Nedelova akcija: Zeleno srce Štajerja je zanimivo vse leto

Ko kdo reče Pohorje, človek najprej pomisli na bela smučišča, po katerih se je kljub relativno nizki nadmorski višini mogoče dobro nasmučati. Vendar je Pohorje veliko več kot samo smučišča. Zeleno srce Štajerske je zanimivo vse leto. Ne nazadnje je v objemu njegovih gozdov takrat, ko je v nižinah neznosna vročina, kakšnih deset stopinj manj. Naravo in kulturo na tem mogočnem hribovju lahko udobno odkrivamo tudi z avtodomom.

Za prvo izhodišče za križarjenje po Pohorju je zelo primerno kar največje štajersko mesto Maribor. Čeprav nima tako bogate zgodovine iz antičnih časov, kot jo imajo nekateri drugi slovenski kraji, na primer Ljubljana in predvsem bližnji Ptuj, je Maribor že sam po sebi vreden ogleda.
 

Od Drave na transverzalo

Staro srednjeveško središče, ki se je začelo hitro razvijati po prihodu južne železnice ob koncu prve polovice 19. stoletja, je posebno zanimivo zaradi Lenta, dela mesta na levem nabrežju Drave. Tam stoji tudi sinagoga, središče nekoč cvetoče judovske skupnosti, ki je svoj vrh doživela v 15. stoletju. Mariborska sinagoga je ena najstarejših ohranjenih judovskih božjih hiš v Evropi in ena od dveh v Sloveniji; druga je v Lendavi.



V štajerski metropoli je mogoče na več mestih parkirati avtodome, na primer ob Partizanski cesti, na avtobusni postaji pa se lahko hkrati oskrbita dva. Kar 35 avtodomov lahko gostijo v avtokampu Kekec, osem pa v Drava centru na Limbuškem nabrežju.

A Maribor smo tokrat vzeli kot izhodišče za prvi vzpon na Pohorje. Na Mariborsko Pohorje se lahko poleg po cesti povzpnete s pohorsko vzpenjačo, torej krožno kabinsko žičnico, ali kar peš. Navdušenci nad gorskim kolesarjenjem si lahko omislijo tudi divji spust v Bike parku Pohorje. Adrenalin pa lahko tisti, ki jim vrtenje pedal ni preveč pri srcu, sprostijo na PohorJetu, sankah na vodilu, na strmini, na kateri pozimi, če je dovolj snega, potekata ženski slalom in veleslalom svetovnega pokala v alpskem smučanju za zlato lisico.
 

Kot je bilo nekoč

Mariborsko Pohorje je odlično izhodišče za številne kolesarske in pohodne izlete po Pohorju. Štajersko hribovje je zaradi ne preveč strmih poti primerno tudi za tiste, ki jim je hoja po visokogorju neprijetna ali z njo nimajo izkušenj. Pravzaprav se ravno v Mariborski koči na 1068 metrih nadmorske višine začne Slovenska planinska pot, bolj znana kot transverzala; odprli so jo leta 1953 in poteka od Maribora do Ankarana. Od Mariborske koče na vzhodu do koče pod Kremžarjevim vrhom na zahodu se po Pohorju zvrsti šest postaj. Utrjeni pohodniki navadno pot prehodijo v dveh dnevih.

Areh je lahko tudi dobro izhodišče za obisk delčka Pohorja, kakršno je bilo nekoč. Danes tamkajšnje mogočne gozdove namreč sestavljajo predvsem smreke, na območju soteske potoka Lobnica pa je 19 hektarov zaščitenega gozda, kjer ni nikoli pela drvarska sekira ali motorna žaga. To je pohorski pragozd.



Na Lobnici sta tudi slapova Mali in Veliki Šumik, ki je s 24 metri višine najvišji slovenski slap na nekarbonatni podlagi. Od parkirišča, do katerega se najlažje pripeljete z Areha, je do večjega Šumika samo slabe pol ure hoje, do manjšega pa nizvodno malo več. A čeprav se zdi časovno hoja do slapov nezahtevna, ni čisto tako. Pot je namreč sila strma, vlažna in spolzka, zato velja za zelo zahtevno in niti pomislite ne, da bi se nanjo podali brez primerne obutve. To tudi v toplih poletnih dneh pomeni pohodne čevlje, ne japonke!
 

Med gradom in jezerom

Za drugo etapo pohorske ture se lahko vrnete v dolino, v Slovensko Bistrico, ki je ne bo težko najti, saj je neposredno ob avtocesti. Mesto je sicer bolj industrijsko usmerjeno in v občini, čeprav je po ozemlju in prebivalcih med velikimi, nimajo parkirišč z oskrbo za avtodome. So pa povedali, da jih kar nekaj načrtujejo.

To seveda ne pomeni, da obiskovalec v Bistrici nima kaj početi. Največja znamenitost je od centra kakšnih sto metrov oddaljen grad. Veličastna zgradba je današnjo podobo dobila v 18. stoletju, ko so jo predelali zadnji zasebni lastniki, mogočni štajerski grofje Attemsi: ti so imeli v lasti še kup drugih gradov, bistriški pa je bil njihovo glavno prebivališče vse do druge svetovne vojne. Po njej so ga nacionalizirali, nekateri Attemsi, ki so zaradi sodelovanja s partizani zmotno mislili, da so varni, pa so končali v povojnih pobojih. Zdaj rodbina prebiva v Avstriji. Ker so bili pred drugo svetovno vojno jugoslovanski državljani, so z denacionalizacijo dobili nazaj veliko premoženja, predvsem pohorske gozdove.



Njihov grad v Slovenski Bistrici so začeli resno obnavljati sredi 80. let prejšnjega stoletja in je zdaj zunaj in znotraj že temeljito restavriran. V njem so številne muzejske zbirke, po njegovih hodnikih pa tako kot v vsakem gradu, vrednem imena, straši grajski duh Bela dama.
 

Med jezerniki in velikani

Nasploh je Pohorje plodno območje za raznorazne zgodbe. V tolmunih, potokih in Dravi menda živijo povodni možje vodovniki, v hribovskih jezercih njihovi podobniki jezerniki, polno naj bi bilo vil, tam se potika divji lovec – duša nekega lovca, ki je nekoč ustrelil v križ, za kazen pa se je spremenil v nevidno prikazen, ki zdaj občasno s svojimi nevidnimi psi lovi po pohorskih gozdovih, kar vidimo kot silovite hribovske nevihte – in velikan hostnik. Ta je ime dobil, ker je (bil) tako močan, da je kar z golimi rokami iz tal ruval mogočna pohorska drevesa. Živel je menda med Roglo in Osankarico.



Nekaj kilometrov od Slovenske Bistrice je v danes že spojenem naselju Zgornja Bistrica slikovita soteska Bistriški vintgar. Izdolbel jo je potok Bistrica, tik preden se s Pohorja prebije v dolino. V njej je rimski kamnolom, v katerem so stari Rimljani lomili beli marmor za svoje spomenike od Rimske nekropole pri Šempetru v Savinjski dolini do Ptuja. Tam je tudi manjša razstava značilnih pohorskih kamnin, z marmorjem, zelenkastim čizlakitom in znamenitim pohorskim granitom oziroma uradno granodioritom na čelu, katerega velik kamnolom je v kraju Cezlak. Malo naprej od rimskega kamnoloma je še 13-metrski slap Šum.

Za potnike z avtodomom je na Bistriškem Pohorju najbolje, če se zapeljejo do Treh kraljev, kjer v tamkajšnjem hotelu Jakec nimajo nič proti, če parkirajo pri njih. Do tja vodita iz Slovenske Bistrice dve dobri cesti, prek Tinja ali Šmartnega na Pohorju. Trije kralji so pozimi manjše smučišče, poleti pa izhodišče za množico pohodnih in kolesarskih pot – tudi do prej omenjenega slapa Šumik –, o katerih se je mogoče poučiti na spletu, še najbolje pa seveda pri Jakcih.

Med lažje pohode, ki jih zlahka zmorejo tudi otroci, spada tisti po dobro označeni poti do Črnega jezera. Čeprav so ga zgradili umetno za splavilo lesa v dolino, seveda tudi v njem prebiva jezernik. Če se bo kdo odpeljal po cesti do Osankarice, lahko pohodnike pobere kar tam, saj se pot od jezerca nadaljuje do tja.

Osankarica je izhodišče za še eno krajšo pohodno turo. Blizu so namreč Trije žeblji, slovenska Masada, prizorišče poslednjega boja Pohorskega bataljona. Tega je 8. januarja 1943 napadlo približno 2000 Nemcev. Partizani so se odločili za boj. V njem je padlo 69 bork in borcev, med njimi legendarni pohorski kralj Alfonz Šarh - Iztok, veteran prve svetovne vojne, Maistrov borec in narodni heroj, skupaj s tremi mladoletnimi sinovi, v resnici še otroki. Nacisti so dobili samo enega živega partizana, ker je bil tako ranjen, da se ni mogel ustreliti sam.
 

Na golf in v samostan

V dolino reke Dravinje, ki izvira na Pohorju in združuje številne potoke zelo vodnatega južnega Pohorja ter vodi njihovo vodo do Drave, v katero se izlije pod Vidmom pri Ptuju, se je najbolje peljati po glavni cesti od Slovenske Bistrice do Celja. Še pred Slovenskimi Konjicami je mogoče obiskati Mini ZOO Land, kjer bodo navdušeni predvsem otroci.



V Konjicah je za avtodome dobro poskrbljeno. Pri trgovskem centru Spar ob cesti je parkirišče z vodo in elektriko, brez priključkov pa v starem delu. Obnovljeno trško jedro s številnimi lokali je vsekakor vredno ogleda. Zapeljati ali sprehoditi se je mogoče tudi do delno obnovljenih razvalin gradu nad mestom.

Tako kot vsi kraji pod Pohorjem so tudi Slovenske Konjice znane kot vinorodne območje. Vinogradi so povsod v okolici, podjetje Zlati grič pa ima tudi eno najsodobnejših kleti daleč naokrog, v kateri sprejemajo obiskovalce. Med njihovimi vinogradi v neposredni bližini Konjic je tudi golf igrišče z devetimi luknjami, na katerem se lahko preizkusijo ljubitelji te igre.



Nekaj kilometrov stran pa je izjemen kulturnozgodovinski spomenik, nekdanji samostan kartuzijanskega reda Žička kartuzija. Delovala je od druge polovice 12. stoletja, bila je prva kartuzija izven Francije in Italije. Razen nekaj časa v 16. stoletju je delovala do leta 1782, ko jo je razpustil cesar Jožef II. Mogočni samostan je od takrat propadal, domačinom je služil kot vir gradbenega materiala. Zadnja leta kompleks počasi obnavljajo.
 

Pod Roglo in na njej

Nekaj kilometrov od Slovenskih Konjic, po kratkem odcepu z glavne ceste proti Celju, so pod Pohorjem Zreče. Nekdaj strogo industrijski kraj si je zmehčal podobo s turističnim razvojem, katerega temelj so Terme Zreče. Tam je, vendar brez priključkov za vodo in elektriko, mogoče parkirati avtodome. Zreške terme niso tako velike in adrenalinske kot katere druge na Štajerskem, vendar se njihov adut skriva v tem, da so tesno povezane s pol ure vožnje v hrib oddaljenim turističnim centrom Rogla na enem od najvišjih vrhov Pohorja. Posebno slikovita vožnja tja vodi po cestnem odcepu za vasico Gorenje, od koder je čudovit razgled na velik del Dravinjske doline.

Rogla je seveda eno najbolj znanih slovenskih smučišč, ki je zaradi bližine zelo priljubljeno tudi pri Hrvatih. V toplejših mesecih, ko sneg skopni, postane središče za priprave vrhunskih športnikov s številnimi športnimi objekti, na primer nogometnim igriščem, pokritimi igrišči za košarko, rokomet, odbojko in tenis. Je pa tudi turistični center, kjer je mogoče vse leto početi kaj zanimivega. Na Rogli imajo celo kopico nastanitev, od osrednjih hotelov do zasebnih apartmajev. Za avtodome so pri hotelu Natura uredili parkirišče z vodo in elektriko.
 

Pogled seže v daljave

Tako kot na Treh kraljih je tudi na Rogli vrsta kolesarskih in pohodnih poti – opremo si je mogoče tudi sposoditi –, za mlade pa je gotovo zanimivo letno sankališče Zlodejevo. Za tiste, ki jim dolgi pohodi ali kolesarske ture niso pri srcu, bo najbrž dovolj sprehod do 30-metrskega razglednega stolpa na vrhu Rogle, od koder je ob lepem vremenu razgled na velik del Slovenije in sosednje države tako rekoč brez konkurence. Ali pa več kot kilometer dolga lesena konstrukcija dvajset metrov nad zemljo, ki so jo poimenovali Pot med krošnjami, v sklopu katere je še en, 37 metrov visok razgledni stolp.



Med pohodnimi turami sta izjemno privlačni tista na Pesek, kjer pohodnikom postrežejo s pristnimi pohorskimi dobrotami, ali na Lovrenška jezera. Tudi ta jezerca na šotnem barju, kjer zaradi njihove lege nimajo nobenega izvira in se polnijo izključno z dežjem in spomladi s talečim se snegom, so seveda domovanje kakšnega vodovnika. Od osrednjega hotela Planja do Peska, kjer je jahalni center, in nazaj je približno sedem kilometrov, do Lovrenških jezer pa je dobra ura hoje.