Nik Škrlec: Rad premikam meje domišljije

Nocoj se začenja nova sezona oddaje Male sive celice, zdi se komajda verjetno, da že 25. po vrsti. Z njo se na televizijske zaslone vrača njen voditelj Nik Škrlec, fant mnogih talentov, ki rad eksperimentira in premika meje, se poigrava z domišljijo, številom pi, rubikovo kocko (pod vodo) in nadvse ceni ustvarjalno svobodo.

Ni več član igralskega ansambla SNG Drame, kar pa ne pomeni, da se je poslovil od igralstva. Ravnokar je v gledališkem eksperimentu Beli zajec, rdeči zajec nastopil na Borštnikovem srečanju, premiero je nedavno doživela njegova mladinska predstava Hevreka!, zdaj se intenzivno pripravlja na novo predstavo v režiji Jurija Zrneca.
 

Kako se počutite kot voditelj oddaje, ki obstaja le dve leti manj, kot ste vi na svetu? Ali bo to obletnico začutiti v oddaji?
 

Zanimivo je, da se nova sezona začenja na isti datum, 26. oktober, kot je bila predvajana prva oddaja leta 1994. Res bo slavnostno obarvana, imamo novo-staro uvodno rubriko z vprašanji »drži-ne drži« iz prejšnjih sezon, malo predelanih za sedanji čas. Velikokrat v studio povabimo tekmovalce iz prvih sezon. V prvi oddaji sta to tekmovalca iz ekipe, ki je zmagala leta 1994. Ljudem poskušamo približati zavedanje, da so Celice fenomen, ki je vztrajal skozi čas in še vztraja. Mogoče se tega ne zavedamo, a ni samoumevno, da oddaja preživi toliko časa. Želimo povezovati otroke in vzbujati njihovo radovednost, uvedli smo tudi novo rubriko Prebrane celice, s katero želimo mladim in vsem drugim približati bralno kulturo.

Iz igralskega ansambla Drame pa se poslavljate? To se zdi precej drzna odločitev.
 

Trenutno tam nisem več zaposlen, igram pa še v predstavah, v katerih sem nastopal doslej. Iskali smo neko drugo obliko sodelovanja, bolj fleksibilno zame.
 

Za kaj pa bi radi izkoristili to svobodo?

Počnem ogromno stvari in včasih je težko vse uskladiti. Treba je pogledati, kje so moje prioritete in kako bi se rad razvijal kot ustvarjalec. Čim več si želim ustvarjati in graditi na tem, kar me zanima. To pa je telesno, domišljijsko, je komedija, tudi v prepletu s tragedijo, ter gledališkost predstav. Najbolj mi je pomembno, da sem v ustvarjalnem procesu res prisoten.
 

Ta privilegij ste imeli pri svoji večkrat nagrajeni predstavi Naj gre vse v pi ali kako sem si zapomnil 3141 decimalk. O čem pa govori najnovejša Hevreka!?

To je komedija fizike, mladinska predstava za konec osnovne šole, ki poskuša prebijati predsodke do znanstvene snovi in mladim približati fiziko na drugačen, domišljijski, zanimiv, gledališki način. Z njo smo imeli trije ustvarjalci in igralci, poleg mene še Lena Hribar in Urban Kuntarič, kar precej dela, so jo pa zelo dobro sprejeli tako učenci kot učitelji. Zamišljena je bila kot eks­plozija domišljije čez snov, ki jo učenci obravnavajo pri pouku, z njo želimo promovirati znanstveno misel na absurden in komičen način.
 

Kaj pa si lahko gledalci obetajo od predstave Avdicija, ki v Špas teatru nastaja pod režiserskim vodstvom Jurija Zrneca?

Gre za enak koncept kot pri prvi isto­imenski predstavi, za sprejemne izpite na igralski akademiji, na katere prihajajo različnih liki. Zasnova je zelo preprosta, a je naši ekipi ponudila ogromno odskočnih desk. Zrnec režira in tudi piše besedilo, sedem igralcev pa igra en lik ali dva. V njej je veliko Jurija, veliko nas, gre za naše skupno avtorsko delo. Mi se zabavamo in mislim, da se bo tudi publika. Igramo se s komedijo in raz­iskujemo njene možnosti, predvsem pa sem vesel, da sem v družbi vrhunskih komikov.
 

Vas moti, če vas ljudje pogosteje kot o igralskih vlogah sprašujejo o rekordih v sestavljanju rubikove kocke in recitiranju števila pi?

Ne verjamem toliko v ločenost stvari in interesov, mislim, da gre vse proti enemu osrednjemu gonilu, ki pa trenutno ne vem, kaj je. Ampak se bo že skristaliziralo.
 

Sodeč po simpatičnem videu z ribico v morju, ki ste ga objavili na instagramu, je poletje vaš čas.

Poletje mi je všeč, ker se lahko potapljam, to počnem res rad in že zelo dolgo. Že od nekdaj rad zadržujem sapo, plavam pod vodo, fascinirata me podvodni svet in drugačen občutek telesa in okolice v vodi. V športnem smislu sem počel milijon stvari, plaval sem, plezal, igral nogomet, rokomet, košarko, treniral atletiko, tenis, a nič me ni tako pritegnilo, da bi vztrajal. S potapljanjem pa se nikoli nisem nehal ukvarjati, in ko sem začel, sem imel občutek, vau, našel sem svoj šport, svojo aktivnost!

 

Vam je pomembna dosežena globina ali bolj odklop od sveta?

Seveda je zanimivo, ko gledaš metre in šteješ sekunde. Lepo je povečevati svojo kondicijo, a največji čar potapljanja na vdih je izkušnja. Je tudi zelo družaben šport, nikoli in nikjer ga ne moreš delati sam, si pa na neki način v vodi vedno sam.
 

Kam greste najraje?

Na hrvaško morje. Tam, kamor hodim, res poznam že vsako skalo, tako da mi je že malo dolgčas. Zdaj sem začel odkrivati slovenske destinacije, kot so recimo jezero Jasna, Bohinjsko in Blejsko jezero. To so čisto drugačna okolja in zaradi tega fascinantna. Pozimi smo se potapljali v Jasni, globoka je le dva ali tri metre, a bil je led, enkrat pa le deset stopinj. V tem hladu je tudi mir pod vodo čisto drugačen. Pa Cerkniško jezero je lepo, Fiesa ima cel podvodni poligon za potapljače z jeklenkami … Za zdaj se še nisem šel eksotičnega podvodnega turizma, a povsod, kjer je voda, sem več časa pod gladino kot nad njo.
 

Očitno res, saj nameravate pod vodo postaviti tudi Guinnessov rekord v sestavljanju rubikove kocke. Kako vam kaže?

Mislim sem, da ga bom postavil že pred poletjem z desetimi kockami, a zadeva še zdaleč ni tako preprosta, kot se morda zdi. Zdaj računam, da jih bom sredi novembra sestavil devet ali deset. V resnici bi že lahko prijavil Guinnessov rekord, saj so priznali le pet kock, neuradni pa je osem. Rad bi ga podrl in postavil velik rekord. Pri teh podvodnih podvigih v bazenu mi veliko pomagata Matic Mulec, eden boljših slovenskih rubikašev, in celoten Rubik klub Slovenija.
 

Kako pa še radi preživljate prosti čas?

Odvisno, kaj je to, prosti čas. Rad se učim nove stvari, premikam meje, iščem aktivnosti, ki lahko širijo mojo domišljijo. Rad pa tudi počivam in ne delam nič. Mečem čas stran, tudi to je pomemben del. Berem in gledam televizijo, vse za regeneracijo.

 

Letos je padel nov rekord v recitiranju števila pi, a vem, da tudi vi ne boste odnehali. Kako pripravite svoj spomin, da sprejme toliko podatkov, kako trenirate svoj um?

Naučil sem se precej tehnik pomnjenja, to je moja osnova. Zmogljivosti so neskončne, nato pa se usmeriš na količino. Pri dramskih tekstih ne gre toliko za tehnično pomnjenje, a ker se veliko ukvarjam s temi tehnikami, sem bolj vešč. Vedeti je treba, da je tehnika najboljša takrat, ko povsem izgine. Stremim k temu, da bi prerasel tehniko, a to lahko dosežem le tako, da se res veliko ukvarjam z njo.


 

Kdaj torej načrtujete nov rekord?

Vse potrebuje svoj čas. Pi je še vedno z mano, samo čakam trenutek, ko mu bom lahko posvetil več časa. Moj načrt je povečevati slovenski rekord, ki ga je zdaj Lev Rus popravil na 3333 decimalk. Jaz bi rad prišel na 31.415 decimalk. Fascinantno mi je spreminjati meje dojemanja ljudi. Zdaj imajo občutek, da je 3333 decimalk veliko. Dokler ta meja ne pade. To so neke vrste poleti na Luno. Takoj ko je človeštvo pristalo na Luni, je zavladalo navdušenje nad tem, kaj je mogoče. Meni se zdi, da so vsi ti mali poskusi točno to: odpiranje dojemanja, da je marsikaj mogoče, če se tega lotiš.