Pogačar in Roglič potrebujeta sindikalista

V kolesarskem svetu se stara sezona stika z novo, ekipe opravljajo analize doseženega in načrtujejo prihodnje izzive, delijo se nagrade za najboljše – v torek bodo v Parizu podelili najbolj prestižno zlato kolo (velo d'or), za katero sta v ožjem izboru tudi Tadej Pogačar in Primož Roglič. Dan kasneje bodo v mestu luči predstavili traso Toura 2024, na katerem v glavnih vlogah pričakujemo naša velika zvezdnika. Del jesenske kolesarske rutine je tudi objava svetovne krovne organizacije (UCI) o registraciji ekip za prihajajočo sezono. Zanjo je v moški svetovni seriji zaprosilo istih 18 ekip kot letos.

To bi kazalo na urejeno, stabilno okolje, če ne bi v zadnjih mesecih spremljali zakulisne norije, katere edina velika in otipljiva novica je bil Rogličev prestop iz Jumba Visme k Bori Hansgrohe. Kolesarski svet se je pošteno zatresel, ko se je najprej špekuliralo, nato pa precej bolj realno zdelo, da bosta Jumbo Visma in Soudal Quick Step postala ena ekipa.

To se ne bi zgodilo zaradi skupne vizije najmočnejših nizozemske in belgijske zasedbe, ki sta srdita rivala. Si predstavljate, da bi se o združitvi dogovarjala nogometna Barcelona in Bayern? Šlo bi za malodane sovražni prevzem, v katerem je svoje preživetje videla ta čas najmočnejša ekipa na svetu. Jumba Visme, ki je letos kot prva zasedba v zgodovini dobila vse tri tritedenske dirke v sezoni, ni več, ker se nizozemska trgovska veriga Jumbo, potem ko so njenega nekdanjega direktorja Fritsa van Eerda lani ujeli s prsti v marmeladi, umika iz kolesarstva. Rogličevi dolgoletni delodajalci kljub zgodovinskim uspehom niso našli novega močnega podpornika. Zato so »naskočili« tekmečevega glavnega sponzorja Soudal in bili naposled neuspešni.

Ekipo Tadeja Pogačarja poganjajo milijoni iz ZAE. FOTO: Luca Bettini/AFP

Kmalu za tem so sporočili ime za sezono 2024, Visma Lease a Bike, ki razkriva, da niso pridobili novega sponzorja, temveč sedanjega prepričali, da jim z večjim vložkom pomaga premostiti naslednjo sezono. Tudi iz tega zornega kota je treba gledati na zeleno luč za Rogličev odhod, ki je prislovično preračunljivim Nizozemcem prinesel nekaj milijonov evrov odškodnine in sprostil eno od največjih plač v ekipi.

Dejstvo, da za podporo najboljše ekipe sponzorji ne stojijo v vrsti, morda še ni znak za preplah, je pa gotovo za razmislek, kako naprej. To ni naloga za Pogačarja, Rogliča in njune tekmece, ki s spektakularnim, napadalnim slogom dirkanja ob ceste in pred zaslone po svetu vabijo milijarde gledalcev, temveč za njune delodajalce. Ti so iz svetovne serije v marsičem naredili formulo ena na človeški pogon, najboljše ekipe vlagajo v znanost, opremo in prehrano, obseg spremljevalnega osebja, plače najboljših kolesarjev in proračuni najmočnejših ekip so odleteli v nebo. Nekoč je morda veljalo, da se za zmago na Touru ni mogoče boriti brez dopinga, zdaj nisi konkurenčen brez ekipe s 50-milijonskim proračunom.

Obenem je kolesarski poslovni model obstal v prejšnjem stoletju. Ekipe so odvisne od pokroviteljev, prireditelja večine najpomembnejših dirk, francoski ASO (Tour, Vuelta, Pariz–Nica, kriterij Dauphiné, Pariz–Roubaix, Liège–Bastogne–Liège, Valonska puščica …) in italijanski RCS (Giro, Tirreno–Adriatico, Milano–Sanremo, po Lombardiji, Strade Bianche …), izkupičke od televizijskih pravic zadržita zase. Ob tem UCI nima vzvodov moči, svoj namen vidi predvsem v izdajanju licenc, usklajevanju koledarja in pisanju banalnih pravil o predpisani dolžini nogavic. Brez milijarderskih mecenov, kot so Jim Ratcliffe (Ineos), Zdenek Bakala (Soudal Quick Step) in Sylvan Adams (Israel Premier Tech), ter državnih vložkov iz Azije (UAE, Bahrain Victorious, Astana) bi se evropski kolesarski balon razpočil kot milni mehurček.

Vendar ne zaradi pomanjkanja privlačne vsebine, temveč odsotnosti skupne poslovne vizije. Pogačar in Roglič prejemata nekoč v kolesarstvu nepredstavljive zneske, ki pa niso samoumevni. Če ne onadva, vsaj njuni nasledniki potrebujejo močnega sindikalista, ki bi združil ekipe in znal uveljaviti njihove interese pri deljenju evrov, ki se vozijo po cesti. Številni športi, tudi nogomet in košarka, so šli čez ta proces, ki bi iz kolesarstva lahko naredil formulo ena s pedali.