Ne želim delati nečesa, kar menim, da ni lepo

Zdaj je dr. Boštjan Mlakar solastnik kirurškega centra Zdrav splet, ki je »največja tovrstna zasebna ustanova v severovzhodni Sloveniji in v nasprotju z državnimi ustanovami ne more države zaprositi za pomoč, če nima denarja za plače ali dobavitelje«. Klinika, v kateri skrbi predvsem za strokovnost, je znana tudi po operacijah kile, za katere imajo koncesijo, a bi jih lahko opravili še več, če bi jim dovolila država. Mlakar je zagovornik prostega trga zdrav­stvenih storitev, da bi lahko zasebniki morda tudi za nižjo ceno opravljali več operacij, s čimer bi razbremenili zdravstveno blagajno in bolnišnice ter skrajšali čakalne dobe.

Odločili ste se za odprt­je zasebne klinike, namesto da bi se zaposlili v javnem zdrav­stvu. Zakaj?

Kariero sem začel že na fakulteti, saj sem že kot specializant začel delati v zasebni ustanovi v Ljubljani. Všeč so mi bile razmere in organizacija dela v zasebni ustanovi v primerjavi z državno bolnišnico. Lažje je denimo speljati spremembe, lažje je priti z idejo na dan, saj je od same ideje do realizacije krajši čas. Bolj fleksibilno je tudi glede delovnega časa, izobraževanj, opreme … V zasebni ustanovi je mogoče brez javnih razpisov in dolgega pregovarjanja kupovati medicinske pripomočke.
 

Slišimo, da bolnišnice pogosto preplačujejo opremo in materiale. Se vi temu izognete?

Kot zasebnik iščeš najbolj ugodno in najbolj kakovostno ponudbo, pri čemer nisi vezan na razpise, ki so dostikrat prilagojeni enemu dobavitelju. Mene ne more nihče stimulirati ali, preprosto rečeno, kupiti, saj bi s tem oškodoval svojo lastno hišo in sebe kot lastnika. Če si torej lastnik zasebne klinike, ni mož­nosti korupcije, računi morajo biti čisti. Seveda pa se pri nas zelo manipulira s podatki, kajti za državljane in zdravstveno blagajno je zelo koristno, da smo tudi zasebniki, saj sami vlagamo v prostore, opremo, država z nami nima stroškov. Poleg tega lahko enako kakovostno ali, še bolje, isto storitev naredimo morda tudi ceneje, zaradi cenejšega naročanja in same organizacije dela.

Čakalne dobe so povezane zgolj z denarjem, ki ga imamo v Sloveniji na voljo za zdravstvo. Ne bi jih bilo, če bi bile vse storitve prosto na trgu, da bi se vsi zasebniki lahko prijavljali za vse zdrav­stvene storitve in bi se potem vsak od nas posebej z ZZZS pogajal, koliko teh storitev bo lahko naredil in za kakšno ceno. Zdaj pa imamo nepravičen sistem, ko država določi, kdo bo lahko kaj delal in koliko. Mi imamo denimo koncesijo za operacije dimeljskih, trebušnih, popkovnih kil, vendar je število, koliko jih lahko naredimo, omejeno, čeprav je naša cena bistveno nižja kot v UKC.
 

O kolikšni razliki govorite?

Cena je lahko tudi za tretjino nižja in logično bi bilo, da bi imel ZZZS interes, da naredimo teh operacij čim več, saj bi lahko za enak denar operirali več ljudi. To je velika anomalija. Menim, da bi morali odpreti trg zdravstvenih storitev, da lahko zasebniki naredimo več za manj denarja. Pri nas bi lahko operirali tudi žolčne kamne ali krčne žile, za kar so dolge čakalne dobe. Vendar moramo najprej dobiti dovoljenje ministrstva, da se lahko sploh začnemo pogajati z zdravstveno zavarovalnico … Če bi lahko opravljali takšne manjše operacije, bi razbremenili večje bolnišnice.
 

Kakšne so pri vas čakalne dobe za operacijo kile?

Zelo kratke, vendar veliko ljudi tega ne ve. Če pridete danes na pregled, ste lahko še ta mesec operirani.
 

Še en absurd je pri nas. Bolnikom, ki gredo zaradi dolgih čakalnih vrst k zasebnikom na Hrvaško, denimo, ZZZS povrne stroške zdravljenja, če gredo k zasebnikom v Sloveniji, pa ne.

Zasebniki v Sloveniji smo v diskriminiranem položaju v primerjavi z zasebniki v sosednjih državah, na slabšem so tudi bolniki, vendar ni volje, da bi se kaj spremenilo, ne glede na to, kdo je minister. Menim, da imajo lobiji zelo velik vpliv na zdravstveno politiko, medtem ko smo zdravniki iz tega povsem izključeni. Tudi zadnje spremembe zakona o zdravstveni dejavnosti so zelo škodljive. Omejuje se, kdaj lahko specialist samostojno začne opravljati delo. Tu gre izključno za to, da ne more odpreti zasebne ambulante, ampak mora imeti nekoga s še več delovne dobe. Tako izgub­ljamo mlade specialiste …
 

Ki zato bežijo v tujino?

Seveda, Maribor je tipični primer. Tukajšnji UKC ima primanjkljaj zdravnikov na tako rekoč vseh oddelkih, odhajajo v Gradec. Za mladega, ki želi narediti karie­ro, je to dobra rešitev, saj so tam razmere bolj urejene, ni omejevanja na vseh mogočih ravneh.
 

Koliko ljudi je zaposlenih na vaši kliniki?

Imamo dvajset ljudi, nekateri so redno zaposleni, drugi po pogodbi, tako da smo prilagodljivi tudi glede tega. Osnovno načelo pri nas je, da je zdravnik plačan bodisi po posegih, ki jih naredi, bodisi po opravljenih urah. Interes vsakogar potem je, da lahko več dela in s tem tudi več zasluži. Tudi to je prednost zasebnega zdravstva, da lažje nagrajuješ, stimuliraš kader tudi na ta način, hkrati pa imajo zaposleni večjo možnost, da si izberejo tudi manj dela in manjši zaslužek. Pri nas ni uravnilovke.
 

Svoj program ste zapolnili z dejavnostmi, ki so plačane iz zdravstvene blagajne, denimo operacije kile, delno pa ste na trgu.

Za zasebno ustanovo je dobro, da ima dvojni vir financiranja, da je poslovanje bolj varno, stabilno, saj v nasprotju z državnimi ustanovami ne more države zaprositi za pomoč, če nima denarja za plače ali dobavitelje. Mi moramo vedno gledati, da je vse to finančno pokrito. Jaz v hiši skrbim za strokovni del, drugi lastnik pa za poslovnega. Dobro je, da kot zdravnik nisi obremenjen še z menedž­mentom. To je pravzaprav družinsko podjetje, v katerem so vloge razdeljene. Takšna klinika, ki ima 1000 kvadratnih metrov površine, dve operacijski dvorani in hospitalni del, zahteva vodenje poslovnega dela in financ, da imaš kot kirurg čas za tisto, kar najbolje znaš, torej operacije.


 

Torej ste predvsem kirurg?

Tako je. Ukvarjam se predvsem s področji, ki so v Sloveniji tabu. Začelo se je s proktologijo, torej boleznimi zadnjika in danke. To področje je zelo slabo zastopano v državnem zdravstvu, tako da smo v naši regiji vodilna ustanova za zdrav­ljenje teh bolezni in imamo za to tudi koncesijo. Že kot specializant sem hitro ugotovil, da je zelo malo zdravnikov, ki jih to delo zanima.
 

Tudi bolnike je sram pokazati zadnjico. Verjetno zato tudi odlašajo z obiskom pri zdravniku, ko imajo težave?

Zelo odlašajo. Pogosto se najprej obrnejo na farmacevta, kjer dobijo mazilo, svečke … Vsakdo se v življenju sreča s kakšno težavo z zadnjikom in na srečo je večina teh težav nenevarnih, simptomi pa so podobni tistim pri nevarnem raku zad­njika in danke, zato je zelo pomembno ljudi ozaveščati, da ne odlašajo in v primeru krvavitev ali bolečin pri odvajanju blata obiščejo zdravnika, da se postavi diagnoza, ali gre res samo za kakšno razpoko zadnjika ali hemoroide ali pa je v ozadju že kakšen adenom, polip ali celo rak.
 

So pri teh težavah bolj ogroženi moški?

Oba spola imata težave, morda pa gredo ženske malo prej k zdravniku. Moški pridejo velikokrat šele takrat, ko je neznosno, in takšne primere je težje pozdraviti. Že pri hemoroidih je zelo pomembno, da ne odlašajo, saj so začetni posegi zdravljenja tako rekoč neboleči, ni potreben bolniški stalež, če pa se vse to razraste, je zdravljenje dolgotrajno in boleče, daljša je tudi bolniška odsotnost. Proktologija je podobna zobozdravstvu: če dvajset let ne gremo k zobozdravniku, smo lahko ob polovico zob. Zato promoviram analno zdravje, naj ljudje spoznajo svojo danko in zadnjik, vsaj enkrat na leto pretipajo zadnjikov kanal, da vedo, kakšen mora biti na otip, da gredo lahko ob pomembni spremembi k zdravniku in da se po 50. letu udeležujejo programa Svit, kjer se išče skrito krvavitev v blatu. To je ena ključnih zadev, s katerimi je mogoče bistveno prej odkriti morebitne začetne predrakave spremembe, ki jih je mogoče odstraniti.
 

Se ljudje že kaj bolj zavedajo pomena teh ukrepov?

Zagotovo bolj kot pred dvema deset­letjema, vendar je to še vedno črna lisa v medicini, saj imajo tudi splošni zdravniki zelo malo znanja o tem delu telesa. Večkrat kakšno zadevo napačno zdravijo, saj med laično in zdravniško javnostjo na splošno velja, da če je nekaj s tazadnjo narobe, so to pač hemoroidi. Vendar žal ni vedno tako.
 

Tabu so tudi spolne prenosljive bolezni, ki ste se jih ravno tako lotili.

Res je. S tem sem se začel ukvarjati prek analnega zdravja, saj ima vse več ljudi, ne glede na spolno usmerjenost ali spol, analne spolne odnose in dobijo tudi spolno prenosljive bolezni v zadnjiku in danki. Moral sem se izobraževati na tem področju, kjer je prav tako veliko zamujenih priložnosti in napačnih oblik zdravljenja. Ljudje se namreč sramujejo povedati, da so imeli analni seks, ko opažajo izcedek, morda drisko, pa zdravnik misli, da gre za kronično vnetno bolezen in ne gonorejo danke. Vse spolne bolezni, ki se lahko razvijejo v nožnici, se lahko tudi v danki, saj je to povsem primerljiv organ, če ga uporabljamo za isti namen. Če tega ne povemo zdravniku, ne bo mogel vedeti in ne bo naredil testov, saj to ni rutinska preiskava. Zato tudi veliko predavam o spolno prenosljivih boleznih in analnem seksu, da ljudje vedo, da pri nas to »pokrivamo« in da se lahko tukaj o tem odkrito pogovarjajo. Zdi se mi, da je naša klinika znana tudi po tem.
 

Katere so najbolj ranljive skupine za te okužbe?

Zagotovo moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, spolne delavke in seveda tudi heteroseksualni pari, ki dosti men­javajo partnerje. S spolno prenosljivo okužbo se lahko okuži vsakdo, saj vedno seksamo z vsemi spolnimi partnerji našega partnerja. Četudi je to naš prvi partner, je bil lahko prej zelo aktiven, se ni zaščitil in lahko nam kaj prinese. Zato bi se bilo pametno, ne glede na to, ali gre za homo- ali heteroseksualni par, pred resno zvezo testirati za spolno prenosljive bolezni. Slovenija je na repu Evrope na tem področju, veliko premalo testov naredimo. Zato se tudi HIV odkrije v napredovani fazi, ko je že aids. Pri tem virusu polovica ljudi sploh ne občuti začetnih simptomov, ki so podobni gripi ali prehladu, in ne morejo vedeti, kdaj so se okužili. Lahko so deset let popolnoma zdravi, le imunski sistem peša, na koncu pa zbolijo za neko zelo nenavadno okužbo, pljučnico, in se po dolgih raziskavah ugotovi, da je že aids. Pri nas je to velik problem, zato bi se moral praktično vsakdo testirati. Danes je tako, da veliko potujemo v tujino, kjer imamo včasih tudi spolne odnose. Seksualni turizem je v razvoju …
 

Se vam zdi, da Slovenci pogosto izbirajo takšna potovanja?

Absolutno. Mislim, da Slovenci zelo radi seksamo. Bolj, kot si mislimo (smeh) … premalo pa se testiramo.
 

Kam se najraje odpravljajo?

V Evropi so priljubljena velika mesta, London, Madrid, Barcelona, Berlin, Amsterdam z raznimi partiji, denimo festivali elektronske glasbe, kjer se mladi družijo nekaj dni in seveda tudi seksajo. Za sprostitev vzamejo še kakšno drogo … Kemseks je v porastu, velikokrat se zgodi, da pri njem zavore popustijo, da si ljudje upajo več, z več ljudmi … Takšna oblika zabave je pogosta med mladimi, denimo nekje do 40. leta, druga destinacija pa je Azija. Včasih se zgodi, da se potem kaj preveč spije, ne uporabi kondoma in domov vrne z okužbo. Je pa mogoče spolno prenosljive bolezni, denimo sifilis ali hepatitis B, dobiti tudi s poljubljanjem. Torej kondom ni zaščita za vse spolno prenosljive bolezni, zato se je treba čim več testirati.
 

V zahodni Evropi so zelo priljubljeni gejevski klubi, kamor radi zahajajo tudi heteroseksualni pari …

Seveda. Danes se mladina ne omejuje več toliko kot nekoč. Človek je seksualno bitje in pri vsakomur je tudi nekaj biseksualnega potenciala, tako da je vedno možnost, da se moški ali ženska odloči, da bo poskusil. Že en takšen poskus pa je lahko dovolj za okužbo.
 

Med tabuje sodi tudi vaša tretja veja, lepotna kirurgija. Se Slovenci pogosto odločajo za popravek videza?

Še vedno se lažje odločijo, da vzamejo posojilo za avto ali nepremičnine kot pa za neko operacijo, ki bi jo potrebovali. Ko gre za samoplačniške storitve, se bolj odločajo za manjše, ambulantne zadeve, na katere se dolgo čaka, za operacije, denimo ortopedske, pa že manj.

Estetika, ki je izključno samoplačniška, pa je povezana predvsem s standardom. Več let se je poznal vpliv krize, zdaj pa se vidi, da je krize konec.
 

Zdi se, da si marsikdo šele v zadnjem času upa javno priznati, da si je popravil nos ali povečal prsi, prej se je to skrivalo.

Problem je, da se pretirano oziramo na to, kaj bodo rekli drugi – mama, partner, soseda, javnost. Vendar ljudje vse bolj poslušajo sebe. Ženska si prej prizna, da je zaradi majhnih prsi nesamozavestna, ima slabšo samopodobo, in si privošči večje prsi, če si lahko. Pred tremi, štirimi desetletji si je redkokatera barvala lase, danes je to nekaj običajnega. Podobno je z estetiko: vsak se mora vprašati, kaj si želi. Zakaj bi morali biti zelo zgubani, če lahko z malo polnila in/ali botoksa delujemo bolj sveže, dovolj dobro za svoja leta?
 

Na spletni strani ste zapisali, da je najpogostejši poseg povečanje prsi …

Pri ženskah je to ena najpogostejših operacij, pri obeh spolih pa vodijo korekcije nosu, trebušne stene, zgornje veke, tudi liposukcija. Prav pri slednji je največ nepravih pričakovanj, saj ljudje mislijo, da bodo z liposukcijo shujšali. Odstranitev maščobe, denimo na bokih ali trebuhu, je le pomoč za predele, kjer se nekoliko nabira maščoba, tudi če skrbiš za prehrano in se ukvarjaš s športom. Če je telesna teža prevelika, pa s tem ne boš shujšal, saj ne moreš odstraniti dvajsetih litrov maščobe. Ne nazadnje bi koža potem visela in bi jo bilo treba odrezati. Na trebuhu, ki je najbolj problematičen predel, bi bilo treba še prestaviti popek in približati mišice, to pa je že velika operacija.
 

Je tveganje večje?

Tveganje za te operacije je relativno majhno, vendar morajo biti pacienti izbrani, pomemben je tudi način anestezije. Večino operacij opravim v lokalni anesteziji s sedacijo, kar pomeni, da pacienti dremajo in niso v splošni narkozi. Ta namreč dodaja tveganje dodatnih zapletov. V naši hiši imamo zato čim manj invazivnih postopkov, odklonimo pa tudi paciente, ki so preveč tvegani, ki imajo srčno-žilna obolenja.
 

Se vam zdi, da imajo mladi manj predsodkov, da se pogosteje odločajo za lepotne operacije kot nekoč?

Absolutno.
 

Pa so učinki takšnih operacij, za katere je treba odšteti kar zajeten kupček denarja, trajni ali jih je treba z leti ponavljati?

Operacija nosu, denimo, se izvaja na hrustancu ali tudi kosti in je trajna, pri dojkah pa je zelo odvisno od tega, ali bo ženska še zanosila, ali bodo nosečnost in hormonske spremembe vplivale na obliko dojk. Na to vpliva tudi sprememba telesne teže, tako da operacija prsi pri 25 letih ne drži do konca življenja. Enako je s trebuhom: po posegu imaš lahko kras­nega, a če se boš pozneje zredil, boš dobil maščobo nazaj. Res pa je, da se tam, kjer je bila odstranjena, ne zrediš toliko, kakor če ne bi imel liposukcije, saj s tem zmanjšaš število maščobnih celic.

Zgornje veke pa se seveda čez nekaj let spet povesijo, enako je z liftingom obraza: gravitacija deluje, izgubljamo kolagen, zato sta to dela, ki ju je treba ves čas obnavljati. Menim, da morajo tisti, ki čutijo, da bi to radi, z estetiko začeti mladi, da se preprečuje nastanek zelo globokih gub, saj potem niti botoks ne pomaga, ampak je treba že vstaviti polnila. Za mlade so primerni tudi obiski kozmetičarke, denimo uporaba laserja, ki nekoliko »izbrusi« kožo, obenem pa povečuje nastajanje kolagena. Estetika je kot kuhinja: treba je kombinirati različne metode, če želiš doseči kaj dobrega. Sem tudi zagovornik stopenjskega pristopa, da razlika ni tako opazna. V medijih se denimo pojavljajo groteskni primeri ljudi, ki imajo tako napolnjene ustnice, da je videti nenaravno in ne lepo.
 

Pridejo k vam tudi z neuresničljivimi željami?

Vsake toliko pride kdo, ki ima bizarne, nerealne predstave, zato je zelo pomemben pogovor, da vidiš psihološki profil pacienta. Včasih so pričakovanja povsem v neskladju z realnostjo. Denimo ko ženska ne more dobiti fanta in misli, da bo šlo lažje z večjimi prsmi, ustnicami ali večjim nosom. Treba ji je povedati, da v kateri koli estetski poseg partner ni vključen v ceno. Takšna pacientka se lahko tudi vrne, nezadovoljna, saj se njena pričakovanja niso uresničila. Prepričan sem, da partnerja pridobivamo s svojo energijo, ne pa z XXL-prsmi in napihnjenimi ustnicami. Včasih si kdo želi bolj raven trebuh ali abdominoplastiko, vendar se ne zaveda, da gre potem brazgotina čez ves spodnji del trebuha in bo ostala za vedno.

Praviloma imam paciente z realnimi pričakovanji, ko pride kdo s sliko kakšne znane osebe in bi ji bil rad podoben, pa mu razložim, da to seveda ni mogoče. Delati je mogoče le na tistem, kar že ima, in vsakdo je unikaten. Ženski, ki ima zelo povešene, prazne dojke, ne moreš narediti lepih, polnih, ne da bi vseh razrezal in seveda pustil tudi brazgotine. Če dekle pričakuje prsi, kot jih je dobila prijateljica, je lahko razočarana.
 

Nekateri zvezdniki, vidimo, so promotorji vedno novih pomlajevalnih postopkov. Denimo Kim Kardashian spodbuja pomlajevanje z lastno plazmo, t. i. vampirski lifting. Se tudi vi hitro odzovete na takšne novosti?

Seveda. To je povsem naravna metoda, pri kateri se vzame lastno kri in s centrifugo od rdečih krvnih telesc loči plazmo, ki vsebuje pomlajevalne dejavnike, ter to injicira v kožo. Tako se spodbudi samopomlajevanje, pri čemer ne more biti nikakršnih zavrnitvenih reakcij. Ženske jo pri nas uporabljajo za pomlajevanje, moški pa predvsem za boljšo rast las. Pacienti zaznavajo, da lasje manj odpadajo in se okrepijo, seveda pa ne moreš pričakovati novih las, če na lasišču ni več lasnih mešičkov.

Zdi se mi, da nekateri spremljajo tudi početje zvezdnikov, vendar je k sreči več takih, ki bi bili radi videti dobro za svoja leta. Menim, da je to cilj estetike. Ne obljubljam, da bo nekdo dvajset let mlajši, ampak da bo videti naravno lepo za svoja leta. Nekdo, ki ima enormna pričakovanja, po pogovoru gotovo ne bo prišel več k meni.
 

Vendar včasih zasledimo v javnosti tako zelo spremenjeno osebo, da jo komaj prepoznamo. Ali tak človek nima težave, ko se pogleda v ogledalo in vidi nekoga povsem drugega?

Takšne spremembe opazimo, ko neke javne osebe dolgo nismo videli, v spominu pa imamo staro sliko. A tudi če si ne bi dala nič spremeniti, bi bila po nekaj letih drugačna, zdelo bi se nam, da se je postarala. Tako pa lahko rečemo, da je videti dobro ali drugače. Mogoče je tudi, da kdo ne bi sprejel svojega spremenjenega videza, vendar se pri meni to še ni zgodilo. Ne delam namreč večjih posegov naenkrat, ampak postopoma, lifting obraza šele mesec ali dva po korekciji obrvi, ko se to zaceli. Tako se človek postopoma privaja na svoj novi videz.
 

Dokaj razširjeno je v javnosti tudi nasprotovanje estetski kirurgiji, češ da je pomembno tisto, kar je v nas, in ne naš videz. Kaj menite o tem?

Takšno mnenje je legitimno, vendar je ključno, da svojega mnenja ne vsiljuješ drugim in da ljudem ne daješ občutka krivde, če so se odločili za izboljšavo videza. Vsakdo naj v okviru zdravega razuma dela tisto, kar čuti, da je zanj prav.
 

Se tudi moški odločajo za lepotne posege?

Seveda, jaz denimo sploh ne skrivam svojih posegov. Tisto, kar ponujam – od enostavnih posegov, operacij nisem imel –, običajno preizkusim na sebi. Na obrazu imam botoks, ki ga je treba dodajati večkrat, polnilo, enkrat na leto si dam narediti lasersko obravnavo. Tako tudi vem, kako dolgo kaj drži in kakšne so posledice, in lahko nekomu, ki pride na poseg, svetujem iz prve roke. Obenem bi bil, ker sem suh, videti kot okost­njak, če ne bi imel malo polnila v licih (smeh). Zakaj si tega ne bi privoščil?
 

Če želi človek vzdrževati videz, mora torej vsako leto opraviti kar nekaj posegov in dokaj globoko seči v žep. Se zgodi tudi, da je kdo s tem zasvojen?

Tudi to je mogoče. Vem pa za primere pacientov, ki ne morejo nehati, želijo vse večje ustnice, na primer. Na to ne pristajam, saj ne želim delati nečesa, kar menim, da ni lepo. Za noben denar. Vse mora biti v proporcih. Ne delam samo estetske kirurgije, od tega ni odvisna moja eksistenca, zato lahko bolj izbiram paciente. Estetika je zame kot nekakšen hobi, nekaj za mojo dušo.