plaz, ki se še kotali po svetovni in slovenski kolesarski sceni, in odziv je bil skorajda diametralno nasproten. Zunaj naših meja so Rogličevo obtožbo sprejeli z veliko zadržanosti, če že ne neodobravanjem, pri nas je navijaška večina stopila v bran svojemu junaku. A kaj, ko je proti toku Save zaplaval Matej Mohorič, ki je javno zaščitil svojega britanskega moštvenega kolega iz Bahraina Victoriousa in natresel še nekaj soli na Rogličeve rane.

Kolesarska Slovenija se je spet razdelila, tokrat ne med Rogličeve in Pogačarjeve, temveč med Rogličeve in Mohoričeve. Kdo je imel prav? Zdi se, da na posnetkih slabe kakovosti vsakdo vidi padec po svoje, kot mu veleva pripadnost h kateremu od taborov.

Morda pa nihče v tej zgodbi ni ravnal prav. Roglič, ker je za dirkaški pripetljaj brez krivca, kot so sprva v njegovi ekipi Jumbo Visma označili padec po stiku z Wrightom, vso odgovornost preložil na drugega udeleženca, Mohorič pa, ker je izpustil izjemno priložnost, da bi bil tiho. Prave potrebe za vpletanje ni bilo.

Neobremenjen s Šmarno goro

Težko si predstavljamo, kako bi te dni na svetovnem prvenstvu v Avstraliji Rogla in Moho sobivala v reprezentančnem hotelu in se pripravljala na skupni boj za mavrično majico, v katerega se bo jutri z oslabljeno ekipo podal Tadej Pogačar. Na žalost brez pomoči izjemne kolesarske moči obeh načetih rojakov, na srečo pa tudi neobremenjen s kolesarsko »Šmarno goro«, o kateri so pisali že tuji mediji in bi bila lahko v prihodnje ovira za to, da bi se slovenska izbrana vrsta še zbrala v najmočnejši zasedbi.

Primož Roglič po padcu, s katerim se je zanj končala Vuelta. FOTO: Jorge Guerrero/AFP

Veliki met ji bo morda uspel tudi brez tega. Pogačar je, potem ko ga je na Touru tudi z Rogličevo pomočjo premagal Jonas Vingegaard, izziv našel v mavrični majici, ki je med profesionalci ni nosil še nobeden od slovenskih kolesarjev. Odštevan­je do dneva D, zmaga na dirki za VN Montreala in 6. mesto v vožnji na čas, obeta veliko. Še več motiviranost, ki jo je zaznati v Pogačarjevih besedah, ter predanost pomočnikov, ki jih ima na voljo.

V tej slovenski kolesarski sezoni je bilo nekaj dežja – prvič po letu 2019 naša največja zvezdnika nista dobila nobene od tritedenskih dirk –, a še vedno veliko več sonca – Mohorič je slavil prvo slovensko zmago na dirki Milano–Sanremo, Roglič na Pariz–Nica in kriteriju Dauphine, Pogačar na Strade Bianche in VN Montreala. Jutri se bo na kolesarskem nebu izrisala mavrica, na koncu katere Pogija morda čaka velik zaklad.