Nasmešek zmagovalcev

Prejšnji konec tedna sem preživel v dolini reke Jadar na vzhodu Srbije, kjer namerava rudarski velikan Rio Tinto izkopavati litij. Del lokalnega prebivalstva se temu upira in že zdavnaj se je vzpostavil status quo, v katerem sprti strani govorita druga mimo druge.

Zagovorniki rudnika trdijo, da je prst v dolini nerodovitna, da rudnik ne bo znatno vplival na okolje, da bo prinesel veliko novih delovnih mest in da litij nujno potrebujemo za zeleni prehod.

Nasprotniki trdijo, da je prst ob bregovih Jadra še bolj rodovitna od vojvodinske, da bo rudnik popolnoma uničil okolje, da bo število novih delovnih mest neznatno in da bo litij kot surovina za izdelavo električnih baterij prihodnje leto že pasé. Prvi trdijo: »Kopali bomo!« Drugi trdijo: »Ne boste kopali!«

»To ne bi bil rudnik, ampak katastrofa«

Na prvi pogled se zdi, da gre za tipični spopad Davida in Goljata. Na eni strani raja, ki jo podpira peščica okoljevarstvenikov in akademikov, na drugi strani multinacionalka, ki jo podpirata Evropska unija in srbska vlada. Ta je nasprotnikom rudnika enkrat že hinavsko obrnila hrbet. Leta 2022 je razveljavila sprejeti prostorski načrt za rudnik in projekt ustavila.

V oči bije dejstvo, da je to storila tik pred splošnimi volitvami, na katerih sta stari novi predsednik Aleksandar Vučić in njegova Srbska napredna stranka (SNS) prepričljivo slavila. Ustavno sodišče je nato letos poleti odločilo, da vladna razveljavitev prostorskega načrta ni bila v skladu z ustavo, s čimer so projektu Jadar znova prižgali zeleno luč. A srbski davidi so kljub temu prepričani, da bo Goljat znova padel.

Njihova samozavest temelji na medsebojnem zaupanju (»Ni denarja, za katerega bi prodali zemljo. Če bo treba, jo bomo branili z lastnimi telesi.«) in poznavanju domačih krajev (»To je poplavno območje. Prej ali slej bodo morali priznati, da tu ni mogoče kopati.«), izražajo pa jo tudi z nebesedno govorico.

Rio Tinto je pokupil veliko hiš in kmetijskih zemljišč, a še zdaleč ne vseh, ki jih je želel. Med domačini, ki jih denar multinacionalke ni premamil, je Zoran Filipović, ki z ženo in dvema otrokoma živi v vasi Gornje Nedeljice. Ob pogledu na njegov dom je takoj jasno, zakaj noče zapustiti rodne vasi. Hiša stoji na vrhu položnega griča. Pred njo se razprostira skrbno pokošena trata, na kateri bi lahko postavil manjše nogometno igrišče, zadaj pa so pašnik, rastlinjaka, vrtovi in staja. Filipovićevi so bolj ali manj samooskrbni. Kot pravi Zoran, ne živijo razkošno, ampak lačni niso nikoli.

V dolini imajo za slab hektar obdelovalnih površin. Ko smo stali pred enim izmed njihovih polj, je Zoran začel razglabljati, kaj vse bi se zgodilo, če bi Rio Tinto postavil rudnik. V obraz mu je svetilo močno sonce, zato je pogled upiral k tlom. Še naprej je vztrajal v pogojniku, in ko je znova začel s tistim »ako bi ...«, je svojo pripoved na kratko prekinil s pojasnilom: »Ali neće.«

V delčku sekunde med glavnim in vrinjenim stavkom je njegov obraz spreletel mimobežen, a blažen nasmešek, v katerem sta se bleščala dva odtenka samozavesti. Filipović je prepričan, da bo zmagal, ravno tako pa je prepričan, da se bori za pravo stvar: če bi zgradili rudnik – ampak ga ne bodo –, to ne bi bil žarek upanja za lokalno skupnost, ampak trda tema na koncu podzemnega rova.