V nadaljevanju preberite:

Jure Košir je kot najstnik nastopil že na prvih olimpijskih igrah v zgodovini samostojne Slovenije. V Albertvillu 1992 je tekmoval v vseh disciplinah, in če je bilo takrat presenečenje, da je sploh šel tja, je bilo čez dve leti v Lillehammerju vse drugače: na otvoritveni slovesnosti je vihtel slovensko zastavo, v tehničnih disciplinah pa je bil v najožjem krogu favoritov za odličje. Ker je to vlogo s slalomskim bronom upravičil, na Norveško hrani nadvse lepe spomine.

»Ko se zavihtiš na oder za zmagovalce, si dogajanje zapomniš neprimerljivo bolj, kot če si zgolj udeleženec ali pa peti, osmi, deseti … Še posebno če se to zgodi na olimpijskih igrah,« je dejal nekdanji alpski smučar, ki zase pravi, da – »k sreči« – precej pogosteje razmišlja o pretek­lih uspehih kot neuspehih. »Nisem tip človeka, ki bi se žrl zaradi situacij, v katerih mi ni šlo vse po načrtih. Nikoli nisem razmišljal, da imam smolo, čeprav sem včasih le za nekaj stotink zaostal za odličjem, vodil sem na dveh tekmah svetovnega pokala, ki so ju nato razvel­javili … Alpsko smučanje je šport, kjer je veliko odvisno od naključij, na katera nimaš vpliva: od opreme, vremenskih razmer … To ti včasih gre na roko, drugič pač ne. Se mi pa zdi, da se na koncu kariere vse izravna – da je večina deležna približno enake mere sreče.«

Olimpijski slalom v Lillehammerju 1994 je bil dober primer izravnave srečnih in nesrečnih okoliščin.