Partnerka bi imela otroka meni na ljubo

Star sem nekaj čez 30, enake starosti je tudi moja partnerka. Skupaj sva deset let, imava izjemen in iskriv odnos. Strinjava se, da sva našla, za kar sva mislila, da obstaja le v fantazijskih romanih. Iskrive romantike je toliko, kot da bi ravnokar začela zvezo.

Vsako težavo sva odpravila z veliko vnemo, pri čemer nama je bilo pomembno le to, da bova na koncu srečna ostala skupaj. Najbrž nama motivacijo za vsakdanje vložke v zvezo daje tudi skupno zavedanje, da je skoraj nična verjetnost, da s kom drugim najdeva tako ljubljenost in zaupanje.

Pred dobrim letom pa naju je ujel najtežji problem, edini, zaradi katerega bi se morda lahko celo razšla. Ugotovil sem, da si močno želim otroka. Moja partnerka pa meni, da bi svojo vlogo mame vedno obžalovala. O otrocih sva se sicer občasno pogovarjala že prej, ampak sem vsaj sam nekako živel v prepričanju, da bova imela enega otroka, o čemer sva se pogovarjala na začetku zveze.

Partnerka je sicer včasih potožila, da ne mara otrok in jih raje ne bi imela, ampak so se te odločitve v dvajsetih letih zdele zelo oddal­jene, zato se mi razhajanje ni zdelo preveč problematično. Zdaj sva svoje želje glede otrok oba preverila tudi z več kot enoletno resno psihoterapijo.

Problem je še težji, ker sebe ved­no bolj doživljam kot družinskega človeka. Partnerka pa je prepričana, da bi vloga mame ubila njeno osebnost. Rada ima precej svobode, za vikend gre kdaj v tujino k prijateljem, pri čemer je nikoli nisem omejeval. Zadnje leto in pol se poskušava pogovarjati o otrocih, ti pogovori pa so za oba izredno naporni in naju pehajo v precej hudo depresijo.

Občasno je v tako slabem stanju, da nima volje niti obuti nogavice. Sam vsak dan razmišljam o samomoru, ki se mi občasno zdi edini način, da rešim vsaj spomin na najino zvezo. Partnerka zdaj pravi, da mora zanositi v naslednjem letu, saj bo večja starost njeno stanje ob nosečnosti še poslabšala, to pa name ustvarja nevzdržen pritisk, saj sem postavljen pred izbiro, da z odločitvijo, da nimava otrok, ubijem precejšen del sebe in svojih sanj, ki jih bom obžaloval vse življenje, ali da ubijem precejšen del nje in njenih sanj.

Seveda je tu še skrb za otroka in vprašanje, ali lahko midva take odločitve sploh preživiva. Odgovor se zdi preprost, lahko bi se s partnerko razšla, vendar bi to tako kot zgornje možnosti skoraj zagotovo pomenilo konec precejšnjega dela vsakega od naju. Zanima me vaš pogled na situacijo. Tine







Na zelo podobno vprašanje sem v članku z naslovom Fant si ne želi otrok odgovoril v začetku aprila. Zato bi še enkrat povzel samo najpomembnejše. Odločitev za otroka ni obveznost, ampak pravica vsakega od partnerjev. Če je eden od partnerjev ob začetku zveze dovolj jasno povedal, da si ne želi otrok ali da ima o tem močne dvome, so lahko sporni samo pritiski, da si glede tega premisli.

Sporno ne more biti, če se nekdo zavestno ne odloči za otroka. Vaše vprašanje razumem, da sta se sicer okvirno pogovarjala o tem, da bi imela enega otroka, vendar je partnerka ves čas jasno izražala svoje pomisleke. Ker ste kljub vsemu ostali z njo, ste s tem prevzemali odgovornost, da se znajdeta v prav takih težavah, kot sta se. Ker sta se že sama odločila za daljšo psihoterapijo, težko vidim smisel v tem, da jo ponovita.

Če je šlo za partnersko terapijo, bi morda pomagalo, da gre na terapijo partnerka sama. Brez vaše navzočnosti in pritiska, ki ga ta ustvarja, bo morda lažje našla prave vzroke, zakaj si ne želi otrok. Ti, o katerih vam govori, se mi vendarle zdijo preveč površinski. Mislim, da se pod njimi skrivajo manj očitni, a bolj pravi. Ko se bo umirjeno soočila z njimi, se bo tudi lažje odločila tako, da bo zanjo prav. Če bo prav zanjo, bo prav tudi za vaju. Pri tako pomembni zadevi drugače ne more biti.

Opozoril bi, da oba kažeta jasne znake depresivne motnje (nesposobnost obuvanja nogavic, stalno razmišljanje o samomoru). Zato bi vama priporočil obisk psihiatra, da ugotovi, ali gre za tako hudo obliko motnje, ki zahteva zdrav­ljenje. Zadrega z depresijo je, da se pogosto ne da ugotoviti, kaj je vzrok in kaj posledica. Je depresija vzrok za vajine težave ali so vaju težave potisnile v depresijo.

Idealizirano opisovanje vajinega odnosa mi zbuja pomisleke, da sta morda preveč odvisna drug od drugega in je vajino življenje preveč usod­no odvisno od partnerske zveze. Morda si partnerka zato tako želi občasne svobode in »pobegov« od vas, ker jo utesnjuje odnos, v katerem poskuša biti in dati več, kot v resnici zmore. Da vzdržuje odnos, ki ga opisujete s samimi presežniki, se lahko preveč odreka sebi.






Pri vas obstaja občutek, da glavni, če ne celo edini smisel vidite v odnosu s partnerko. Če sem zadel, se ne eno ne drugo ne more dobro končati. Življenje nas slejkoprej stisne v kot. Zdi se, da se je vama zgodilo prav to. Morda je partnerko strah, da bo z otrokom dokončno ujeta v odnos z vami. Ujeta v odnos, v katerem se mora stalno odpovedovati sebi, da ohranjata previsoko, idealizirano raven odnosa. Raven, ki je zaradi vajinih notranjih konfliktov in težav prezahtevna, nerealna in jo lahko ohranjata na načine, ki škodijo tako enemu kot drugemu.

Sta zares v težkem položaju. Če želita ohraniti zvezo in vanjo vrniti nekaj miru in zadovoljstva, se bo eden moral nečemu odpovedati. Morda se pokaže izhod iz te nemogoče dileme, če namesto svojih na prvo mesto postavita korist še nerojenega otroka. Kaj bi pomenilo zanj, če se bo partnerka podredila vaši želji samo zato, da ohrani zvezo? Je to pošteno do otroka?

Zato predlagam, da prenehate vse, kar bi ustvarjalo pritisk na partnerko, vključno s pogovori, razen če bi si jih ona želela. Za več kot dovolj pritiska skrbi že njena biološka ura. Zato potrebuje mir, da zase najde pravo odločitev. S tem bo pokazala odgovornost do sebe in otroka. Samo zdi se, da se o otroku odločata oba. V resnici se odloča sama, vsaj moralo bi biti tako.

Kakšne posledice bo imela njena odločitev za vajino zvezo, bi morala po mojem mnenju vsaj za nekaj časa poriniti na stran. Vi ste se odločili in svoje jasno povedali. Zdaj je na vrsti ona. In ko vam sporoči svojo dokončno odločitev, se boste lahko odločali naprej. Do takrat pa morate poskrbeti sami zase. S tem imate več kot dovolj težav.