Papež Frančišek: »Življenje se meri v ljubezni«

»Drama, ki jo prestajamo, nas je prisilila, da resno jemljemo stvari, ki so resne, in da se ne izgubljamo v nepomembnih. Da odkrijemo, da življenje ni smiselno, če ne služimo,« je v pridigi na cvetno nedeljo poudaril papež Frančišek. Pri maši je sodelovalo le nekaj duhovnikov, tradicionalno procesijo na Trgu svetega Petra so odpovedali.

Jorge Mario Bergoglio se je rodil 17. decembra 1936 kot najstarejši v revni družini s petimi otroki, v predelu Flores v argentinskem Buenos Airesu. Njegov oče Mario Jose je zaradi Mus­solinijeve fašistične vladavine 1929 zbežal iz Italije v Argentino, kjer se je zaposlil kot železničar in se poročil z gospodinjo Regino Mario Sivoni, katere korenine prav tako segajo v severno Italijo, a se je rodila v Argentini.
 

Od plesalca tanga do kardinala

Mladi Jorge sprva ni nameraval postati duhovnik, izšolal se je za kemijskega tehnologa. Že od mladih nog obožuje nogomet in je še danes strasten navijač nogometnega kluba San Lorenzo de Almagro iz Buenos Airesa. Zelo rad je plesal tango in prisluhnil tradicionalni glasbi milonga.



Po šolanju se je zaposlil v laboratoriju Hickethier-Bachmann, nekaj časa pa je delal kot varnostnik v baru in hišnik, zadolžen tudi za pomivanje tal. Pri rosnih 21 letih ga je skoraj pokopala pljučnica, zaradi treh cist so mu morali odrezati del pljuč. Morda je ravno zaradi bližine smrti zaslišal klic Boga. Le leto pozneje, 1958, je vstopil v jezuitski noviciat. Po prvih redovnih zaobljubah je študiral filozofijo in teologijo.

Kot mlad semeniščnik se je zaljubil in njegova vera se je znašla na preizkušnji, toda še enkrat je zmagal klic Boga. Leta 1969 je bil posvečen v duhovnika. Kot profesor teologije je predaval na teološki fakulteti San Miguel, kjer je bil leta 1980 imenovan za rektorja. Šest let pozneje so ga zaradi nekonvencionalnih metod poučevanja umaknili s položaja. Nekaj časa je preživel v Nemčiji in doktoriral.

Leta 1992 je bil izbran za pomožnega škofa v Buenos Airesu, 1998 pa je postal kardinal. Veljal je za modernega tradicionalista. Njegova stališča do splava in kontracepcije so bila nepopustljiva, ostro pa je napadel duhovnike, ki niso želeli krstiti nezakonskih otrok, da gre za »hinavski in rigorozen neoklerikalizem«.

Leta 2010 je Argentince pozval, naj se uprejo istospolnim porokam, ker bi »lahko resno škodile družinam«, s čimer si je prislužil kritike tedanje argentinske predsednice Cristine Fernandez de Kirchner, ki je njegova stališča označila za »srednjeveška in inkvizicijska«. Sive lase je povzročal že njenemu možu, nekdan­jemu argentinskemu predsedniku Nestorju Kirchnerju, ki mu je s svojim vplivom onemogočil spremembo ustave in vztrajanje na oblasti po dveh predsedniških mandatih.

Kirchner je Bergoglia leta 2006 poimenoval »duhovni vodja opozicije« in navrgel, da »se hudič polasti vseh: tistih, ki nosijo hlače, kot tistih, ki nosijo ogrinjala«. Cristina Kirchner je obrnila ploščo šele, ko je postal papež. Človeku, ki mu je v preteklosti prisluškovala in sledila argentinska tajna služba, je na uradni obisk odnesla košarico, polno argentinskih dobrot.


 

Dvakrat na Brezjah in Bledu

Slovenijo je na povabilo Franca Rodeta prvič obiskal leta 1970. Ostal je teden dni in si ogledal Bled, Postojnsko jamo, baziliko na Brezjah in obiskal ljubljansko opero.

Leto pozneje se je spet ustavil v naših krajih, ko je na poti iz Madrida v Rim obiskal družino Golar v Virmašah. Z Andrejem Golarjem, glavnim knjižničarjem na teološki fakulteti San Miguel, sta bila sodelavca. Tudi ob tej priložnosti je obiskal Brezje in Bled, v spominu pa mu je očitno ostala potica. Ko je v Vatikanu gostil ameriški predsedniški par, je Melanio namreč vprašal, ali predsednika Trumpa hrani s potico.

Že kot škof je bil Bergoglio izredno priljubljen med reveži, ki so ga po­znali kot »očeta Jorgeja«. Veliko časa je preživel v najrevnejših predelih, po Buenos Airesu se je prevažal z javnim prevozom in dosledno zavračal povabila na petične večerje.

Odrekel se je življenju v škofovski palači in šoferju ter raje živel v preprostem domovanju s štedilnikom na drva, na katerem si je sam pripravljal obroke. Veliko sočutje je pokazal do obolelih za aidsom in nekoč je obiskal bolnišnico, kjer je poljubil in umil noge dvanajstim pacientom s to boleznijo.

Strastno je poudarjal nujnost duhovne oskrbe ločencev. Vedno se mu je zdelo pomembneje pomagati najranljivejšim članom družbe kot razpravljati o ideoloških temah in doktrinah. Cerkvene kolege, ki hlepijo po visokih položajih, je ozmerjal s hinavci, rekoč, da so pozabili, da je Jezus kopal gobavce in jedel s prostitutkami.
 

Ljudski papež v dvosobnem stanovanju

V kardinala ga je povzdignil pokojni papež Janez Pavel II. Istega leta, 2001, ko se je argentinsko gospodarstvo sesuvalo v prah, je vzbudil odobravanje množic, ko je za obubožane milijone Argentincev okrivil nebrzdan kapitalizem.

Po smrti Janeza Pavla II. je na konklavu veljal za tihega favorita. Šušljalo se je, da je dobil drugo najvišje število glasov, njegov umik pa je v četrtem krogu omogočil izvolitev Josepha Ratzingerja, papeža Benedikta XVI.

Po presenetljivem Benediktovem odstopu leta 2013 je Bergoglio sodil v širši krog favoritov. Dvakrat je bilo glasovanje neuspešno, nato pa se je 13. marca iz Sikstinske kapele pokadil bel dim in oglasili so se cerkveni zvonovi. Približno uro pozneje se je v bela papeška oblačila preoblečeni kardinal pojavil pred zbrano množico in jo v dežju nagovoril.

S tradicijo je prelomil takoj po imenovanju, ko se je namesto v razkošnih papeških prostorih v Apostolski palači, kjer papeži bivajo že več kot stoletje, odločil za mnogo preprostejše dvosobno stanovanje.




Ob njegovi izvolitvi so mediji poročali o več precedensih: Frančišek je prvi papež jezuitskega rodu, prvi iz Latinske Amerike in z južne poloble ter prvi neevropski papež v novem veku. Zadnji neevropski papež je bil Sirec Gregor III, med letoma 731 in 741. Nekateri radi poudarijo, da je papež kljub odraščanju v Latinski Ameriki vendarle Italijan in da se zato znajde v vatikanski birokraciji in spletkah.

Cerkev skupaj s svetom zdaj prestaja turbulentne čase. »Ne mislimo samo na to, kar nam manjka, ampak kaj dobrega lahko storimo,« je vernikom na cvetno nedeljo položil na srce Frančišek in dodal, da se »življenje meri v ljubezni«.