Odrasel ob stroju za sušenje hmelja

­­­­­­­­­­Če je pivovar s sosednje strani med kraftarji, ki jih predstavljamo, poseben zato, ker je družinsko povezan z izdelovalcem pivovarske opreme, je Green Gold poseben po tem, da ima najbolj znano sestavino piva, hmelj, skoraj na dvorišču. Bolj natančno, na drugi strani ceste. Družina lastnika Luke Rojnika namreč obdeluje 45 hektarov hmeljišč, zato ni presenetljivo, da je kar 95 odstotkov izdelkov mladega pivovarja hmeljenih z družinskim pridelkom.



Spodnje Grušovlje, kjer stoji pivovarna, v kateri je zdaj sedem zaposlenih, niti niso vas, ampak se držijo Šempetra v Savinjski dolini. Dolini zelenega zlata, kakor jo poetično imenujejo nekateri. Zato imena pivovarne Green Gold, kar je poangleženo zeleno zlato, verjetno ni težko razložiti.



Hmeljišča družine Rojnik predstavljajo, tako na oko, približno poltretji odstotek vseh slovenskih hmeljišč. Čeprav gre obiranje poljščine počasi h koncu, družinska sušilnica dela s polno paro. Na drugi strani ceste, v značilnem starem sušilnem stolpu, kjer so se ugnezdili Luka Rojnik in njegova mlada ekipa, pa varijo piva, katerih proizvodnja hitro narašča.

V Ameriki

Direktor Green Golda Rojnik – na vizitki, najbrž brez smrtne resnosti, je njegov naziv El Patron, kar bi bilo lahko lastnik ali preprosto šef – pravi, da je pivovarstvo podaljšana roka družinskega posla. Njegova družina se s hmeljarstvom ukvarja že generacije, skoraj 150 let, bili so eni prvih pridelovalcev v Sloveniji. Ker v državi pridelamo bistveno več hmelja, kot ga porabimo, ga gre kakšnih 95 odstotkov v izvoz.

In Rojnikovi so hmelj brez posrednikov že pred leti začeli izvažati v Združene države Amerike. Brez posrednikov seveda pomeni sestajanje z neposrednimi kupci, pivovarji. Tako je Luka Rojnik po lastnih besedah že pred leti z očetom obredel celotne ZDA in srečal številne ameriške kraftarje; Amerika je danes tako kot na marsikaterem drugem področju tudi prva sila v kraft pivovarstvu. Po uradnih sestankih s kupci so bila na vrsti druženja in Luko so pogosto spraševali, zakaj se ne začne z varjenjem ukvarjati tudi sam, če ima hmelj dobesedno doma.

Kot ljubitelj piva sicer že v srednji šoli ni bil zadovoljen s takratno zeleno-rdečo ponudbo v Sloveniji, ampak je že pred desetletjem iskal le redkokje dosegljive tuje (ker slovenskih skoraj ni bilo) kraftarske zvarke. Zato je bila čez nekaj let odločitev, da bo poskusil kaj zvariti sam, logičen korak naprej.

Brez cedevite

Že na začetku se je Rojnik odločil, da se ne bo ukvarjal s tako imenovanim cedevita pivom, se pravi mešanjem ekstrakta z vodo, ampak bo dejansko varil, s sladom. »Nabavil sem 50-litrsko kuhinjo in tako kot vsak dober biznis začel v fotrovi garaži,« je povedal o svojih prvih prvih pivovarskih korakih leta 2014. Ko je s prijatelji to večkrat ponovil, je pomislil, da bi se mogoče lahko lotil tudi bolj resno.

V stari sušilnici in pripadajočih gospodarskih objektih so uredili proizvodnjo. Varilnico in fermentorje mu je po njegovih načrtih izdelal bližnji izdelovalec sodov in julija 2016 so napolnili prve sode piva. Prvi je bil india pale ale, hmeljen z domačim hmeljem sort aurora, stryian fox in styrian wolf, ki ga prodajajo pod imenom Rocket Queen. Na točilne pipe so ga priklopili isti mesec v ljubljanskem pubu Sir William's in je še zdaj njihov najbolj prodajani izdelek.



Povpraševanje je hitro preseglo proizvodnjo, zato so jo prav tako hitro širili. Če je bila investicija na začetku vredna 50.000 evrov, je do danes že presegla milijon evrov. Luki sta veliko posodila starša, »ki jima kredit še vedno vračam«. Poleg sušilnega stolpa je leta 2017 zrasla nova hala za proizvodnjo in skladišče. Prvotno opremo je zamenjala profesionalna oprema primorskega proizvajalca Škrlj, kuhinja ima zmogljivost 2500 litrov.

Aluminij je zakon!

In najpomembnejše, v proizvodno halo so namestili najsodobnejšo (nemško) polnilnico za pločevinke.Štajerski pivovarji iz osrčja dežele hmelja svoje izdelke, poleg v nepovratne sode za točeno pivo, namreč polnijo le v pločevinke, opremljene tudi z njihovim bojnim klicem Enga še pa lahka. Rojnik je prepričan, da so pločevinke idealna embalaža za to pijačo, še posebno ker imajo najsodobnejšo polnilno linijo, s katero minimalizirajo prisotnost kisika in tako preprečijo njegov vpliv na vsebino. Poleg tega je aluminij najbolj ekološka embalaža, saj ga je mogoče v nedogled reciklirati, pa še lažji je od stekla, zato tudi pri transportu povzroča manj izpustov. Le zelo redko na roke napolnijo nekaj steklenic iz omejenih serij piva, ki ga zorijo v rabljenih sodih za rum; v prihodnje nameravajo podobne omejene serije zoriti tudi v sodih, v katerih sta bila prej viski in konjak.



Za pločevinke je Rojnik povedal, da so prav gotovo pomenile preboj za Green Gold. Z njimi so lahko šli v prodajo v trgovskih centrih in tako dosegli dosti širši krog kupcev. Druga pomembna stopnica, da so se prebili med resne slovenske kraft igralce, pa je bila, ko so se povezali z distributerjem Davidov hram.

Domače? Če je le mogoče

Tako kot pri opremi – razen polnilne linije za pločevinke, pa tudi to so kupili v Nemčiji zato, ker jih slovenski proizvajalec, ki je potem pristal v tuji lasti, ni jemal resno – pri sestavinah Rojnik prisega na domače. Seveda predvsem pri hmelju.

Kar 95 odstotkov hmelja za piva Green Gold namreč prihaja iz neposredne okolice; od klasike styrian goldinga do najnovejših sort, kot je styrian wolf, z družinskih hmeljišč, le manjši del, sorto styrian cardinal, kupuje od soseda. Preostalih pet odstotkov hmelja je ameriškega; pri tem Rojnik poudarja, da zaradi neposrednih povezav z ameriškimi pridelovalci dobi tako kakovostnega, kot ga drugi pivovarji sploh ne morejo kupiti. »In to se pozna v okusu.« Vsako leto zvarijo tudi kakšno pivo iz svežega hmelja, ki ga k njim pripeljejo dobesedno takoj po tem, ko ga poberejo. Pri proizvodnji ga sicer uporabljajo kakšnih 20 sort.

Približno toliko je tudi vrst slada. Velika večina je ječmenovega, nekaj pšeničnega in ovsenih kosmičev. Toliko ga uporabljajo za redno linijo piv, če prištejejo še tistega, ki ga uporabijo za specialne serije, pa številka naraste na kar 50. Ker slovenskega slada ni, ga je večina iz Anglije, za katerega je Rojnik prepričan, da je najboljši, nekaj malega iz Belgije in Nemčije. Štiri vrste suhega kvasa so avstrijske. In seveda, večinska sestavina piva, voda, je domača, savinjska, obdelana za različne stile piva.

Podvojitev

Največji trg savinjske pivovarne je Slovenija. »Predstavljam si, čeprav za to nimam nobenih konkretnih podatkov, da je naš tipični pivec star med 20 in 40 let in da ima končano fakulteto. Ceni kakovost in razume, kaj pomeni kraft,« Rojnik malo za šalo in malo zares opiše, kdo sega po pivih iz doline zelenega zlata.

Redno tudi izvažajo, v Italijo, Nemčijo, Nizozemsko, Švico in Kitajsko, na Hrvaško in Dansko, vendar Rojnik pravi, da je izvoza ni več kot pet odstotkov proizvodnje. Ta je bila sicer lani 130.000 litrov ali, bolj po pivovarsko, 1300 hektolitrov. »Za letos smo načrtovali proizvodnjo 2500 hektolitrov, vendar jo bomo presegli,« je štajerski El Patron zadovoljen s hitro rastjo.

V prihodnosti bodo poskusili več prodati na Kitajskem. Letna zmogljivost njihove kuhinje je 600.000 litrov, zato imajo prostora za rast več kot dovolj. Dodatne fermentorje lahko namreč nabavijo hitro, v dveh do treh mesecih. »Vendar sem pri teh načrtih previden. Tujina je popolnoma drugačna zgodba kot domači trg. Vsekakor ne mislim iti z glavo skozi zid. Najlažje bi šlo, če bi se za skupni nastop na Kitajskem dogovorili z nekaterimi drugimi kraftarji. Pogovori v tej smeri potekajo in z nekaterimi že zdaj dobro sodelujemo,« pravi Rojnik.



V Green Goldu so do zdaj zvarili 24 različnih piv, od imperial stouta, berliner weissa in lagerjev do najbolj značilnih za kraftarje, različnih stilov ale. »Odraščal sem ob stroju za sušenje hmelja, to je razvidno iz okusov naših piv, za katere delam recepte,« Rojnik pojasnjuje, zakaj mu je najbolj všeč india pale ale, katerega zaščitni znak je izrazita aroma po hmelju. Med njimi je kot osebno najljubšega omenil Rocket Queen. »Morda je izbira povezana s tem, da je bilo to naše prvo pivo. In prvi slovenski india pale ale, hmeljen samo s slovenskim hmeljem. Čeprav so nekateri menili, da to sploh ni mogoče, smo tudi z odlično prodajo Rocket Queen dokazali, da je.«