Noletove misli

Kjer so ljudje, se da tudi opazovati. Predvsem tisto, česar ne delajo, namreč tisto, kar jih ubija.
– Novak Đoković, 2022

Obstaja dejavnost, do katere je treba čutiti strahospoštovanje: samotno razmišljanje. Pred veličino neskončnosti in sočasne praznine človekove misli klecne vsakdo, ki se vanjo zakadi z vso silo in brez varnostnega pasu; hrabri postanejo krotki in veseljaki postanejo tesnobneži. Biti sam s sabo pa terja čas in osredotočenost, zato je popoldne treba na kolo ali v tekaške copate, zato je v soboto treba narediti generalko v stanovanju in v nedeljo iti po obiskih. Zato je pametni telefon najbolj krasna naprava v tem novem svetu, kjer naša pozornost v hudournikih odteka neznano kam. Zato je prepir boljši od molka, delo od nedela, aktivnost od počitka.

A včasih se je treba ustaviti.

Večkrat se vprašam, o čem razmišljajo ljudje, ko ostanejo sami s sabo in jim ni treba početi ničesar. Ne telesnega ne mentalnega. Se zatekajo k oddaljenim spominom? Premlevajo dogodke minulega dne? Snujejo načrte za prihodnost? V mislih jeznorito oporekajo ideološkim nasprotnikom? Ugotavljajo, kako zgraditi boljši svet? Ali boljšega sebe? Se trudijo biti zen? Se sprašujejo o smislu, dokler ne trčijo v tisti dve zlohotni opombi, ki še tako dobronamerno zastavljeni zakaj spremenita v mrcvarjenje duše in strah pred ničem?

Če se prepustim črednemu nagonu, ti premišljevalci dobijo obrazne poteze, osebnostne značilnosti, poklice ter imena in priimke ljudi, o katerih najpogosteje debatiramo. Januarja 2022 to pomeni, da imajo sokolji pogled in da ves čas nosijo včerajšnjo brado; da slovijo po svoji zbranosti in vztrajnosti, četudi jim včasih prekipi; da igrajo tenis in da jim je ime Novak Đoković.

Kronologija dogodkov je dobro znana, končni izplen še bolj: prvi teniški igralec sveta je ostal brez nastopa v Melbournu, kjer bi lahko osvojil svoj enaindvajseti, rekordni turnir za veliki slam. Ker se je odločil, da se do konca turnirja javno ne bo izpostavljal in ne bo komentiral preteklih dogodkov, lahko le domnevamo, kako močno ga je enajstdnevni pingpong z avstralskimi oblastmi vrgel iz tira in kako globoko se je deportacija zažrla v njegov ponos. Tudi ko bo prekinil medijski molk, bo najbrž postregel s cenzurirano in prečiščeno različico, ki ne bo še bolj zamajala trhlih temeljev njegovih večmilijonskih sponzorskih pogodb.

Vmes lahko razpravljamo o (ne)veljavnosti njegovega covidnega potrdila, avstralskih predvolilnih spletkah, o (ne)smiselnosti pogojevanja vstopa v državo s cepljenjem, posledicah za tenis in šport nasploh … Ter se naposled vprašamo, o čem te dni premišljuje Đoković.

Vendar ne superzvezdnik Novak Đoković, ki ima na instagramu deset milijonov sledilcev in ki ga rojaki slavijo kot mučenika, padlega v spopadu z imperialističnimi silami, temveč človek Novak, ki tako kot milijarde ljudi po svetu za hip – ali večnost – ostane sam s svojimi mislimi, preden utone v spanec. O čem razmišlja takrat? Se poskuša zamotiti s spomini na Melbourne 2008, ko je prvikrat okusil slast zmage na največjem odru? Prešteva svoje pokale v vitrini, tako kot kdo drug pred spanjem šteje ovce? Razmišlja o tem, kaj bo jutri jedel za zajtrk? Kako bo treniral? Vizualizira, kako zmaguje na Roland Garrosu, če ga bodo tja spustili? Ali pa psuje mater (krivičnemu) avstralskemu ministru za priseljevanje? Svojim (nesposobnim) odvetnikom? Samemu sebi in svojim (naivnim) objavam na družbenih omrežjih? Se še vedno ne more načuditi razsežnostim lastnega primera? Že obupuje nad svetom, v katerem živimo?

Čar tovrstnih ugibanj je, da hkrati pomenijo vse in nič. V resnici nikogar ne briga, kaj si misli Novak, a danes, ko je mnenje dejstvo in laž resnica (primer: uvodni citat), se zdi nedolžna domneva edina pot, po kateri je varno in vredno hoditi.