Novinarstvo in »politične vplivnice«

V začetku januarja so v Kongu ubili novinarja Patricka Adonisa Numbija. Raziskoval je zgodbo o nezakoniti prilastitvi dela reke blizu jezera Kipopo. Je eden od letošnjih najmanj šestih ubitih novinarjev, kot kažejo podatki organizacije Novinarji brez meja (Reporters sans frontières).

Gnev, ki se vsipa na novinarke in novinarje, je težko prebavljiv; poganjajo ga – s podporo družbenih omrežij – vplivne politične osebnosti. Pred kratkim je vodja slovenske opozicije Janez Janša o novinarki Pop TV zapisal, da ga »ne bi čudilo, če bi bila na Hamasovi plačilni listi«. Nič v tej njegovi trditvi ni povezano z dejstvi; je neresnična, namenjena zgolj spodkopavanju zaupanja v neodvisno in kakovostno novinarstvo.

Škoda, ki jo Janša in njemu podobni s takšnimi lažmi povzročajo novinarjem in novinarstvu, je velika in dolgoročna. Zaupanje v medije in novinarstvo je nizko in za marsikaj smo si krivi tudi novinarji sami, ne zanikam. A obtožbe in privoščljivost, ki jih zaznavam, ko govorimo o medijskem trgu in odpuščanju novinark in novinarjev, so grozljive.

Pred kratkim sem preletela komentarje pod novico o tem, da bo v Sloveniji službo izgubilo več časopisnih novinarjev. Posamezniki so jim svetovali, naj končno začnejo »delati«, da bodo postali »koristni«; ljudem, ki bodo izgubili zaposlitev, so to naravnost škodoželjno privoščili.

Kako lahko popolnemu neznancu, ki ima morda družino oziroma šoloobvezne otroke, privoščiš brezposelnost, mi je uganka, pa nisem naivna v veri, da so ljudje dobri. Nekateri so, je pa na svetu tudi ogromno privoščljivcev in ugotavljam, da jih niti okrog mene ni malo. Zanimivo pri tem je, da se neredko predstavljajo kot svetel altruistični zgled, ki mu je mar za šibkejše člene družbe.

Ko bodo janše, trumpi in muski povsem spodkopali ključna demokratična načela, se bomo kot družba težko pobrali. FOTO: Jure Eržen/Delo

Potem za nameček »politična vplivnica«, karkoli že to pomeni, v intervjuju razpreda o tem, kako jo je z dolgimi elektronskimi sporočili »obremenjeval« neki medij, in pri tem uporabi besedno zvezo »mene to spominja na prejšnji režim«. Dekle je staro od 20 do 30 let. Kakšen prejšnji režim? Kakšna politična vplivnica, kaj to sploh je? Nič drugega ni to kot obračunavanje s kritičnimi novinarji, ki zastavljajo vprašanja in ne odnehajo, dokler ne dobijo odgovora. To je delo novinarjev.

Na Psihiatrični kliniki, ki je javni zavod, vodi ga Bojan Zalar, so se s SLAPP tožbami spravili nad novinarko N1, ki je poročala o nasilju nad pacienti v omenjeni ustanovi. Z davkoplačevalskim denarjem poskušajo utišati raziskovalno novinarstvo!

Stanje v slovenskem novinarstvu ni rožnato – ljudje vedno manj berejo, redkokdo je pripravljen plačati za kakovostno vsebino, dobri novinarji (tudi) zaradi nekritične gonje za kliki odhajajo na bolje plačana in manj naporna delovna mesta. A nič od tega ne more izničiti dejstva, da imamo v državi odlične novinarke in novinarje, ki vrhunsko opravljajo svoje delo.

Razkrivajo nepravilnosti, zlorabe, odstavljajo ministrice, opozarjajo na nasilje, dajejo glas tistim, ki si zaslužijo biti slišani in vidni. Komentirajo dogajanje, analizirajo, ponujajo razmislek, širijo obzorja. Če jih nekdo ne želi brati, poslušati ali gledati, ima do tega legitimno pravico, a da jih mora žaliti, jim privoščiti vse najslabše, groziti celo z »odstranitvijo«?

Kritična ozaveščenost in dobra medijska pismenost sta danes pomembnejši kot kadarkoli. Ko bodo janše, trumpi in muski povsem spodkopali ključna demokratična načela, se bomo kot družba težko pobrali. Vprašanje je, ali bomo sploh še kaj vrednega lahko pobrali. Demokracija res umira v temi. In luč, ki brli, je strašno šibka.