Odziv ljudi je fantastičen

Dogajanje v zbirnem centru IPO v Ljubljani je zgled, kako je, ko je človek človeku človek. In ko fraza o zvezah in poznanstvih ni negativno konotirana.

Na Magistrovi 1 v Ljubljani je sredi tedna vrvelo. Zaradi utripa dobrih src, zagnanosti, pretežne, če ne relativne mladosti. Zaradi zavedanja, da kar se danes (slabega) dogodi nekomu drugemu, se lahko jutri tebi. Vrvelo je v zbirnem centru pod plaščem IPO, slovenske veje mednarodne policijske organizacije, ki združuje zdajšnje in nekdanje vojake, policiste, gasilce, reševalce, varnostnike in poklicno sorodstvo. »Smo tudi pridružena članica Združenih narodov,« me v mravljiščni navidezni kaos vpelje koordinatorka zbirnega centra Petra Aršič. Centra za pomoč ljudem, ki so jim poplave vzele sedanjost in upanje v prihodnost.

Seznam nujno potrebnih dobrin FOTO: Grega Kališnik

IPO je nekakšna vez med civilnim prebivalstvom in uradnimi strukturami, med drugim skrbijo za izobraževanje, »aprila smo imeli konferenco o terorizmu, in to en teden pred tragičnimi napadi v Srbiji, poudarek je bil na nasilju v šoli, dodatna izobraževanja in usposabljanja ponudimo strukturam, ki to znanje potrebujejo, in se jih lahko udeležijo brezplačno«.

Koordinirano

So pa v prvih vrstah tistih, ki so vedno in povsod pripravljeni pomagati. Na terenu. »Skupaj stopimo ravno pri naravnih nesrečah, se povežemo, saj ti ljudje s svojim znanjem, poznanstvi lahko pripomorejo, da je prebivalstvo varno in da se mu lahko takoj pomaga.« Ipojevci pomagajo izključno koordinirano, vsako jutro se prikliče ogrožena območja, tamkajšnjo civilno zaščito, občino ali regijski zbirni, pa namestitveni center, gasilce, »in se preveri, kaj potrebujejo, da prejmejo ustrezno pomoč«.

Zbirajo tudi nekatere donacije, »namenili jih bomo organizacijam, ki se s tem ukvarjajo, naša primarna naloga je v tem trenutku ljudem zagotoviti materialno pomoč, hrano, vodo, sanitetni material«. Sredi tedna so imeli na najogroženejšem območju dve zbirni točki, Prevalje in Slovenj Gradec. Stvari, ki gredo naprej s helikopterji, »stehtamo, da tudi njim olajšamo delo, da so zadeve že razporejene, urejene«, veliko pomoči gre na teren s kombiji, ki jih vozijo prostovoljci, »s svojimi vozili, s svojim gorivom, pa s tovornjaki, terenskimi vozili, povrnili jim bomo del stroškov«.

Proste volje

»Vse gre po kanalih ljudi, ki se poznamo, terenski networking.« Fraza o zvezah in poznanstvih torej nima vedno negativnega prizvoka. Na dan iz skladišča odpremijo od deset do dvanajst, trinajst kombijev in tovornjakov, skladišče ni njihovo, odstopilo jim ga je podjetje Isoglass. Člani IPO so v skladišču stalna ekipa, »nekaj naših članov je prostovoljcev, ti pa prihajajo tudi od zunaj«, poprej se prijavijo, da pri delu ne pride do prehude gneče. Nase IPO opozarja prek družbenih omrežij, instagrama, ves čas obveščajo, kaj potrebujejo, česa ne, povejo tudi, kdaj potrebujejo prostovoljce in kdaj ne.

V krajih, kjer življenje vzpostavljajo na novo, je pomembno, da je pomoč dobro skoordinirana. FOTO: Črt Piksi

Ogroženi nesrečniki potrebujejo predvsem delovno opremo in orodja, čistila za tla, okna, detergente, praške, razkuževalce, zaradi nakopičenega blata hiše smrdijo, rokavice, metle, lopate za sneg, samokolnice, vedra, kante za bencin. »Ljudje naj ne nosijo oblačil, vsaj po naših podatkih to ni potrebno, morda je v kakšnem drugem zbirnem centru drugače. In brezglutensko hrano, na te ljudi se je pozabilo, vsi darujejo kruh, riž, testenine, ogljikove hidrate.«

Odziv ljudi, ki prinesejo materialno pomoč, je fantastičen. »Čez štirideset kombijev, traktorjev in avtov ne bi mogli v treh dneh napolniti brez takšnega odziva ljudi in podjetij.« Ki donirajo. Neverjetna srčnost, solidarnost. Prva dva dni so material samo zbirali, potem začeli razvažati. Ljudje pridejo, malo ostanejo, tudi pomagajo, »hvaležni smo za vsako lopato«.

To bodo v IPO počeli odvisno od potreb, pove Aršičeva, »mislim, upam, da čim krajši čas, če se razumeva. Da bo nastopil čas, ko bodo prišli profesionalci, ko bodo odprte ceste, ko bodo lahko prišli bagri pa tisti, ki bodo lahko sanirali škodo«.

Prostovoljci naj na ogrožena območja ne hodijo na lastno pest, vedno je treba poklicati ustrezne naslove in povprašati, kje in kaj se potrebuje. »Najhuje je, če je treba reševati ljudi, ki so prišli v pomoč.« Ker so na prvem mestu ljudje v stiski.

In potem pride klic, velikokrat v solzah. Hvaležnosti.