Nehajmo afne guncat

Razmišljanje o konfliktu vrednot nadaljujem z nekaj konkretnimi primeri (prikritih) družbenih konfliktov. Recimo, med mladimi in starimi, med zaposlenimi in brezposelnimi, med zdravimi in bolnimi ... Ker jih ne rešujemo in raje vzdržujemo navidezni mir, imamo sistem, ki mu ni kaj dosti mar za mlade kot tudi ne za upokojence. Imamo zakonodajo, ki bolj ščiti slabe delavce kot dobre sodelavce in delodajalce pred njimi. In imamo tako skrahiran zdravstveni sistem, da si lahko samo želiš, da ga nikoli ne boš resneje potreboval.

France Bučar je leta 2015 ob izidu knjige Prelom, do katerega ni prišlo zabrusil novinarki: »Kakšna socialna država, ne ga biksat. Mi nimamo denarja, da bi bili socialna država – in ga nikoli ne bomo imeli! Narobe je to, da iz sveta oblakov ne stopimo na realna tla. Da moramo živeti s tistim, kar imamo, da je treba za svoj kruhek delati, garati, ne pa se samo ozirati na državo, kaj bo dala …« Opletanje s socialno državo je bilo zanj navaden blef, saj je vsaka država že v osnovi socialna. Toda ko začne država skrbeti za to, da boš polno zaposlen, izobražen, sit ..., gre na koncu spet za totalitarizem, ko namesto posameznika o vsem odloča država.

Lahko komu delam krivico, ampak po njem se ne spomnim junaka politika, ki bi si upal javno govoriti na tak način. Ker bi seveda oplel na naslednjih volitvah, še prej pa bi se po njem zlilo na hektolitre spletne gnojnice. Bučar je tudi pronicljivo napovedal, da se bodo predstavniki posameznih področij (sindikati, javni uslužbenci, podjetniki ...) vedno manj istovetili z ukrepi, ki naj bi družbo rešili iz krize, temveč se bodo še bolj posvečali izključno interesom svojega področja. Čeprav na račun celotne družbe in čeprav bi jim moralo biti popolnoma jasno, da z razpadom družbe propadejo tudi njihova interesna področja.

Novi zdravstveni minister je samo namignil, da bi ukinil zloglasno »dvoživkarstvo«, in so takoj planili po njem kar zdravniki sami. Kar si lahko razložimo edino s tem, da si zdravniki sami ne želijo korenitih sprememb ali se jim s tem vsaj ne da ukvarjati. Kot dolgoletni organizator poslovnih sistemov si upam zapisati, da so se težave začele v zdravstvu samem, zato se bodo morale tam tudi začeti reševati. Če novi minister ne bo dobil množične podpore zdravnikov, na silo ne bo mogel spremeniti ničesar.

Novici, da bo manjkajoče prilive v proračun treba napolniti z novimi viri, tudi z davki na premoženje, so takoj sledili demagoški odzivi, da gre za prikrito razlastitev. Davek na nepremičnine, še posebno prazne in naložbene, je logičen novi vir, če ne želimo z dajatvami še bolj obremenjevati dela. Zato ga je treba uvesti, pa če se lastniki nepremičnin začnejo metati na trepalnice.

Razmišljanje o dvigu sramotno nizke minimalne plače poskuša v kali zatreti zbornica v navezi z »ubogimi« delodajalci, ki vijejo roke in opozarjajo, koliko podjetij bo zaradi tega propadlo. Hkrati tarnajo, da ne morejo dobiti delavcev, ker »ljudje nočejo delati«. Seveda nočejo ob še vedno dobro delujočem sivem trgu in podporah za brezposelne blizu minimalne plače. Ob skoraj polni zaposlenosti naj kar propadejo podjetja, ki niso sposobna zagotoviti spodobnih plač. Bodo pač ljudje šli delat k tistim, ki to znajo in zmorejo. Če o čem ne dvomim, je to zdravo jedro slovenskega podjetništva, ki je preživelo še marsikaj hujšega, tudi izgubo večine jugoslovanskega trga ob odcepitvi.

Prvi mož Levice si je zadal zahtevno nalogo, da solidarno reši večni konflikt med starimi in mladimi. Kapa dol že, če mu uspe za svoj novi resor iz državne malhe dobiti vsaj toliko denarja, da mu ne bo treba zardevati zaradi predvolilnih obljub. Potem ga čaka reševanje notranjega konflikta, ko bo treba ta sredstva solidarno deliti, recimo, med stanovanja za mlade in domove za dolgotrajno oskrbo.

Teh in podobnih družbenih konfliktov se bomo morali lotiti v prihodnjih mesecih in letih. Pod preprogo so čakali, ker vsaka interesna skupina slepo vztraja samo pri svojih zahtevah. Če te skupine, s sindikati na čelu, ne bodo sposobne krotiti svojih egois­tičnih pričakovanj, nova vlada nima prav nobenih možno­sti. Skrajni čas je, da poslušamo Bučarjev nasvet in sestopimo z oblakov v našo zelo omejeno realnost.

Podobno kot prejšnja je tudi nova vlada takoj začela kadrovsko čistko. Predsednik vlade jo utemeljuje s tem, da so jo imeli ves čas v programu, ki so mu volivci dali legitimnost. Dobra argumentacija, ni kaj. Upam, da jo bo predsednik uporabil tudi, ko se bodo njegovi volivci začeli obračati proti njemu, potem ko jim bo prvič stopil na rep. Naj ga ne biksajo in ne protestirajo proti programu in gibanju, ki so ga množično podprli na volitvah. Skrajni čas je, da se ljudem začne nalivati čistega vina. Ni treba po churchillov­sko dramatizirati, zadoščala bi Bučarjeva odkrita in klena beseda. Rekordno število mest v parlamentu je treba upravičiti tudi tako, da se, ko bo treba, z nepriljubljenimi ukrepi volivce zaščiti pred njimi samimi.