Pljuni – i zaapjeevaaaj … Moja Slovenijo*

Nekateri glasbeni žanri in domoljubje preprosto niso za skupaj. So kot Izrael in Palestina, sile osi in zavezniki, pivo in rakija, sistem in anarhija. So kot S.A.R.S. in Sandra Afrika. Beograjski novinar Dragan Kremer je dobro vedel, zakaj je leta 1987 pred kamerami sarajevske televizije in osuplim Goranom Bregovićem raztrgal ovitek albuma Pljuni i zapjevaj moja Jugoslavijo.

Pisatelj Ivan Sivec je na spletnem portalu MMC pred kratkim objavil kolumno z naslovom Ali Slovenci zanikujemo del sebe? Avtorjevi stališči sta jasni:

1. V sodobni slovenski glasbi je premalo domoljubja.

2. Narodnozabavni žanr, v katerem je domoljubja dovolj, ni deležen dovolj pozornosti.

Slovenskim glasbenikom med drugim svetuje, naj se ozrejo k našim južnim sosedom, ki domoljubne pesmi »v več zvrsteh popularne glasbe načrtno podpirajo, gojijo in redno predvajajo tako v radijskih kot televizijskih sporedih«. Čeprav človeka ob omenjenih besedah takoj zamika, da bi začel razčlenjevati, kako so onkraj Kolpe (vz)gojili nesporno domoljubnega Thompsona, Čavoglave za zdaj raje pustimo pri miru. Najprej malo mainstreama.

Prljavo kazalište se je v manj kot desetletju iz benda, ki pravi, da podpira svobodno moško ljubezen, spremenilo v bend, ki priznava, da je sinoči izjokal vse solze. A dejstvo je, da je kitarist in tekstopisec Jasenko Houra Mojoj majci posvetil – svoji pokojni materi. Ker pa se v pesmi dvakrat pojavi besedna zveza »ruža hrvatska«, so hrvaški domoljubi pesem povzdignili – ali degradirali – v narodno budnico. Nič kaj načrtno, a precej povedno.

Hrvaški novinar in glasbenik Ante Perković v knjigi Sedma republika analizira, kako nadnacionalna in pacifistična ideja rock'n'rolla ni imela možnosti, da bi v balkanskem sodu smodnika merila moči z nacionalističnim zanosom. Obsojena je bila, da postane utopija, torej ne-kraj. Sedma republika.

Vmes so v hrvaškem tuzemstvu vzniknili raznorazni tončiji huljići in juraji hrvačići. Gradili medijske imperije in tovarne hitov, ustanavljali glasbene festivale in založniške hiše. Se zapletali v konflikte interesov in uživali absolutno medijsko podporo javne televizije. Promovirali ene in iste izvajalce, nemalokrat domoljubne, ter ustvarili okolje, kjer so »glasbeni uredniki brezvezne Joletove komade 'kroatiziranega' turbofolka pričakali, kot bi šlo za izgubljene posnetke Beatlov«, in kamor bi se po mnenju najbolj plodovitega slovenskega pisatelja morali ozirati slovenski glasbeniki.

Ena izmed odlik Perkovićevega pisanja je, da se ne spušča v teorije zarote. Dogodki pogosto časovno sovpadajo, a potekajo drug mimo drugega. Ko se je rojevala hrvaška država, se je z drniške fronte v Split spus­til dolgolas mladenič z raskavim glasom. Če tistega usodnega večera ne bi trčil v mlada novinarja Borisa Dežulovića in Predraga Lucića, če vsa oštarija ne bi z njim prepevala »nećete u Čavoglave, niste ni prije«, če tiste kasete ne bi še isto noč prinesli uredniku splitskega radia »ter ga mrtvo pijani in mrtvo resni prepričevali, da je zvezda rojena in da je to pesem, s katero bomo Hrvati zmagali v vojni« –, potem širša javnost morda nikoli ne bi izvedela za Marka Perkovića - Thompsona.

Njegova kariera se je začela nič kaj načrtno, nadaljevala pa precej poved­no. Skoraj trideset let po tem, ko je privihral v tisto splitsko bez­nico, ga hrvaški nogometni reprezentanti vabijo na avtobus, da bi skupaj proslavili srebro s svetovnega prvenstva, v Sloveniji pa za njegov koncert, ki ga sicer nato odpovemo, prodamo več kot tisoč vstopnic. Zato je skrajni čas, da se namesto k sosednji ozremo proti sedmi repub­liki. Prva je domoljubnejša, druga svobodnejša. V dobi uravnoteženih medijev pa vemo, česa nam primanjkuje.

***

*Pljuni – in zaapooj … Moja Slovenija. Parafraza pesmi skupine Bijelo dugme Pljuni i zapjevaj moja Jugoslavijo z istoimenskega albuma.