Primožev pasijon

Prvič je na očeh javnosti padel v Planici, ko pri 17 letih še ni vedel, kaj je to specialka. In ko enkrat treščiš z neba nad najbolj strašljivo smučarsko letalnico na svetu ter se po tem pobereš, se ti bržčas ne more zgoditi nič hujšega od tega. Tudi tako si lahko razlagamo, od kod navidez­na neuničljivost Primoža Rogliča, nekdanjega smučarskega skakalca, ki je v le sedmih letih pregonil pot od začetnika do kolesarske številka ena na svetu, ki si jo je prvič prikolesaril z zmago na Vuelti 2019.

Ta položaj mu je že izmaknil devet let mlajši rojak Tadej Pogačar, a nižje od tretjega mesta na lestvici UCI Rogla v zadnjih dveh letih ni zdrsnil, čeprav je že pred tem in medtem ničkolikokrat pristal na tleh. Padel je na Giru 2019, kjer zaradi tega še ni postal prvi slovenski zmagovalec tritedenske dirke, temveč s 3. mestom »le« prvi med našimi kolesarji, ki se je povzpel na končni oder za zmagovalce.

Primož Roglič je drugi leto zapored zaradi padca Tour končal predčasno. FOTO: Leon Vidic

Padel je na kriteriju Dauphine leta 2020, kjer je moral zaradi tega brez boja predati rumeno majico. Bogsigavedi, morda je ta padec usodno vplival tudi na to, da ni postal prvi slovenski zmagovalec Toura, saj mu je, potem ko je moral izpustiti del zaključnih priprav, v dvoboju s Pogačarjem goriva zmanjkalo tik pred zdajci, na zloglasni vožnji na čas na La Planche des Belles Filles v 20. etapi.

Dvakrat je padel na zadnji etapi lanske dirke Pariz–Nica in spet oddal malodane že osvojeno lovoriko. A ga je precej bolj bolel padec v 3. etapi Toura 2021, zaradi katerega so v prahu obležale njegove sanje o revanši Pogačarju. Posledice zadnjega velikega padca v 5. etapi letošnjega Toura, zaradi katerega je na asfaltu končala morda zadnja priložnost za zmagoslavje na Elizejskih poljanah, pa čuti še danes. Vendar te vrstice niso le naštevanje Rogličevih spodrsljajev ali iskanje njihovih vzrokov – nekateri padce pripisujejo smoli, drugi temu, da je v mladih letih preskočil kolesarsko osnovno šolo, tretji (pre)veliki napetosti na dirkah –, temveč priklon njegovim neštetim vstajenjem.

Primožev pasijon, pred katerim so imeli Rogliča številni kolesarski komentatorji in navijači na tujem za brezčuten zmagovalni stroj, je osvojil srca doma in po svetu. Kaj jih ne bi, ko pa v tej zgodbi venomer dobijo sanjski zasuk. Padcu junaka sledi kolesarski vnebohod, Roglič je en dan na tleh, okrvavljen, pobit, malodane naslednji dan dviguje roke na ciljni črti največjih dirk. Za kaj takšnega so potrebni nečloveški bolečinski prag, jekleni živci in fanatična osredotočenost na doseganje ciljev.

»Vedno sprejmem položaj takšen, kot je. Nato analiziram in poskušam ugotoviti, zakaj se je kaj zgodilo oziroma zakaj se ni. Najbolj pomembno je, da se premikaš naprej, da se ne osredotočaš na preteklost, temveč na prihodnost, ne na zadnjo dirko, temveč naslednjo,« o svojih podvigih pravi Kisovčan, ki bo oktobra dopolnil Kristusova leta. Merijn Zeeman, športni direktor pri njegovi ekipi Jumbo Visma, trdi, da je najboljši športnik na svetu, ko se je treba soočiti z razočaranji in se pobrati po njih. Stežka bi mu oporekali. Padcu na Giru 2019 je sledila krstna slovenska zmaga na Vuelti, prvemu razočaranju na Touru prva zmaga na enem od petih enodnevnih spomenikov (Liege–Bastogne–Liege) in druga Vuelta, lanski francoski kalvariji pa olimpijsko zlato v vožnji na čas v Tokiu in še tretja dirka po Španiji.

Logično nadaljevanje te zgodbe je, da bo najboljši tudi na 77. Vuelti, ki se je v petek začela v Utrechtu na Nizozemskem. Če mu uspe še ta čudežna vrnitev, bo ujel rekorderja Roberta Herasa in postal prvi kolesar s štirimi zaporednimi zmagami na največji španski preizkušnji. Zmaga ni samoumevna, tudi Rogla je ne nazadnje iz mesa in krvi, ki pa ju bo naprej gnala izjemno motivirana duša. Veliko nejevernih ust mora slovenski as zapreti na 3284,4 km ceste, tistih, ki pravijo, da mora za velike zmage zamenjati ekipo, pa tudi tistih, ki namigujejo, da je njegov čas na vrhu morda že minil.

Nekaj je gotovo, ne glede na to, kako se bo razpletlo to poglavje Primoževega pasijona, je doslej dosegel že več kot dovolj, da bo kariero končal med kolesarskimi in šport­nimi nesmrtniki.