Naravna neinteligenca

Nikoli mi niso šle prav dobro te novoletne zaobljube. Itak so za večino iste: prenehati kaditi, manj alkohola, več gibanja, nega medsebojnih odnosov, več potovati, več brati, take stvari. Že pred leti sem opustil vse napore v tej smeri, ker ni niti ena uspela. V resnici se nisem nikdar do te mere prepustil razvadam, da bi bilo, vsaj po moji oceni, tovrstno ukrepanje potrebno. Letos sem na zaobljube v celoti pozabil. Šele ko sem prvega januarja na stezah okoli Rožnika opazil izrazito povečano število tekačev, sem tudi sam začutil plah klic po osebni rasti. In se mu vdal.

Izmuzljiva koristnost

Kot izkušeni kršitelj zaobljub sem vedel, da si moram postaviti izziv, ki bo opazno izboljšal kvaliteto mojega življenja, vendar bo istočasno izvedljiv. Poglobil sem se vase in presenetljivo hitro našel odgovor – naučil se bom uporabljati daljinski upravljalnik plinske peči, s katero grejem svoj dom. Naj takoj priznam, da me je k temu spodbudil vrtoglavi poračun porabljenega plina. Gre za sodobnejši upravljalnik, ki ga prestavljaš po stanovanju, kjer meri temperaturo in potem ustrezno komandira peč, kdaj naj se prižge in kako dolgo naj greje. Težava je v tem, da so navodila za uporabo zapletena in vsi moji napori, da bi našel ustrezno tedensko shemo gretja, so že leta neuspešni. Prasec, kot sem ga imenoval, je že večkrat brez pravega razloga začel sredi noči greti stanovanje, da sem se prepoten prebudil in potem obsedeno pritiskal na tiste njegove tipke, da bi ustavil norost. In ko sem mislil, da mi je uspelo, sem se prebudil v ledeno jutro.

Imam se za osebo, ki tovrstne stvari obvlada, mama je celo rada rekla, da sem tehnični tip, ampak Prasec tega ni maral upoštevati. In poskusil sem res vse vzgojne metode. Če ni bil poslušen, sem mu celo odstranil baterije in ga ponovno zagnal, upajoč, da bo nova reinkarnacija postregla z bolj kooperativnim odnosom. Upanje je umrlo prvo. Peč se je prižigala in ugašala po svoji volji, z očitno željo, da izprazni moj bančni račun. Pred vsako kurilno sezono sem se zaklel, da bom Prasca pokoril. Potem pa spet po starem, on je delal po svoje in se ni pustil. Tudi če sem zapiral radiatorje, je našel način, da uveljavi svojo voljo.

Lansko leto sem celo pomislil, da je težava v tem, da ima spodnji sosed nameščeno enako napravo. Morda se signali križajo? Vendar tej hipotezi nisem zares sledil, butasto se mi je zdelo, da bi šel dol trkat in spraševat. Če bi bilo kaj na tem, tako sem razmišljal, potem bi že sosed pristopil, saj ni nihče tako butast, da bi leta vztrajal v nevzdržnem stanju. In priznam, kadar se v medijih govori o podnebnih spremembah, o ogrevanju ozračja, se nekje globoko v moji podzavesti zgane misel, da bom lahko potem vsaj Prasca spravil v predal. S klimo ni težav, vse ji je jasno, drži se dogovorov in prinaša veliko veselja. Medtem je Prasec našel zaveznika v zimskih obolenjih, spretno spreminja temperaturo, da najprej pomislim, da se me je lotila bolezen, ker me mrazi ali mi je prevroče, in si začnem za vsak slučaj in na njegovo veliko veselje potiskati palčke v nos.

Moja zaobljuba je trenutno na stopnji, da poiščem tehnična navodila za uporabo. Mislim, da so nekje v predalu v kopalnici, vendar še nisem zbral moči, da bi jih poiskal. Sumim, da je Prasec sprevidel mojo namero, ker je zadnja dva dneva presenetljivo ubogljiv. Vendar me tokrat ne bo pretental, njegov načrt je, da skrha mojo odločenost, da me uspava in potem udari. Zaveda se, da novoletne zaobljube ne trajajo dolgo, in računa, da bom vse skupaj opustil. Nerad priznam, da ima prav, tudi sam opažam, da odločenost kopni z vsako minuto. Da bo mera polna, se je name spravil še pralni stroj, saj je že uničil moja imenitna pulija ter ju skrčil za dve številki. Me pa je celotni direndaj pripeljal do spoznanja, da izzivov in grožnje ne predstavlja umetna inteligenca, temveč vsem domača naravna neinteligenca.