Pisa plus 
pet pisanih

Skoraj vsak, ki sem mu omenil Cinque Terre, je zanje že slišal ali tamkaj vsaj bil. Pet dežel, pet vasic, pet mestec, odvisno, ali ste kmet ali mestni. Več kot dve desetletji je 18-kilometrski pas na seznamu Unescove svetovne dediščine. Evropsko, glede na število turistov morda že svetovno znano turistično oblegališče.

In smo šli, tja, kjer Toskana zadnjič z repkom pomiga in se prelevi v Ligurijo, italijansko pokrajino, med morjem tega imena, Ligurskim, na severu njen raztez zapreta Piemont in Emilija - Romanja, na eni strani sega vse do Francije, na Toskano meji južno.

Razdejano
V letu 2011 je Cinque Terre zadelo silovito neurje, ki je s seboj prineslo poplave in zemeljske plazove ter opustošilo pisana mesteca. Najbolj neprizanesljivo je bilo do Monterossa in Vernazze.
 

 

Toskana?

In smo torej šli. Do meje hitro, tam vzporedno z Benetkami se je že pletlo na cesti, nazadnje zapletlo. In če so nekateri šli po uk prek meje in ne vedeli, kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta, je bilo z nami, z menoj, enim od četverice, drugače. V zastoju sem bil poučen, da lahko na telefonu najdeš prikaz, kje bentiš, koliko časa boš in kolikokrat še. Genialno. Telefon ni le za telefoniranje in esemesiranje in vremensko napoved, okej, pa za garmin vem. Pisa je bila materina želja, tudi otročad ni imela proti, da si, jaz drugič, ogledamo oni stolp, kjer so dokazovali, da lubenica in limona, spuščeni hkrati z iste višine, v istem hipu na tleh džus postaneta.

Pot je minila gosposko, le tam po Bologni se je autostrada razcepila, neodločnost nas je vrgla levo, na panoramico, ne desno, na diretissimo proti Firencam. Bomo vsaj bolje v živo videli prizore toskanskih lepot. Smo se dvignili, pa se nam je vse skupaj bolj slovensko, grapasto zdelo. Nobenih širjav, kamnitih hiš, cipres, vinogradov. Le hribovito gozdičevje. To že ni Toskana, smo rekli. Pa je bila. Firence smo spustili, saj nisem zmešan, slišal sem, ondi je toliko lepega, da ljudje skupaj padajo. Kdaj tretjič.

Sedem uric je minilo, kot bi (tisočkrat) mignil, in smo bili v Pisi. Ogromno, polpolno parkirišče.

Kot najvišji zapazim vrh poševnega stolpa, in ko pridemo do obzidja, je jasno, Pisa je pisana. Drenjavost na vrhuncu, jeziki od japonščine prek dolenjščine do slovanščin, germanizmov, pa vstop na Trg čudežev, ni mogoč brez vzklika, vzdiha, katedrala, krstilnica, stolp. Na travišču pred krstilnico pikniško poležavanje, muckanje parov, pred glavnim verskim objektom je hoja po travi prepovedana. Ko se na njej nabere nekaj deset nebodijihtreba, pridrvi policist petih križev in mladeniške frizure in zapiska prekršek.




Saj veste, če ujameš pravo perspektivo, lahko s fotko ujameš prizor podpiranja, odrivanja stolpa, lahko ga primeš za teme, stisneš med palec in kazalec. Pravi položaj telesa ali rok je poskušalo ujeti vsaj dvesto Zemljanov. Vseh ver. Še množičnejša dejavnost so bili selfiji. Na stolp turiste spuščajo po kapljicah, jih skrbno preiščejo, pred poševnikom je oklepno vozilo z dvema do belih zob oboroženima vojakoma. Ne vem, je šlo za nenamerne tike ali kaj, oba sta ves čas begala s pogledi. Ko mi je kapnilo ono o terorizmu, sem misel zadržal zase.

Čeprav nam čas merijo le geesemi, se nismo odločili za nakup ročnih ur premnogih nebelcev, niti sončnih očal, ne zapestnega ali okolivratnega okrasja.
 

Cilj, Margherita

Čakala nas je še ura do cilja, pomagal garmin, ki pa ni vedel, da moramo na cestninski postaji na gumb pritisniti, in na uvozu v mesto La Spezia smo bili v težavah. Nimamo karte, sem jadikoval v zvočnik, iz katerega se je razlegel ženski glas, po čudežu v angleščini, po pravici sem povedal, od kod prihajamo in razdaljo smo pravično plačali.

Petih vasic, končno izdam, gre za Riomaggiore, Manarolo, Vernazzo, Corniglio, Monterosso al Mare, se lahko lotiš iz severne baze, mesta Levanto, ali južne, kot mi, iz La Spezie. Internetna rezervacija apartmaja je potekala v angleščini in tega sem se zelo veselil. Telefon nas je pripeljal v naselje visoko iz centra, uraden podatek o 800 metrih iz središča je verjetno veljal za zračno pot. In tam Margherita, pred starim ubožnim blokom. In seveda, takoj je bilo jasno, da je Valentino Rossi tisti Italijan, ki najbolje govori angleško. O Umbertu Ecu nimam podatkov.

Dvigalo za tri osebe, od tega dve vitki, in vstop v apartma, skoraj kot na Trg čudežev, Ikejina, snežno belo-rjava perfektnost. Dva od štirih sta rekla, da bi v takem zlahka živela.

Nov čudež tehnike, prevajalnik, Margherita je tipkala italijansko, ven je prišlo angleško. Izvedeli smo vse, kar smo želeli. Deset minut hoje do Lidla, pa saj to je tako kot v Sloveniji, z busom št. 14. do centra (tudi to, kje moramo izstopiti, sem premierno izvedel od premikajoče se modre pičice na zaslončku mobitela), od tam pet minut hoje do železniške postaje. Potem pa v Cinque Terre.
 

Od ... do

Od vasice do vasice se lahko voziš z vlakom, intervali so nekajminutni, lahko hodiš, vzame ti skupaj menda šest ur, etape so različno naporne, brezglavi sedejo v avto. Ceste so vijugave, vse ožje in ožje, parkingov minimalno.

Železniška postaja v La Speziji nabita. Pri luknjanju vozovnic si pomagamo z jugo brati, kateri vlak gre proti vasem, ni treba vprašati. Vsi gredo tja.

Tri minute drdranja in stop. Riomaggiore. To je ena od štirih vasic, v katere se z vlaka spustimo ali smo vsaj na isti ravni, izjema je Corniglia. V prvo vodi tunel, na svetlo izstopiš na glavni uličici, se spustiš do morja, ustje je sila pičlo, razočaranje precejšnje. Potrebna je razlaga, da seveda vsaka stvar zgleda drugače od daleč, recimo z morja, iz zraka, kakor če si sredi nje. Pa tudi fotografije so živahnejših barv kot resničnost.



S spletnih opisov zapisov sem zvedel, da se dežel nazorsko lahko lotiš s pokušino vin, pri hrani pa se je težko ogniti pestu. In kot kjerkoli na turističnem svetu se je težko ogniti trgovinicam s tem ali onim nategunskim materialom. No, oni volumni z jestvinami, olji, kisi, sladkostmi so bili privlačni. In neprivlačno dragi.

In že si (ne) pojemo, vozi nas vlak v Manarolo. Lepša kopija prve vasice, iztek, zalivček prostornejši, na ulicah pred vhodi v hiške parkirani čolniči ...

Ja, od prve do druge terre vodi tlakovana Pot ljubezni, kjer lahko svojo ljubáv zakleneš. Ampak pri najinih letih to ni več potrebno. Za silo drži. Pa še bistvo, pot je zaklenjena, zaprta.

Načrtovali smo pešačenje od Manarole do Corniglie, a so nekaj govorili o dveh urah in več, pa vzponih, resda čudovitih razgledih, no, nismo šli. Bilo je vroče. Ujeli smo zadnjo mizo v gostilnici, ki je imela vhodna vrata polepljena z mišelinovimi (ne gumarskimi) nalepkami. Ne vem, so z njimi le pokrivali pokline na steklu, če ne, smo bili v eni najbolj nagrajevani oštariji na svetu. Česar pa s krožnikov, lahko trdim kot master blef, ni bilo zaznati. Relativno bolj polnih želodcev in relativno praznejše denarnice spet na vlak. Minutke do Corniglie. In znameniti vzpon po cca. 380 stopnicah. Sin se je pri štetju dvakrat zmotil. Nekje pri stotki, in šel od začetka.

Tržič na vrhu, v ozki uličici pa potrditev naznanila nekega internetovca – sladoled, ki ga ne pozabiš. Vzpončič po uličici, nabiti s toplino, vonjavami, kafiči, razgledna ploščad, morje Ligursko, galebi enaki slovenskim.

Nazaj v La Spezio, Lidl, večerja brez teve, naslednji dan vlak naravnost do četrte Vernazze. Res luštkano, pa grajski stolpič s hodnikom samo za vitke, za las je manjkalo, pa bi naglas ponergal čez gospoda, ki je dostop po stopnicah zapiral, a me je prehitel s slovenščino, tako da sem raje prijazno pozdravil. Joj, med vasicami lahko potujete tudi z ladjicami, pretežno azijsko obteženimi, ampak morebitnim čudovitim pogledom na vasice z morja navkljub, draginja. Ugotovimo, da so obroki pomfrija, ribic in podobnega v škrniclju enako nepoceni kot v restavracijah. Limon v velikosti melon nismo videli.



Vlak, postaja cinque, Monterosso al Mare. Kot bi gledal oni del Portoroža, kjer se streljajo, plaža in promenada, za hojo globlje v naselbino zmanjka moči. Ne pa za sinov fuzbal na igrišču tik picerije, kjer okusimo njihovo znamenitost v najizvirnejši, testeno piškotasti trdoti, super. Pa pivo 0,4 za pet evrov, če naročiš italijančka, te ne razumejo, to je zanje zero due, 0,2.
Plaža polna belokožcev, desetnija v vodi, menda je imela 15, 16 stopinj. Kdaj četrtič. Mivka pa razbeljena.



Nekje sem prebral, da je v petih deželah poleti gneča nepopisna. Zato ne vem, kako bi rekel pomladanski. Komaj popisna.

Vrnitev v La Spezio, trepet ob večji policijski akciji, veliko križišč zaprtih, avtobus se le prebije do našega naselja, zvečer na teve zaman iščeva prenos Interja in Juventusa.

Nedelja, jutro odhoda. Margherita z google translaterjem prijazna od sile, objemi, poljubi, se še vidimo, če ne prej, o svetem nikoli. Že prejšnji dan mi je telefon, kateri čudež je že to, pokazal, kje lahko točim dizel. Pumpa je bila avtomatizirana. Pa nam je uspelo. Po pravici, s pomočjo domačina, ki je pripeljal mimo.
 

Proti Etni

Do Bologne tokrat ni šlo ne po direktni ne po panoramski, pač mimo Parme, Modene, potem po znanem asfaltu proti domovini, obvezni Autogrill, ta, ona čokoladica, pa zbirka bolj ali manj pekočih olj, pa filmski prizor priletneža, ki svojega ferrarija testarosse ne zmore parkirati drugje kot pred vhodom, v dirkalniku pa ima prostora le še za deklino, ki ga ima zelo rada, in malo povečano čivavo. Ampak mimoidoči so škljocali. Neslišno, s telefoni.

Spomini na vse, kar smo v treh dneh italijanskega použili, mislim, duhovno, nam ni dovolil drugega, kot da se tostran meje ustavimo v Etni. Če bi napisal, da je to picerija in še kaj v Divači, bi bila reklama. Zato ne bom.

Čeravno na meji Italije in njene zahodne sosede ni zapornic, carinikov, se zdi, da smo vsi štirje s prevoženo navidezno črto zapeljali v stare tirnice. Ki nam vse prevečkrat sivijo vsakdan. Zato smo si rekli, naj živi Italija! V naših srcih ne bi bilo okusno reči, v sproščenosti, v sladoledastih nasmehih, v utrinkih, kot je Margheritino sms-sporočilo, ki sem ga odkril šele po slovesu iz La Spezie, gre pa takole: »Pozdravljeni Gregor, kako greste? Upam, da se vaš počitek dogaja za najboljšega sokrivca, tudi tega vročega in čudovitega sonca. Jutri je čas odhoda največ 10:30 in če ste pripravljeni, zato vas pozdravim, da vas pozdravim. Spet hvala in lep dan.«

Tudi vam, Margherita. In vam, bralke.
P. S. In bralci.