V nadaljevanju preberite:

Dve na olimpijskih, štiri na svetovnih, devet na evropskih ... Pa smo šele pri zlatih. Uspehov Miroslava Cerarja je toliko, da bi slovenski olimpionik, ki bo konec meseca dopolnil 83 let, lahko o njih premišljeval iz dneva v dan, pa jim ne bi prišel do dna. »Nisem tip človeka, ki bi pretirano obujal spomine, in ravno intervjuji so dober način, da pobrskam po preteklosti,« je, še preden sem vključil diktafon, dejal olimpijski prvak iz Tokia 1964 in Ciudada de Mexica 1968, kot da bi hotel malce sprostiti ozračje in sporočiti: »Ne, ne bom zameril, če mi zastavite vprašanje, na katero sem že odgovarjal.«

Kot pravi, se vsak teden srečuje s starimi telovadci in beseda le redkokdaj nanese na uspehe. »Raje se smejemo svojim neuspehom in drugim pripetljajem, ki niso povezani s tekmovanji. Morda zato, ker smo bili vzgojeni v drugačnem duhu. Učili so nas, da ni pomembno, ali si prvi, drugi ali peti, pomembno je, kako izvedeš vajo. Če je drugi boljši, je pač boljši.«