Ples te osebnostno spremeni

V priljubljeni oddalji Zvezde plešejo ima eno vodilnih vlog tudi priznani plesalec, plesni sodnik in trener Andrej Škufca. Kot glavni sodnik tekmovalcem nastavi najbolj kritično ogledalo, zaradi česar med gledalci včasih kar završi. Z njim in njegovo soprogo Melindo Törökgyörgy smo se pogovarjali tik pred finalno oddajo, ko je bila napetost na vrhuncu. S štirikratnim svetovnim prvakom smo med drugim iskali odgovore na vprašanje, na kako visoki ravni je danes slovenski profesionalni ples.

Zdaj vas vidimo predvsem v vlogi zelo strogega sodnika v drugi sezoni oddaje Zvezde plešejo. Koliko pa so tekmovalci obvladali ples, ko so prišli v oddajo?

A: V prvi oddaji se vidi marsikaj, predvsem pa … da ne znajo, kar je normalno, saj se potem med tekmovanjem razvijajo. Letos sta dva udeleženca že takoj na začetku izstopala, nekateri pa so bili popolnoma izgubljeni. Ena izmed takšnih plesalk se je s tedni zelo razvila. Ta šov se mi zdi fenomenalen ravno zato, ker preprosto ni mogoče ničesar skriti. Udeleženci se nekako »čebulijo«, tudi osebnostno se je marsikdo spremenil. Ples je namreč bolj celovit kot drugi športi, zadeva človeški duh, čustva in telo. Ples v paru pa je še dodaten dejavnik, ki vse spremeni.

M: Tekmovalci morajo paziti na vse: morajo biti lepo videti, torej se morajo dobro predstaviti, potem so tu še čustva, celoten sklop je pomemben.

A: Poleg tega moraš s plesom poskusiti predstaviti svoj značaj, pričarati neko zgodbo, medtem ko se vrhunskim športnikom ni treba ukvarjati s tem, kako bodo videti. Pomembno je, da si učinkovit v tistem, kar počneš. Od udeležencev oddaje seveda ne pričakujem, da bodo v enajstih tednih postali veliko boljši. Kje pa. Oni se samo malo navadijo, se naučijo nekaj korakov, predvsem pa je pomembno, da dobijo občutek za ples, saj bodo korake v nekaj dneh pozabili.

Trenirajo pa veliko, nekateri cele dneve …

A: Seveda, samo pet dni časa imajo, da se naučijo ples, ki ga prej nikoli niso plesali. Poleg tega morajo nastopiti pred kamerami, številnimi gledalci. To ni preprosto.

M: Neverjetno je, kako se jim uspe v enem tednu naučiti nekaj, česar prej nikoli niso počeli. Prepričana sem, da je težko soditi, saj bi si že zato vsak od njih zaslužil visoko oceno …

A: Tako je, za pogum, dušo…

M: … ko jih primerjaš, pa moraš seveda ocenjevati. Z nekaterimi sem se pogovarjala in vsi so povedali, da je težko, da pa zelo uživajo in doživljajo povsem nove stvari. Tudi stroka zdaj dokazuje, da je ples zelo zdrav, za vse generacije.

V eni od oddaj sta tudi sama zaplesala. Andrej, rekli ste, da se morate kot sodnik še posebej izkazati, kar je dodaten pritisk. Je bil res?
A: Seveda, tega nisem vzel povsem zlahka, res pa je tudi, da nisem bil zelo nervozen. Zagotovo sem bil tisti dan napet, saj se nisem mogel skoncentrirati le na svoj nastop, ampak sem se moral iz nekoga, ki sedi za mizo, v trenutku spremeniti v razbohotenega plesalca. Tega sem se malo bal. Res pa je, da sem hotel pokazati dober nastop.



Vam je uspelo?

A: Ja, sem kar zadovoljen…

M: Tudi jaz sem bila kar nervozna. Vsaj tri leta nisva resno plesala, saj sva tekmovalno kariero končala leta 2015 … Spet sem občutila to napetost, kar me je spremljalo vsa leta tekmovanja, in tega res ne pogrešam (smeh). Sama sem tekmovala 25 let, Andrej 31, postajalo je vse bolj stresno, dovolj je bilo.

A: To so stresne situacije …

Vajino znanstvo sega dobri dve desetletji nazaj, kako se je začelo?

A: Mednarodna plesna skupnost ni prav velika, zagotovo slej ko prej spoznaš vse, še posebno tiste, ki so na vrhu. Tudi midva sva bila ves čas bolj ali manj na vrhu, srečevala sva se na tekmovanjih … Melinda je prišla s svojim sotekmovalcem v Slovenijo na skupinske treninge v klub, kjer sem treniral.

M: Moji prvi treningi v tujini, zunaj Madžarske, so bili ravno v Andrejevem klubu. Stara sem bila 17 let, potem pa sva s prejšnjim partnerjem redno prihajala, tako da sva se z Andrejem spoznala.

Andrej, imeli ste bleščečo plesno kariero, s Katarino Venturini sta bila kar štirikrat svetovna prvaka v latinskoameriških plesih. Z Melindo sta postala plesni par leta 2009. Sta mogoče tudi skupaj osvojila naslov svetovnega prvaka?

A: Ne, skupaj sva bila evropska prvaka, na svetovnem prvenstvu sva bila tretja.

Kmalu sta postala par tudi zasebno …

A: Tako je, kakšno leto pozneje.

Kako pogosto pa se zgodi, da plesni par postane tudi intimno povezan?

A: Ravno v tem je ples poseben – čustva so v igri. Mislim, da si morata biti plesalca na neki način všeč. Nekateri so res zelo dobri prijatelji, ker gre za moškega in žensko, pa začnejo slej ko prej leteti iskrice. Mislim, da vsak par vsaj poskusi biti skupaj tudi zasebno, marsikomu pa to ne uspe. Verjamem, da mora biti pri plesu tudi privlačnost, saj je potem pravi »šmek«.

M: Menim da je bolje, če sta plesalca tudi zasebno par, saj je potem več kemije. Seveda nekateri to kemijo občutijo le na parketu, drugače ne. Mislim, da prevladujejo pari, ki so tudi v intimni zvezi.

Poročila sta se leta 2016. Zagotovo sta skrbno izbrala poročni ples.

M: To je bila improvizacija (smeh). Vsi so čakali, pričakovali, midva pa sva si rekla, da nočeva nikakršne sambe, čačačaja …

A: Imela sva odlično glasbeno skupino – Samuel Lukas – in naročil sem, naj naju presenetijo, tako da v resnici nisva vedela, kaj bodo igrali. Tri pesmi, na katere ne bi sam nikoli pomislil, so sestavili v eno – začelo se je romantično, potem je malo pospešil ritem, končali smo s skladbo Footloose. Enkratno je bilo.

M: Midva pa sva potem za svate, ki so želeli nekaj posebnega, pripravila še madžarski čardaš, tudi za moje madžarske sorodnike. Čardaš je zlasti za moške zelo naporen, tako da smo imeli pred poroko vaje …

Pred leti ste dejali, da je na prvem mestu želja družina. To še vedno drži?

A: Tako je. Družina je načrt in želja, vendar vedno prihajajo kakšni novi projekti, ki so bolj ali manj vezani na ples.

M: Zdaj sva res v tako ustvarjalnem obdobju in hkrati doživljava nekakšno preobrazbo, da si težko predstavljam, da bi imela poleg tega še majhne otroke. Otrok tudi ne moreš kar načrtovati. Ko bodo prišli, bodo dobrodošli.

Ali še rada plešeta ali ples vidita bolj kot posel, službo?

M: Zdaj ne vadiva več toliko, pa tudi pleševa ne …

Zakaj?
M: Dobro vprašanje (smeh). V resnici ne pleševa več, le ko učiva, če je treba kaj pokazati.

Kako pa preživljata svoj prosti čas, se sproščata?

M: Nekajkrat sva sicer šla na večer salse in tam tudi plesala, največkrat pa ne greva, saj sva zelo zaposlena, veliko potujeva … Raje imava kakšno dobro večerjo s prijatelji. Če se le da, greva v naravo.

Kje pa preživljata največ časa, v Ljubljani?

A: Živiva v Ljubljani, najin drugi dom je Madžarska, od koder je Melinda in kjer imava klub, trenirava pare, tako da se redno voziva tja, včasih tudi dvakrat na mesec. Veliko potujeva, po Evropi, Aziji … Pogosto sem sodnik na plesnih tekmovanjih, poleg tega gostujem kot učitelj. Z leti sem navezal kar nekaj poslovno-prijateljskih stikov s plesnimi šolami in tekmovanji, kamor redno hodiva, občasno pa naju tudi povabijo kot gostujoča učitelja. Večino časa preživiva skupaj, včasih pa potujeva tudi vsak posebej. Pred kratkim sem denimo odpotoval za šest dni v Tokio, jutri gre Melinda v Anglijo, kamor pridem potem za njo …

M: Menim, da je Ljubljana odlično okolje, saj je tukaj vse, kar potrebujem. Tudi življenje tukaj mi je všeč, saj je Ljubljana prestolnica, vendar si hitro povsod, kar je izredno praktično. Všeč mi je, da je polovica Slovenije v naravi, rada imam morje, hribe …

Slovensko še ne znate. Se učite?

M: Za zdaj še ne govorim slovensko, vendar razumem vedno več besed. Težko sicer sledim pogovoru, je pa vseeno bolje kot pred leti.

Se vam zdi slovenščina težka?

M: Zelo, še posebno zaradi slovnice. Ta je res zapletena. Imam zasebne ure, pri dekletu, ki je študentka slovenščine, tako da se zelo dobro razumeva in napredujeva.

A: Tudi sam jo spodbujam, vendar se vse prevečkrat zalotim, da govorim angleško, ker sem počasi začel tudi že razmišljati angleško. Oba se trudiva, da bi Melinda čim prej usvojila vsaj osnovo pogovornega jezika.

Andrej, plesno kariero ste končali pri 40 letih, vendar še zdaleč niste šli v pokoj …

Andrej: Ko sem končal, sem bil že krepko čez 40, kar je za aktivnega plesalca precej. Nekateri končajo veliko prej.

Od česa je to odvisno, motivacije, telesne kondicije?

A: Še najbolj od motivacije, pa tudi od tega, seveda, koliko si prizadevaš, da ostaneš v kondiciji.

Ali kot sodnik zdaj gledate na ples drugače kot takrat, ko ste še tekmovali?

A: Seveda. Ko si v toku dogajanja kot tekmovalec in poskušaš doseči vedno boljše rezultate, včasih ne vidiš realne slike, kaj vse se s tabo dogaja. Ko gledaš od zunaj, je vse drugače. Jaz sem zdaj tretje oko za najine pare, ki jih učiva. Ko si na parketu, se koncentriraš samo nase, ves čas si pod pritiskom, razmišljaš, ali je dovolj dobro, gledaš na vse detajle, da bi ugodil večini sodnikov. Kot sodnik morda nimaš časa, da bi opazil vse detajle, ker se na parketu ogromno dogaja. Če bi se takrat, ko sem resno tekmoval, postavil v vlogo sodnika in vedel, kaj dejansko gledajo in česa ne, kaj v resnici vidijo in česa ne…

M: Ko sem plesala, sem bila zelo usmerjena nase, da bi čim bolje plesala, veliko vadila, zdaj, ko sodim in učim več parov, se ukvarjam tudi z drugimi stvarmi, njihovimi težavami, denimo v partnerstvu, pripravami na tekmovanje, za njih moram načrtovati. Kot sodnica pa moram spremljati več parov, jih primerjati med seboj …

A: Res dober učitelj si, če si veliko izkusil na svoji koži. Ko denimo pri katerem od najinih parov vidim problem, takoj začutim, od kod bi lahko izviral in predvsem, kako pristopiti in kaj reči.

Kako zgodaj sta se začela resneje ukvarjati s plesom?

M: Jaz pri 14 letih …

Pa pred tem, ste tudi že plesali?

M: Ne kaj dosti, saj prihajam iz majhnega mesta, kjer za to ni bilo veliko možnosti. Pri enajstih letih sem pol leta vadila balet, potem pa je učiteljica prenehala prihajati … Starša nista imela možnosti, da bi me kam peljala. Bila sta sicer učitelja plesa, tako da sem nekaj malega vadila v skupini, v tekmovalni ples pa se nisem vključila, dokler nisem dobila prvega partnerja, torej pri 14 letih.

A: Jaz sem začel prej, pri desetih. Vendar smo takrat pri Kazini plesali še otroške plese, enkrat na teden, bolj za zabavo. Slabo leto pozneje pa so me sprejeli že v t. i. selekcijo, kjer smo se začeli učiti latinskoameriške in standardne plese. Zares sem začel trenirati torej nekje pri enajstih letih.

Andrej, kdo pa je vas navdušil za ples? Tudi starši?

Sošolka Tina. Še vedno sva zelo dobra prijatelja … Nekega dne me je v šoli vprašala, ali bi šel z njo v plesno šolo. Pa sem rekel OK. Pred tem nisem nikoli niti pomislil na ples. Ko me je vprašala, sem bil tako presenečen, da sem kar šel. In ko sva se vpisala … ne vem, kaj se je takrat dogajalo v Sloveniji, ampak vsi so drveli v plesne šole. Prostor je bil nabito poln … Takrat sem ugotovil, da zelo hitro dojemam, v primerjavi z drugimi, ki so se zelo lovili. Zelo preprosto se mi je zdelo vse skupaj, tako da sem hitro pomislil, da sem morda boljši od večine drugih otrok. Tudi učitelji so to kmalu ugotovili in so naju s Tino predčasno vključili v višjo skupino. Takrat so me usmerili v latinskoameriške plese in mi določili soplesalko ... To je bilo krasno obdobje. Zdi se mi, da sem se kar zaljubil v ples. Tudi uživali smo skupaj, bili smo dobri prijatelji, še potem, ko smo odraščali. Nekoč smo denimo skupaj prepleskali prostor, v katerem smo plesali. Bil sem v pravi skupini ljudi in na to začetno obdobje imam res lepe spomine.

Tudi vi, Melinda?

M: Ne. Vedno sem imela težave, kako najti partnerja, in prvi je bil veliko starejši od mene. On je imel 18 ali 19 let, jaz komaj 14 in pri tej starosti je lahko to zelo moteče, saj je postajal moški, jaz pa sem bila zelo sramežljiva, tako da nisem najbolj uživala. Vendar ni bilo druge možnosti. Poleg tega sem morala zaradi njegove starosti začeti v članski kategoriji, kar je bil še večji pritisk. Še danes mi je žal, da sem morala preskočiti mladinsko kategorijo.

A: Tudi sam se spomnim obdobja, ko sem plesal z nekim dekletom, ki mi ni bilo všeč. Vsakodnevni trening z njo mi ni dišal, nisem pa se usajal, skupaj sva trenirala več let …

Je bilo kaj takega, kar vam je na začetku, kot otroku še posebej povzročalo težave, morda gibanje v bokih, drža, o čemer zdaj pridigate nastopajočim v oddaji?

A: (smeh) Ne spomnim se, da bi me kaj posebej mučilo.

M: Jaz nisem imela nikakršnih težav, vse mi je bilo všeč. Morda sem imela malce težav z glasbo, nisem je čisto takoj ujela. Vendar je moj oče učitelj glasbe, tako da sem več vadila.

A: Ko se odločiš in si zadaš cilj, je potem to nekakšen pritisk, ki ga čutiš. Bom zmagal ali ne? To pa je fronta, vsak dan sproti, včasih bolj dvomiš vase, drugič manj … To je lahko kar travmatično. Seveda je lahko problem, ko ti učitelj reče, da moraš kakšen detajl dodelati, pa treniraš in treniraš in ga nikakor ne moreš začutiti, ujeti …
Slišala sem mladega plesalca potožiti, da so danes treningi zelo naporni, da jih silijo v vaje, ki so lahko celo nevarne, denimo skakanje čez kolebnico v visokih petah.

M: Morda so nekateri trenerji ubrali napačno smer.

A: Ne, to bi bilo že ekstremno. Seveda so bili tudi za naju treningi zelo naporni, vendar smo mi treninge za kondicijo in moč izvajali v supergah, v fitnesu, drugi del treninga pa je bil ples. Trenirali smo tudi šest, včasih osem ur na dan. Zelo pomembno je, kakšnega učitelja imaš. Seveda pa so dobri in ne tako dobri učitelji in to zelo vpliva na razvoj plesa.

M: Imela sva srečo, da sva naletela na dobre učitelje.

A: Zagotovo. Poleg tega so danes zagotovo drugačne razmere kot pred 20 leti, ko je bilo ogromno nas otrok in manj učiteljev.
Ti pa so bili, če gledamo na splošno, bolj kakovostni. Zdaj se je obrnilo – ogromno ljudi je nehalo plesati in so šli v druge službe, drugi pa so tudi hitro nehali plesati in začeli poučevati ples, ne da bi prej pridobili izkušnje, se izobraževali v tujini … Tako ne moremo pričakovati vrhunskih rezultatov, če pristopi niso vrhunski. Način dela je bil pred 20 leti na veliko višji ravni, kot je zdaj.

Ali vi trenirate kakšen par v Sloveniji?

A: Ne … Delava v plesnem centru Fredi in k nama prihajajo tudi gostje, predvsem iz tujine. Tu sem zrasel in tu sva tudi midva na koncu plesala, Fredi in Daniela (Fredi Novak in Daniela Škofic Novak, op. p) sta bila najina glavna trenerja.

Se vam zdi, da imajo slovenski plesalci ugled v svetu?

A: Zagotovo ga imajo. V zadnjih dvajsetih letih smo naredili velik preboj. Slovenija je zagotovo pomembna na plesnem zemljevidu, so se pa razmere precej poslabšale. Manj parov je zdaj, slabša kakovost … ampak verjamem, da se vse dogaja v ciklusih, in zdaj smo v takem obdobju, ko ples kot tak ni na vrhunski ravni. Problem je tudi v tem, da zelo malo otrok pleše.

Oddaja naj bi ravno tako prispevala k dvigu kulture plesa. Ji to uspeva?

A: Zagotovo ljudi spomni na to, kaj je bilo in kaj bi še lahko bilo, vendar ta oddaja ne nagovarja nujno mlajših, otrok. Ker gre za obliko pro-am, ko torej profesionalec pleše z amaterjem, je morda bolj namenjena odraslim.

Bližamo se finalni oddaji, postaja vse bolj napeto, ostali so samo še trije najboljši tekmovalci: Gašper, Gorka in Natalija. Kaj bo po vašem odločilno?

A: Kar se mene tiče, bi lahko vsi trije zmagali. Glede na celotno oddajo se mi zdi, da so se v finalu znašli pravi trije. Menim, da je na splošno v glavah ljudi še posebno ena favoritka, vendar ni nič popolnoma odločeno, saj so kar izenačeni. Kakšnih presežkov ne pričakujem, tople vode v zadnjem tednu ne bomo odkrivali ...

M: Zdi se mi, da so si vsi trije zaslužili finale, predvsem pa bo veliko odvisno od tega, kateri ples bo kdo dobil, saj vsakemu od njih kakšen bolj ustreza kot drugi. Nekaterim gredo bolje dinamični plesi, drugim elegantni, odvisno tudi od njihove osebnosti … Če bodo imeli srečo, da bodo dobili svoj »srečni« ples, bodo lahko še več pokazali, se bolj odprli.

A: Predvsem pa bodo o zmagovalcu odločali gledalci.

Na kaj se gledalci najbolj ozirajo, kakovost plesa ali življenjske zgodbe plesalcev?

A: Menim, da bolj na zgodbe. Gledajo bolj celovito, kateri od njih jim je bolj všeč. Nekateri bodo glasovali tudi zaradi plesa, večina pa zaradi osebnosti.

M: Mislim, da se gledalci odločajo instinktivno, včasih tudi zgolj po tem, ali jim je všeč spremljevalna pesem.